Od prahu do zvezd
Naš sodelavec je opravil intervju z motociklističnim zmagovalcem letošnjega Dakarja Rickyjem Brabecom, prvim Američanom, ki je zmagal na najslovitejšem puščavskem reliju.
Odpri galerijo
Prvi Američan, ki je zmagal na reliju Dakar.
Američan Ricky Brabec je bil na letošnjem dakarskem reliju razred zase. Njegov obraz zaznamuje bleščeč nasmešek, odlikuje ga umirjen značaj. V njegovih očeh je bilo celotno preizkušnjo zaznati zrelost dirkača, ki se zaveda svoje naloge.
Razočaranje, ki ga je doživel na lanskem Dakarju, ko ga je na cedilu pustila njegova honda CRF450 rally, je bilo še vedno moč čutiti. Takrat je obljubil, da se bo vrnil še močnejši. Letos je izpolnil obljubo.
Kako težko je bilo pozabiti na lansko razočaranje?
Po tem, kar se je lani zgodilo (vodil je do osme etape, a je bil zaradi okvare motorja primoran končati tekmovanje, op. p.), sem stopil korak nazaj in se pridružil ekipi šele v drugem delu sezone. Takšna je bila moja odločitev. Moral sem se sestaviti. To so bili težki časi. Po glavi so mi rojile različne misli, tudi poškodoval sem se. Ko sem končno spet začel dirkati, sem spoznal, da sem bil iz ustreznega ritma, in zaželel sem si, da bi z ekipo treniral od začetka.
Kakšen je recept za osvojitev Dakarja?
Ni recepta. Zagotovo pa lahko trdim, da je pomembno biti osredotočen in zdrav. Treba je trdo delati in se zavedati, da ne moreš zmagati sam. Skrivnost uspeha leži v dobri ekipi in motorju. Letos sem se počutil mnogo bolje, saj sem okoli sebe imel več Američanov. Doma smo opravili mnogo testiranj, motocikel je bil letos odličen. Nobenih težav nismo imeli. Bil je čas, da zmagamo. Jaz, moja ekipa in Honda. Prekinili smo 18-letno prevlado KTM. To je za nas velik uspeh.
Kaj je bilo ključno?
Predvsem to, da je šlo za popolnoma novo državo, kjer še nihče ni dirkal. Kot drugo pa to, da je bila dirkalna knjižica dodeljena tekmovalcem šele vsako jutro sproti, pri čemer se je mnogo bolj izrazila navigacijska sposobnost slehernega dirkača. Bilo je zahtevneje, a hkrati pravičneje. O svojem dirkanju pa mislim, da sem naredil ključno razliko na tretji etapi. Na skalnatih stezah in hitrih progah sem poletel. Obožujem hitrost.
Uspeh ne pride v enem dnevu ...
Res je. Resnično si ga moraš želeti in garati dan za dnem. Vsak trening je zahteven. Motocikla ne moreš zgolj kupiti in se odpraviti v puščavo. Potrebnih je veliko ur priprav. Gre za dolg proces. Za začetek se moraš pripraviti na navigacijo, kar pomeni, da moraš imeti napravo, ki kaže, kam si namenjen. Uporabljam aplikacijo rally bite, ki mi pomaga pri pisanju knjižice.
Zatem potrebuješ nekoga, ki zadevo testira, za konec pa imam tudi jaz varovalno napravo, ki si jo nataknem na jakno, ko se odpravim trenirat sam. Priprava treh ali štirih dirkalnih knjižic je zahtevna, ti pa omogoča, da s svojimi ljudmi preživiš več časa. Hodim tudi v Mehiko, kjer v Sonori treniram na peščenih sipinah. Od oktobra sem predelal tri dirkalne knjižice na teden, preden sem se odpravil v Savdsko Arabijo.
Letošnjo dirko je zaznamovala tragična smrt Paula Goncalvesa.
Paulo je bil lani del naše ekipe. Bil je naš najljubši in najbolj spoštovani dirkač v kampu. Zelo mi je žal, da se je to zgodilo. Organizatorji so storili prav, da so prekinili osmo etapo v znak spoštovanja do preminulega Paula in njegove družine. To je bilo pomembno tudi za nas, da smo lahko umirili čustva in se ustrezno pripravili za nadaljevanje.
Komu posvečate zmago?
Posvečam jo Speedyju (Paulu Goncalvesu, op. p.). Vem, da nas opazuje, in želim si, da bi lahko praznoval z nami. Bil je Hondin dirkač vrsto let. Bil je izjemen dirkač, dober prijatelj in oče.
Kako se počutite kot prvi Američan, ki mu je uspelo zmagati na Dakarju?
Ameriške sanje so postale resničnost! Pet let sem potreboval, da so se mi uresničile. Zelo sem vesel. Ne obstaja veliko dirkačev, ki bi jim uspelo nekaj takega. Upam, da se bom nekega dne zapisal v zgodovino. Uspeh mi je v veliko zadovoljstvo, moram pa povedati, da je to ekipna zmaga; brez celotne ekipe mi ne bi uspelo.
O vaši zmagi so obvestili celo Belo hišo.
Belo hišo? Toliko bolje! Tega nisem vedel.
Kaj je bila vaša prva misel, ko ste prečkali ciljno črto?
Bilo je neresnično. Nisem jokal, a sanje so le postale resničnost. Ne moreš zmagati v glavi, če prej ne zmagaš v resničnem svetu. Od prvega dne sem poskušal ne razmišljati o zmagi, ampak o tem, da ostajam konkurenčen do konca preizkušnje. Užival sem v vsaki minuti vožnje. Vsi se zavedamo, da je naš šport poln tveganja.
