INTERVJU Z VELIKANOM

Peter Vilfan razkril, kaj bi rekel gledalkam in gledalcem po zadnji tekmi

Peter Vilfan o Manili, kjer je osvojil zlato kolajno na mundialu 1978. Seveda tudi o slovenski reprezentanci, letu brez mikrofona, družini ...
Fotografija: Peter Vilfan pred Halo Tivoli, v kateri je blestel v Olimpijinem dresu. Foto: Dejan Javornik
Odpri galerijo
Peter Vilfan pred Halo Tivoli, v kateri je blestel v Olimpijinem dresu. Foto: Dejan Javornik

14. oktobra bo minilo 45 let, odkar je košarkarska reprezentanca Jugoslavije drugič – po letu 1970 v Ljubljani – osvojila naslov svetovnega prvaka. Peter Vilfan je bil eden od junakov moštva, ki je v Manili prišlo do lovorike brez poraza in v finalu še drugič v štirih dneh premagalo branilko naslova Sovjetsko zvezo; po podaljšku z 82:81. Ker bodo tudi zaključne boje letošnjega SP gostili Filipini, tem za pogovor ni zmanjkalo, beseda pa je seveda nanesla tudi na slovensko zasedbo, na leto brez televizijskega mikrofona in še kaj.

Na kaj najprej pomislite, ko steče beseda o Manili 1978?

Na ogromno srečo, zadovoljstvo in ponos. Spomnim se toliko podrobnosti, da je že kar neverjetno. Po glavi mi švigajo utrinki s slavja po finalni tekmi, noči, ki smo jo seveda prebedeli, in ogromnega pokala, ki smo ga prejeli. Pri 21 letih in kot najmlajši v reprezentanci sem moral skrbeti zanj, z njim sem spal tudi v Bangkoku na poti iz Manile domov.

Šport se je odtlej zelo spremenil, prav tako razmerje med klubsko in reprezentančno košarko. Igralci imajo zdaj toliko obveznosti pri delodajalcih in so tako dobro plačani, da jim je pogosto odveč nastopati v državnem dresu. Za vaš rod je bil to vrhunec leta.

Običajno smo končali klubsko sezono aprila in sledilo je reprezentančno obdobje. Za Manilo 1978 so priprave in tekmovalne obveznosti trajale 4,5 meseca. Bili smo na planinskih in morskih treningih, igrali na številnih tekmah in turnirjih. Zdaj državne selekcije stlačijo vse v nekakšen minimum, ne nazadnje so lahko igralci iz lige NBA s svojimi reprezentancami zgolj 28 vadbenih dni na leto. Res pa je, da vsi pridejo na priprave v dobri telesni formi. Mi smo šli pred Manilo najprej na Jahorino in 25 dni nismo videli žoge, tekli smo, skakali, dvigovali uteži in vse drugo, po tem pa smo se kot gamsi spustili iz divjine v Sarajevo. Takrat bi vsi skoraj ubijali, da bi se uvrstili v reprezentanco. Tudi zato, ker si s kolajno z OI, SP ali EP lažje dobil dovoljenje za odhod v tujino, poleg seveda starostne meje 28 let.

V Manili ste bili četrti najboljši strelec Jugoslavije za Draženom Dalipagićem, Draganom Kićanovićem in Ratkom Radovanovićem – sledili so Zoran Slavnić, Mirza Delibašić in Krešimir Ćosić –, v finalu ste družno ugnali Sovjetsko zvezo.

Takratni tekmovalni sistem je bil zanimiv. Najprej smo premagali Kanado, Južno Korejo in Senegal ter se uvrstili v polfinalno skupino, v kateri smo nanizali še šest zmag. Med drugimi smo brez težav ugnali Sovjetsko zvezo s 105:92. Takrat so prvič uvedli pravilo, da se morata najbolje uvrščeni moštvi še enkrat pomeriti v finalu. Nam se je ponudila možnost, da bi se ognili novemu soočenju s Sovjeti, saj bi ob morebitnem porazu z Brazilijo s slednjo igrali za zlato kolajno. To bi bilo za nas bolje, vendar smo tekmo z Brazilci odigrali resno in tesno zmagali, zadnjih šest točk sem dosegel prav jaz. Izbrali smo si težjega tekmeca in v finalu zmagali šele po podaljšku. Vendar za naš rod poraz preprosto ni bil sprejemljiva opcija. Niti na pripravljalnih tekmah.

Kaj si letos obetate od slovenske reprezentance? Zdi se, da je navdušenje pri nas splahnelo po poškodbah Vlatka Čančarja in Eda Murića.

