Patrick Rafter: Vse najboljše, kolega!

Po julijskem okroglem jubileju kontroverzne Margaret Court, največje avstralske teniške igralke vseh časov, bodo v deželi tam spodaj leto 2022 sklenili s še enim jubilejem. Prav danes namreč 50. rojstni dan slavi Patrick Rafter, prvi Avstralec v odprti eri, ki je osvojil dva zaporedna naslova v New Yorku (leta 1997 in 1998). Toda Rafter, ki je med letoma 2000 in 2001 dvakrat nastopil v finalu Wimbledona, je zaradi težav z ramo končal kariero že z 29 leti po osvojenih 11 posamičnih naslovih, 10-krat je bil najboljši še v dvojicah.

Rodil se je v rudarskem mestu Mount Isa na severovzhodu države, sredi avstralske divjine, kot sedmi od devetih otrok. »Nikoli mi niso napovedovali velike kariere. Nisem pričakoval, da bo tenis postal moje življenje,« se je v enem redkih intervjujev za domače medije pred leti spominjal Rafter, ki zdaj živi umirjeno družinsko življenje v obalnem Byron Bayu, kjer mu družbo dela tudi filmski igralec Chris Hemsworth, zvezdnik filmov Star Trek in Thor.

In podobno kot bog groma s svojim kladivom je Rafter v svojih najboljših časih udrihal po žogici z loparjem, napad pa je bil zanj najboljša obramba. Leto 1997 je bilo prelomnica v njegovi karieri, saj je po porazu v polfinalu OP Francije osvojil OP ZDA, na poti do velikega finala, v katerem je s 6:3, 6:2, 4:6 in 7:5 ugnal Britanca Grega Rusedskega, pa sta padla tudi ameriška asa Andre Agassi in Michael Chang.

Goran zrel za norišnico

Na opazke Johna McEnroeja, da bo za večno ostal »one slam wonder«, igralec, ki zablesti zgolj na enem velikem turnirju v karieri, je odgovoril že prihodnje leto, ko je po zaostanku z 0:1 in 1:2 v nizih v polfinalu US Opna ugnal št. 1 Američana Peta Samprasa, nato pa rojaku Marku Philippoussisu prepustil zgolj 11 iger na poti do drugega zaporednega naslova. Odmevno je daroval kar 600.000 ameriških dolarjev zaslužka fundaciji bolnišnice v Brisbanu, ki skrbi za neozdravljivo bolne otroke, tudi na igrišču pa je vedno veljal za džentelmena – dotike mreže ali ponovljene začetne udarce je skoraj vedno pospremil z besedama: »Oprosti, kolega!«

Po maratonskem polfinalu Wimbledona 2000, ugnal je Agassija, je moral kljub zmagi v uvodnem nizu priznati premoč Samprasu, zgodba zase pa je finale 2001 proti Hrvatu Goranu Ivaniševiću. Še en maratonski obračun, tedaj s posebnim povabljencem iz Splita, ki je igral že v svojem četrtem wimbledonskem finalu, so organizatorji zaradi dežja preložili na ponedeljek. V povsem nogometnem vzdušju je Ivanišević vendarle spisal zgodovino in slavil s 6:3, 3:6, 6:3, 2:6 in 9:7.

»Bila je usoda. Če bi izgubil še četrti finale, bi bil Goran zrel za norišnico, odgovoren pa bi bil jaz! Seveda bi si želel zmage, a če je že moral zmagati kdo drug, sem najbolj privoščil njemu,« je nedavno izjavil Rafter, ki je v Umagu pred tremi leti z Ivaniševićem tudi odigral ekshibicijski obračun in izgubil v dveh nizih.