Lepo presenečenje je bilo videti očeta na podelitvi. Moja družina je daleč stran in to, da je prišel sem, je bilo kul. Zdaj hočem uživati v trenutku! V Savdski Arabiji ostanem še tri dni. Nič več dirkanja, vsaj en mesec.
»Obožujem hitrost,« pravi Ricky Brabec. FOTOgrafije: Monster
Razočaranje, ki ga je doživel na lanskem Dakarju, ko ga je na cedilu pustila njegova honda CRF450 rally, je bilo še vedno moč čutiti. Takrat je obljubil, da se bo vrnil še močnejši. Letos je izpolnil obljubo.
Kako težko je bilo pozabiti na lansko razočaranje?
Po tem, kar se je lani zgodilo (vodil je do osme etape, a je bil zaradi okvare motorja primoran končati tekmovanje, op. p.), sem stopil korak nazaj in se pridružil ekipi šele v drugem delu sezone. Takšna je bila moja odločitev. Moral sem se sestaviti. To so bili težki časi. Po glavi so mi rojile različne misli, tudi poškodoval sem se. Ko sem končno spet začel dirkati, sem spoznal, da sem bil iz ustreznega ritma, in zaželel sem si, da bi z ekipo treniral od začetka.
Kakšen je recept za osvojitev Dakarja?
Ni recepta. Zagotovo pa lahko trdim, da je pomembno biti osredotočen in zdrav. Treba je trdo delati in se zavedati, da ne moreš zmagati sam. Skrivnost uspeha leži v dobri ekipi in motorju. Letos sem se počutil mnogo bolje, saj sem okoli sebe imel več Američanov. Doma smo opravili mnogo testiranj, motocikel je bil letos odličen. Nobenih težav nismo imeli. Bil je čas, da zmagamo. Jaz, moja ekipa in Honda. Prekinili smo 18-letno prevlado KTM. To je za nas velik uspeh.
Kaj je bilo ključno?
Predvsem to, da je šlo za popolnoma novo državo, kjer še nihče ni dirkal. Kot drugo pa to, da je bila dirkalna knjižica dodeljena tekmovalcem šele vsako jutro sproti, pri čemer se je mnogo bolj izrazila navigacijska sposobnost slehernega dirkača. Bilo je zahtevneje, a hkrati pravičneje. O svojem dirkanju pa mislim, da sem naredil ključno razliko na tretji etapi. Na skalnatih stezah in hitrih progah sem poletel. Obožujem hitrost.
Uspeh ne pride v enem dnevu ...
Res je. Resnično si ga moraš želeti in garati dan za dnem. Vsak trening je zahteven. Motocikla ne moreš zgolj kupiti in se odpraviti v puščavo. Potrebnih je veliko ur priprav. Gre za dolg proces. Za začetek se moraš pripraviti na navigacijo, kar pomeni, da moraš imeti napravo, ki kaže, kam si namenjen. Uporabljam aplikacijo rally bite, ki mi pomaga pri pisanju knjižice.
»Prekinili smo 18-letno prevlado KTM. To je za nas velik uspeh.«
Zatem potrebuješ nekoga, ki zadevo testira, za konec pa imam tudi jaz varovalno napravo, ki si jo nataknem na jakno, ko se odpravim trenirat sam. Priprava treh ali štirih dirkalnih knjižic je zahtevna, ti pa omogoča, da s svojimi ljudmi preživiš več časa. Hodim tudi v Mehiko, kjer v Sonori treniram na peščenih sipinah. Od oktobra sem predelal tri dirkalne knjižice na teden, preden sem se odpravil v Savdsko Arabijo.
Letošnjo dirko je zaznamovala tragična smrt Paula Goncalvesa.
Paulo je bil lani del naše ekipe. Bil je naš najljubši in najbolj spoštovani dirkač v kampu. Zelo mi je žal, da se je to zgodilo. Organizatorji so storili prav, da so prekinili osmo etapo v znak spoštovanja do preminulega Paula in njegove družine. To je bilo pomembno tudi za nas, da smo lahko umirili čustva in se ustrezno pripravili za nadaljevanje.
Komu posvečate zmago?
Posvečam jo Speedyju (Paulu Goncalvesu, op. p.). Vem, da nas opazuje, in želim si, da bi lahko praznoval z nami. Bil je Hondin dirkač vrsto let. Bil je izjemen dirkač, dober prijatelj in oče.
Kako se počutite kot prvi Američan, ki mu je uspelo zmagati na Dakarju?
Ameriške sanje so postale resničnost! Pet let sem potreboval, da so se mi uresničile. Zelo sem vesel. Ne obstaja veliko dirkačev, ki bi jim uspelo nekaj takega. Upam, da se bom nekega dne zapisal v zgodovino. Uspeh mi je v veliko zadovoljstvo, moram pa povedati, da je to ekipna zmaga; brez celotne ekipe mi ne bi uspelo.
O vaši zmagi so obvestili celo Belo hišo.
Belo hišo? Toliko bolje! Tega nisem vedel.
Kaj je bila vaša prva misel, ko ste prečkali ciljno črto?
Bilo je neresnično. Nisem jokal, a sanje so le postale resničnost. Ne moreš zmagati v glavi, če prej ne zmagaš v resničnem svetu. Od prvega dne sem poskušal ne razmišljati o zmagi, ampak o tem, da ostajam konkurenčen do konca preizkušnje. Užival sem v vsaki minuti vožnje. Vsi se zavedamo, da je naš šport poln tveganja.
Pet let sem potreboval, da so se mi sanje uresničile.
Lepo presenečenje je bilo videti očeta na podelitvi. Moja družina je daleč stran in to, da je prišel sem, je bilo kul. Zdaj hočem uživati v trenutku! V Savdski Arabiji ostanem še tri dni. Nič več dirkanja, vsaj en mesec.