Razmišljal sem o dveh različicah. Po eni bi ob Luki Dončiću in Miku Tobeyju dobili pomembne vloge trije mladi košarkarji, Žiga Samar, Gregor Glas in Bine Prepelič. Najbolj izkušeni možje ne bi bili v ospredju, ampak bi pomagali v prelomnih trenutkih ali ko bi potrebovali Klemna Prepeliča ali Jako Blažiča za pomemben met. Tako bi se mladi navadili na igranje z Luko, pridobivali samozavest in rutino. Luka pa bi lahko uvidel, da bi lahko v prihodnosti spet igral s temi fanti na velikih tekmovanjih. Kajti Slovenija bo morala prej ali slej pomladiti reprezentanco.

Očitno je pri Sloveniji prevladala druga možnost ...

Drži, nosilci igre bodo preostali člani zlatega rodu iz leta 2017, takrat odsotni Zoran Dragić in Tobey, skupaj bodo lovili čim boljši rezultat. A zanje bo neuspeh vse, razen uvrstitve v četrtfinale. Če se bomo vanj uvrstili, bo odločitev upravičena, od takrat naprej pa bo možno prav vse. Upam, da pripravljalne tekme niso realen odraz možnega dosega moštva. V igri pogrešam predvsem opcijo B, saj Luka ne bo mogel sam dobiti vseh tekem. Slišim, da ima Aleksander Sekulić tudi drugačne zamisli, toda v praksi jih ne poskuša uveljaviti dovolj odločno.

Tri desetletja ste bili televizijski reporter z največjih košarkarskih tekmovanj. Kako boste letos doživljali SP?

Že leta 2017 sem rekel, da sem pripravljen sprejeti slovo po zmagi Slovenije v finalu EP. Sledilo pa je naslednje obdobje. Še lani nisem vedel, da Pop TV ne bo imel pravic za tekme letošnjega SP, zato sem se videl na reporterskih mestih v Okinavi in Manili, kar bi bilo zame nekaj najlepšega. Še posebej, če bi se Slovenija borila za kolajno. Po finalu bi rekel, dragi gledalci in gledalke, to je bilo to, verjamem, da me imate že dovolj.

S soprogo Valerijo je poročen že 45 let. FOTO: Sandi Fišer
S soprogo Valerijo je poročen že 45 let. FOTO: Sandi Fišer

Nad igro pod obroči vas še vedno zelo dejavno veže košarkarska šola Petra Vilfana, ki ruši vztrajnostne rekorde. Nedavno ste se skupaj z otroki veselili nove pridobitve.

Letos smo praznovali že 30-letnico dela, hkrati pa smo dokončali prenovo treh zunanjih igrišč za naš tabor v Strunjanu s fenomenalno podlago, prijetno mehko in podobno tartanu. Pripeljali smo tudi ameriška ogrodja za koše in obnovili razsvetljavo, v seštevku z okoljem imamo zdaj verjetno najlepši center pri nas. Trikrat na dan smo na odprtih igriščih in v dvorani, ki jo imamo na razpolago, otroci se lahko v vseh štirih izmenah ob tem kopajo in sproščeno zabavajo. Z glavnim trenerjem Alešem Fabjanom sva zraven vseh 30 let, in dokler bom zdržal, ne bo drugače.

Košarka tudi sicer ostaja v vaši družini. Vaš zet Vlatko Ilievski je letos postal športni direktor Cedevite Olimpije. Koliko se pogovarjata o njej?

O košarki le toliko, kot si zaželi on. Ko je bil predsednik Ilirije, sem bil tako kot vsa leta prej redno v Hali Tivoli, a so ljudje mislili, da imam kakšno funkcijo v klubu. Pa sem jim odvrnil, da jo ima moj zet, ne jaz. V poletnih mesecih sem bil zelo malo v Ljubljani, in ko sem se vrnil, mi je na hitro pojasnil, kdo je v novem moštvu, in da igralci že vadijo. To je vse. Verjamem pa, da bo zelo uspešen športni direktor.

Vedno ste bili hiperaktivni, a od lani ste že upokojenec. Kako vam zdaj minevajo dnevi ob soprogi Valeriji?

Zdaj razumem starejše, ki so mi govorili, da imajo po upokojitvi še več obveznosti kor prej. Hkrati ni skrivnost, da imava z Valerijo dva lepa vnuka Luko in Jakoba, ki sta oba avtista in otroka s posebnimi potrebami. Potrebujeta 24-urno pozornost, zato v naši družini ni prostih dni. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije