DUŠAN HAUPTMAN
Olimpija, Avsenik in Tito so večni!
Nekdanji košarkar Olimpije Dušan Hauptman glasno opozarja na problem kadrovanja v slovenski košarki. Skeptičen je do nove tvorbe Cedevite Olimpije. Bo pa prvi kupil vstopnico za evroligo, če bo projekt uspel.
Odpri galerijo
Dušan Hauptman, športnik po duši, poziva športne panoge, naj državo še naprej opozarjajo na položaj, v katerem so se znašle.
Športne strasti med Ljubljano in Zagrebom je razburkal košarkarski eksperiment, saj se bosta Petrol Olimpija in Cedevita združili. Tudi Dušana Hauptmana, legendarnega košarkarja ljubljanske Olimpije, je dodobra presenetil načrt, ki sta ga začela udejanjati oba kluba. Hauptman, svojčas tudi trener in športni direktor, danes pa inšpektor svetnik na inšpektoratu za šport, na sodelovanje gleda s skepso, pozdravlja pa imenovanje Sanija Bečirovića za športnega direktorja. V pogovoru opozori na problematiko kadrov v športu in na odnos države do športa.
Dvajset let bo že, odkar vas ni več v zeleno-belem dresu Olimpije.
V klubu sem preživel 17 krasnih let in potem še pet oziroma šest na funkcijah športnega trenerja, vodje mladinskega pogona in trenerja mladincev. Moram povedati, da so se okoli mene precej potrudili in mi omogočili, da sem ostal v košarki.
Od kod ideja, da vas ohranijo v Tivoliju tudi po aktivni igralski karieri?
Vprašali so me, ali se po vseh teh letih sploh še vidim v klubu. V glavi sem sebe, zraven pa tudi okolico, pripravljal, da bom končal kariero. Zgodilo se je, ko sem bil star 38 let. Takrat prideš v stisko, ki je sicer nisem obešal na veliki zvon. A v resnici sem 20 let igral košarko, izobrazbe nisem imel. Čeprav sem bil zrel in sem imel urejeno družinsko življenje, so se porajala vprašanja, kako naprej. Nato pa sem v času delovanja v klubu končal študij na ljubljanski fakulteti za šport. S pridobljeno izobrazbo, postal sem profesor športne vzgoje, sem pridobil samozavest in tudi možnost, da se zaposlim. Za to priložnost sem klubu zelo hvaležen.
Kdo je praviloma opravljal te strateške pogovore v tedanji Olimpiji?
Predvsem direktor kluba Radovan Lorbek, ob njem sta imela glavno besedo še trener Zmago Sagadin, ki je bil hkrati športni direktor, in predsednik Jože Mermal.
Vas so torej predlagali za športnega direktorja?
Te vloge do mojega imenovanja sploh ni bilo. Niti se ne spomnim, kdaj za mano so spet imeli športnega direktorja.
Kaj ste sprva delali v Olimpiji?
V prvi vrsti sem se učil od Zmaga Sagadina, ki je bil trener in športni direktor v eni osebi. Zmago, bil je alfa in omega v klubu, je treniral in selekcioniral, jaz pa sem se učil, kaj bi moral športni direktor res delati. Bil sem na številnih sestankih, pomagal sem pri članski ekipi. Zgodba je imela nekakšno zadovoljivo pot, žal pa se ni nadaljevala.
Pa ni ostalo le pri tem.
Izobraževanje sem nadaljeval in postal trener, sprva v Olimpiji, potem v Elektri Šoštanj, Zagorju in Kopru.
V klubu ste bili, ko je bil na vrhuncu moči. Kako ste od blizu čutili to potentnost, moč, prevlado?
Ta vrhunec je trajal nekaj let, med letoma 1993 in 2000. Takrat je bila Olimpija kadrovsko, finančno in organizacijsko na izjemno visoki ravni. Sprva se ni obračalo veliko denarja, v prvih letih po osamosvojitvi so nas gnali ponos, pripadnost, želja po dokazovanju nove države. Bili smo veselil, ker smo imeli redne štipendije, ki jih je zagotavljal Smelt. Imeli smo tudi srečo, da je bil v vodstvu in ekipi pretežno domači kader, v igri pa igralci, ki smo skupaj igrali pet, tudi deset let. To je bila izjemna prednost, v današnjih časih globalizacije pa nekaj, česar si ne moreš predstavljati. Košarkarji smo bili priljubljeni, ljudje so imeli košarko radi, imeli smo relativno dobre rezultate.
Potem pa je imperij dokazal, da je ranljiv. Leta 2000 ste ostali brez državnega naslova, ko je Olimpijino barko navrtala Krka in jo 2003. potopila.
Rezultati so začeli pešati, čeprav so bili pripeljani zvezdniki z bajeslovnimi pogodbami, a niso bile izplačane. Klub se je znašel v dolgovih, za katere pa košarkarji nismo vedeli. Ti dolgovi so vse bolj trkali na klubska vrata. Vse skupaj se je preneslo na parket.
Kako ste se počutili kot zapriseženi zmaj? Opeharjeno, ponižano?
Že takrat sem vedel, da je to šport, ki ne pozna milosti, in da se lahko zgodi tako rekoč vse. Proti Krki smo v polfinalu leta 2000 izgubili prvo prvenstvo. Bil sem šokiran. A glede na videno in pokazano je bilo realno. Tudi drugi so začeli bolj trenirati in več vlagati v košarko, čeprav je zaradi tega kateri klub tudi propadel (na primer KK Inetrier Krško, op. p.). Bili smo vzgajani, da so Olimpija, Avsenik in Tito večni! Da to ne more pasti.
Vzponi in padci so sestavni del življenja. Nisem pa verjel, da bo Olimpija padla tako nizko in da bo postala povsem povprečen klub. Nekaj drugih klubov je Olimpijo ujelo po rezultatih, ne pa po organizaciji in financah, sploh pa ne po razmerah za delo, ki so pri Olimpiji še vedno najboljše. Zagotovo pa selekcioniranje in kadrovanje v Olimpiji nista bili dobri in optimalni, zato je klub danes tam, kjer je. Slovenski igralci se še vedno v velikem loku izogibajo igranja v Olimpiji.
Včasih je bilo drugače.
Seveda je bilo, z vlakom ali peš si šel v Olimpijo. Samo da si dobil priložnost. Danes boš kakovostnega slovenskega košarkarja zvabil v Olimpijo le pod pogojem, da ga preplačaš!
Okrevanje sovpada s trajanjem vaše upokojitve, 20 let vas ni, klub pa okreva kako leto manj.
Verjetno si nihče izmed nas ni predstavljal, da bo sanacija potekala tako dolgo. Verjeli smo, da bo rešeno v morda štirih, petih letih. Vse skupaj je trajalo predolgo, ob tem pa so se zgodile številne menjave na vitalnih mestih. A sem zadnji dve leti bolj optimistično razpoložen, odkar je v klub vstopil Petrol in je predsednik postal Tomaž Berločnik. Me je pa, to priznam, šokirala zadnja poteza. Ob povezovanju Petrola Olimpije in Cedevite sem zmeden kot vsa javnost. Ne vem, kako se bo vse skupaj končalo!
Zakaj tak pesimizem in skepsa?
Menim, da ta tvorba ne bo zaživela. Če že, za leto ali dve, predvsem ali zgolj zaradi vloženih financ. Največji problem bo število slovenskih igralcev, zdaj jih bo še težje dobiti in prepričati. Moti me, da moramo dobiti sponzorje in kadre iz tujine, da bi Olimpija igrala v drugo- ali tretjerazrednem tekmovanju v Evropi, ne pa v evroligi. Če bi šlo za slednje, bi še kako razumel, tako žal ne.
Številni klubi, predvsem nogometni, imajo pogon na tuji kapital.
Fino. A ne pozabimo, da se tam vrti precej več denarja, tu so trume navijačev, ki to plačujejo. V Stožicah ne bo navijačev, če ne bo rezultatov in če ne bo slovenskih košarkarjev. Moti in boli me, ker nismo v Sloveniji sposobni pridobiti dovolj znanja in kadra, da bi na noge postavili to Olimpijo. Pridnost pri nas ni bila nikoli sporna.
Da ni kadra, ni le alarm za Olimpijo, ampak za celotno slovensko košarko. Kaj smo delali narobe?
To je vprašanje! Že kot trener sem opažal, da ni produkcije mladih košarkarjev. Kot pravijo nekdanji kolegi, je še danes tako. Predvsem pa se za trenerje najmlajših rekrutira take, ki temu niso kos. Pobira se jih s ceste, taki so najcenejši.
Saj selekcija kadra ni problem le pri njih. Kako se izbira preostali menedžment kluba? Kdo določa kriterije? Kje so razpisi?
