Peter Vilfan prenovil igrišča (FOTO)
»Akcija, gremo, žoga,« je slišati cel julij v Strunjanu, kjer na platoju na košarkarskih igriščih pri Centru za usposabljanje Elvire Vatovec Peter Vilfan s svojo ekipo organizira že 29. košarkarski tabor. Vsa ta leta na Obalo prihajajo mladi, željni košarkarskega znanja, druženja, poznanstev, nekaj tudi ob podpori naše časopisne hiše.
Minulo nedeljo je treninge začela 5. skupina, štiri so bile tiste, ki so se prijavile na tabor, prvo, za najmlajše, pa so pripravili pri Vilfanu v sodelovanju s Košarkarsko zvezo Slovenije. »Spet smo tukaj, lepo se imamo. Ključna stvar pa so prenovljena igrišča,« upravičeno ponosno pove Peter Vilfan, ki je tudi sam kot nadobudni najstnik sodeloval na kampu v ZDA, vodil ga je trener Bill Foster. Zdaj je s svojim kampom na Obali že domačin.
»Od nekdaj sem sanjal, da bi prenovili podlago. Letos nam je uspelo, čeprav je trajalo skoraj leto in pol. Trdim, da takih igrišč v Sloveniji ni. Našli smo primerno podlago. Ko igraš na njej, je, kot bi igral v dvorani, tudi usnjena žoga se ne obrabi. Imamo tudi posebne ameriške košarkarske konstrukcije. Igrišče je primerno za kamp, treninge in igranje košarke tri na tri. Tudi barva je do okolja prijazna,« nadaljuje Vilfan.
Za otroke s posebnimi potrebami
»V letu in pol se je investicija podražila. Polovico nam je uspelo zbrati z donacijami, preostalo je na naših plečih, a nam bo uspelo. Svoje je z led lučmi dodala občina Piran,« pojasni Peter, ki spomni, da so od začetka pred 26 leti namestili novo razsvetljavo, uredili celoten plato, potem pa še menjali konstrukcije.
»Ta letošnja obnova je pika na i in vrhunec vsega. Vse to na koncu ostane otrokom in centru za otroke s posebnimi potrebami. Zame je sodelovanje s tem centrom poslanstvo – v 29 letih smo vsakič plačali najemnino in vsakič pomagali po najboljših močeh,« še pove Vilfan, ki ga lani tako rekoč ni bilo na kampu zaradi boja z levkemijo, danes je v akciji od zore do mraka. »Dela ne zmanjka. Prejle se nam je pokvarila klima, najti je bilo treba mojstra. Pa nam je uspelo. Prišel bo na pomoč, čeprav ima naročenih popravil do konca septembra,« pojasni Peter. Vmes se nam pridruži Aleš Fabjan, njegov sodelavec vse od začetka.
»Jedro trenerjev ostaja isto, razmere za delo so ekstremne, od osmih zjutraj do enajstih zvečer. Pri nas delajo preizkušeni trenerji, ki so cel dan z otroki. Ni tako kot morda kje drugje, kjer trenerji opravijo svoje in odidejo na počitek, otroke pa prevzamejo animatorji. Če smo cel dan skupaj, je dinamika odnosov precej boljša, v ospredju pa socializacija. V šestih dneh, kolikor so otroci tu, jih ne bomo naučili košarke, zato dajemo velik poudarek druženju, odnosom,« pojasni Fabjan, ob njem za mlade, stare od šest do 17 let, skrbijo Nika Brišnik, Lucija Lobnikar, Dejan Milenkovič, Luc Ocvirk, Darko Lesjak in Peter Vilfan.
Prišel že desetič
»V kampu se imamo lepo, kopanja in tekem ne manjka,« pove Leni Fabjan iz Kamnika. »Prišel sem, ker imam rad tekme in obožujem košarko, moj najljubši košarkar pa je Luka Dončić,« nam je povedal devetletni Milan Kantar. »Dobro mi je, zabavamo se, igramo tekme,« je dodal osemletni Aleksander Rikanovič. »Prvič sem prišel na tabor, veliko smo se naučili. Na treningu smo vadili dvokorak, zvečer pa to pokazali na tekmah,« smo izvedeli od 11-letnega Patrika Mikuliča. Nejc Zdešar jih ima 16, letos je bil desetič na kampu.
»Rad se vračam, fino je,« je razkril Nejc, ki je imel ob sebi dve leti mlajšega Brina Strnada Volkarja iz Ljubljane. Brin trenira pri Slovanu, prej je bil pri Olimpiji. »Lepo so prenovili igrišča,« je poudaril in dodal, da vstajajo ob pol osmih. Ko smo odhajali, je bilo nekaj pred pol deseto zvečer. Luči so ugasnile, napočil je čas za počitek in tudi kovanje novih načrtov, tudi dolgoročnejših.
Na treningu smo vadili dvokorak, zvečer pa to pokazali na tekmah.
»Trideset let tabora pa je že obletnica, ki si zasluži obeležitev. Jeseni se bomo usedli in krepko razmislili, kako bomo to naredili,« nam ob slovesu napove Vilfan, ki ga septembra čaka še uradno odprtje igrišč v Strunjanu, kjer se bo v soboto sklenil še en tabor.