Še eno dobro vprašanje, s katerim pa odpiramo dilemo in širšo problematiko družbe, tudi politike v Sloveniji. Še danes trdim, da je bilo v minulih letih, tudi pri Olimpiji, preveč eksperimentiranja in premalo vzgajanja vodstvenih kadrov. Predvsem je bilo v Olimpiji in okoli nje premalo ljudi iz foha, iz košarke! Zato sem vesel, da bo Sani Bečirović skrbel za športni del projekta Cedevita Olimpija.
Potem je vendarle nekaj pozitivnega v vsem skupaj.
Ni nujno, da mu bo uspelo. Ga pa podpiram, ker prihaja iz sveta košarke, ker razume šport in pozna materijo. To je njegov veliki plus, ne pa zadostni razlog, da bo uspešen.
Športni klubi in organizacije se praviloma enkrat na leto oglasijo, da okolje v Sloveniji ni primerno za šport in da davčna politika ne stimulira vlaganja vanj. Zakaj je tako?
Ker država nima interesa, da se kaj menja! V prejšnjih vladah je bilo precej poizkusov, da se kaj premakne, spremeni. Da se morda več dohodnine nameni športu ali da dobijo sponzorji športa določene ugodnosti pri plačilu davkov. A na koncu nobena vlada ni imela posluha za to.
Zakaj?
Razlogov za tako početje je verjetno več: v prvi vrsti bi v proračun prišlo nekaj manj denarja. A treba bi bilo narediti resno študijo in izračune, da bi res vedeli, kaj bi izgubili. A kljub krizi šport deluje naprej in vzgaja nove svetovne in evropske prvake. Šport ne zataji, država je že nekajkrat.
Bo moral šport crkniti ali priti povsem na kolena, da se bo kdo zganil?
Tega si ne želimo! Ostaja pa šport fenomen, ki mu ni para. Čeprav je enkrat dovolj, enkrat premalo pa spet zadovoljivo financiran, še naprej žanje uspehe. To je možno samo pri športu, vsi drugi sistemi ob takih spremembah in nihanju odpovedo. Je pa vredno nadaljevati opozarjanje na aktualno problematiko.
Začela sva s košarko, pa še končajva. Kdaj bo spet evroliga v Ljubljani?
Nisem pričakoval, da bom tako dolgo čakal na evroligaško tekmo in da bom o tem razmišljal leta 2019! Očitno pa je še ne bo kmalu. Čeprav imamo strahovito lepo dvorano, očitno vsi deležniki še niso za to. Petrol s Tomažem Berločnikom ne zmore vsega sam.
Kaj pa če Cedeviti Olimpiji le uspe do evrolige?
Potem bom prvi, ki bo kupil letno vstopnico za prvo vrsto! Resnično si želim, da jim uspe. A v Sloveniji o košarki velja, da nas zadovolji le evroliga.
Dvajset let bo že, odkar vas ni več v zeleno-belem dresu Olimpije.
V klubu sem preživel 17 krasnih let in potem še pet oziroma šest na funkcijah športnega trenerja, vodje mladinskega pogona in trenerja mladincev. Moram povedati, da so se okoli mene precej potrudili in mi omogočili, da sem ostal v košarki.
Od kod ideja, da vas ohranijo v Tivoliju tudi po aktivni igralski karieri?
Vprašali so me, ali se po vseh teh letih sploh še vidim v klubu. V glavi sem sebe, zraven pa tudi okolico, pripravljal, da bom končal kariero. Zgodilo se je, ko sem bil star 38 let. Takrat prideš v stisko, ki je sicer nisem obešal na veliki zvon. A v resnici sem 20 let igral košarko, izobrazbe nisem imel. Čeprav sem bil zrel in sem imel urejeno družinsko življenje, so se porajala vprašanja, kako naprej. Nato pa sem v času delovanja v klubu končal študij na ljubljanski fakulteti za šport. S pridobljeno izobrazbo, postal sem profesor športne vzgoje, sem pridobil samozavest in tudi možnost, da se zaposlim. Za to priložnost sem klubu zelo hvaležen.
Kdo je praviloma opravljal te strateške pogovore v tedanji Olimpiji?
Predvsem direktor kluba Radovan Lorbek, ob njem sta imela glavno besedo še trener Zmago Sagadin, ki je bil hkrati športni direktor, in predsednik Jože Mermal.
Vas so torej predlagali za športnega direktorja?
Te vloge do mojega imenovanja sploh ni bilo. Niti se ne spomnim, kdaj za mano so spet imeli športnega direktorja.
Kaj ste sprva delali v Olimpiji?
V prvi vrsti sem se učil od Zmaga Sagadina, ki je bil trener in športni direktor v eni osebi. Zmago, bil je alfa in omega v klubu, je treniral in selekcioniral, jaz pa sem se učil, kaj bi moral športni direktor res delati. Bil sem na številnih sestankih, pomagal sem pri članski ekipi. Zgodba je imela nekakšno zadovoljivo pot, žal pa se ni nadaljevala.
Pa ni ostalo le pri tem.
Izobraževanje sem nadaljeval in postal trener, sprva v Olimpiji, potem v Elektri Šoštanj, Zagorju in Kopru.
V klubu ste bili, ko je bil na vrhuncu moči. Kako ste od blizu čutili to potentnost, moč, prevlado?
Ta vrhunec je trajal nekaj let, med letoma 1993 in 2000. Takrat je bila Olimpija kadrovsko, finančno in organizacijsko na izjemno visoki ravni. Sprva se ni obračalo veliko denarja, v prvih letih po osamosvojitvi so nas gnali ponos, pripadnost, želja po dokazovanju nove države. Bili smo veselil, ker smo imeli redne štipendije, ki jih je zagotavljal Smelt. Imeli smo tudi srečo, da je bil v vodstvu in ekipi pretežno domači kader, v igri pa igralci, ki smo skupaj igrali pet, tudi deset let. To je bila izjemna prednost, v današnjih časih globalizacije pa nekaj, česar si ne moreš predstavljati. Košarkarji smo bili priljubljeni, ljudje so imeli košarko radi, imeli smo relativno dobre rezultate.
Potem pa je imperij dokazal, da je ranljiv. Leta 2000 ste ostali brez državnega naslova, ko je Olimpijino barko navrtala Krka in jo 2003. potopila.
Rezultati so začeli pešati, čeprav so bili pripeljani zvezdniki z bajeslovnimi pogodbami, a niso bile izplačane. Klub se je znašel v dolgovih, za katere pa košarkarji nismo vedeli. Ti dolgovi so vse bolj trkali na klubska vrata. Vse skupaj se je preneslo na parket.
Kako ste se počutili kot zapriseženi zmaj? Opeharjeno, ponižano?
Že takrat sem vedel, da je to šport, ki ne pozna milosti, in da se lahko zgodi tako rekoč vse. Proti Krki smo v polfinalu leta 2000 izgubili prvo prvenstvo. Bil sem šokiran. A glede na videno in pokazano je bilo realno. Tudi drugi so začeli bolj trenirati in več vlagati v košarko, čeprav je zaradi tega kateri klub tudi propadel (na primer KK Inetrier Krško, op. p.). Bili smo vzgajani, da so Olimpija, Avsenik in Tito večni! Da to ne more pasti.
Vzponi in padci so sestavni del življenja. Nisem pa verjel, da bo Olimpija padla tako nizko in da bo postala povsem povprečen klub. Nekaj drugih klubov je Olimpijo ujelo po rezultatih, ne pa po organizaciji in financah, sploh pa ne po razmerah za delo, ki so pri Olimpiji še vedno najboljše. Zagotovo pa selekcioniranje in kadrovanje v Olimpiji nista bili dobri in optimalni, zato je klub danes tam, kjer je. Slovenski igralci se še vedno v velikem loku izogibajo igranja v Olimpiji.
Včasih je bilo drugače.
Seveda je bilo, z vlakom ali peš si šel v Olimpijo. Samo da si dobil priložnost. Danes boš kakovostnega slovenskega košarkarja zvabil v Olimpijo le pod pogojem, da ga preplačaš!
Okrevanje sovpada s trajanjem vaše upokojitve, 20 let vas ni, klub pa okreva kako leto manj.
Verjetno si nihče izmed nas ni predstavljal, da bo sanacija potekala tako dolgo. Verjeli smo, da bo rešeno v morda štirih, petih letih. Vse skupaj je trajalo predolgo, ob tem pa so se zgodile številne menjave na vitalnih mestih. A sem zadnji dve leti bolj optimistično razpoložen, odkar je v klub vstopil Petrol in je predsednik postal Tomaž Berločnik. Me je pa, to priznam, šokirala zadnja poteza. Ob povezovanju Petrola Olimpije in Cedevite sem zmeden kot vsa javnost. Ne vem, kako se bo vse skupaj končalo!
Zakaj tak pesimizem in skepsa?
Menim, da ta tvorba ne bo zaživela. Če že, za leto ali dve, predvsem ali zgolj zaradi vloženih financ. Največji problem bo število slovenskih igralcev, zdaj jih bo še težje dobiti in prepričati. Moti me, da moramo dobiti sponzorje in kadre iz tujine, da bi Olimpija igrala v drugo- ali tretjerazrednem tekmovanju v Evropi, ne pa v evroligi. Če bi šlo za slednje, bi še kako razumel, tako žal ne.
Številni klubi, predvsem nogometni, imajo pogon na tuji kapital.
Fino. A ne pozabimo, da se tam vrti precej več denarja, tu so trume navijačev, ki to plačujejo. V Stožicah ne bo navijačev, če ne bo rezultatov in če ne bo slovenskih košarkarjev. Moti in boli me, ker nismo v Sloveniji sposobni pridobiti dovolj znanja in kadra, da bi na noge postavili to Olimpijo. Pridnost pri nas ni bila nikoli sporna.
Da ni kadra, ni le alarm za Olimpijo, ampak za celotno slovensko košarko. Kaj smo delali narobe?
To je vprašanje! Že kot trener sem opažal, da ni produkcije mladih košarkarjev. Kot pravijo nekdanji kolegi, je še danes tako. Predvsem pa se za trenerje najmlajših rekrutira take, ki temu niso kos. Pobira se jih s ceste, taki so najcenejši.
Dušan Hauptman, športnik po duši, poziva športne panoge, naj državo še naprej opozarjajo na položaj, v katerem so se znašle.
Saj selekcija kadra ni problem le pri njih. Kako se izbira preostali menedžment kluba? Kdo določa kriterije? Kje so razpisi?
Še eno dobro vprašanje, s katerim pa odpiramo dilemo in širšo problematiko družbe, tudi politike v Sloveniji. Še danes trdim, da je bilo v minulih letih, tudi pri Olimpiji, preveč eksperimentiranja in premalo vzgajanja vodstvenih kadrov. Predvsem je bilo v Olimpiji in okoli nje premalo ljudi iz foha, iz košarke! Zato sem vesel, da bo Sani Bečirović skrbel za športni del projekta Cedevita Olimpija.
Potem je vendarle nekaj pozitivnega v vsem skupaj.
Ni nujno, da mu bo uspelo. Ga pa podpiram, ker prihaja iz sveta košarke, ker razume šport in pozna materijo. To je njegov veliki plus, ne pa zadostni razlog, da bo uspešen.
Športni klubi in organizacije se praviloma enkrat na leto oglasijo, da okolje v Sloveniji ni primerno za šport in da davčna politika ne stimulira vlaganja vanj. Zakaj je tako?
Ker država nima interesa, da se kaj menja! V prejšnjih vladah je bilo precej poizkusov, da se kaj premakne, spremeni. Da se morda več dohodnine nameni športu ali da dobijo sponzorji športa določene ugodnosti pri plačilu davkov. A na koncu nobena vlada ni imela posluha za to.
Zakaj?
Razlogov za tako početje je verjetno več: v prvi vrsti bi v proračun prišlo nekaj manj denarja. A treba bi bilo narediti resno študijo in izračune, da bi res vedeli, kaj bi izgubili. A kljub krizi šport deluje naprej in vzgaja nove svetovne in evropske prvake. Šport ne zataji, država je že nekajkrat.
Bo moral šport crkniti ali priti povsem na kolena, da se bo kdo zganil?
Tega si ne želimo! Ostaja pa šport fenomen, ki mu ni para. Čeprav je enkrat dovolj, enkrat premalo pa spet zadovoljivo financiran, še naprej žanje uspehe. To je možno samo pri športu, vsi drugi sistemi ob takih spremembah in nihanju odpovedo. Je pa vredno nadaljevati opozarjanje na aktualno problematiko.
Začela sva s košarko, pa še končajva. Kdaj bo spet evroliga v Ljubljani?
Nisem pričakoval, da bom tako dolgo čakal na evroligaško tekmo in da bom o tem razmišljal leta 2019! Očitno pa je še ne bo kmalu. Čeprav imamo strahovito lepo dvorano, očitno vsi deležniki še niso za to. Petrol s Tomažem Berločnikom ne zmore vsega sam.
Kaj pa če Cedeviti Olimpiji le uspe do evrolige?
Potem bom prvi, ki bo kupil letno vstopnico za prvo vrsto! Resnično si želim, da jim uspe. A v Sloveniji o košarki velja, da nas zadovolji le evroliga.
