PLANICA 2018
Planica ima že vse potrebno za nordijsko SP
Dolina pod Poncami za leto 2023 še četrtič kandidira za SP v nordijskem smučanju. Direktor Zavoda Planica Jelko Gros prednosti vidi v prepoznavnosti in delavnosti.
Odpri galerijo
Jelko Gros pravi, da mnogi nimajo takšne infrastrukture, kot je v dolini pod Poncami. FOTO: Blaž Račič
V tretje gre rado. Pa ni šlo, Planica tudi pri svojem tretjem poskusu ni dobila organizacije svetovnega prvenstva v nordijskem
smučanju, leta 2017 je to šlo Lahtiju, dve leti pozneje Seefeldu, prireditelj leta 2021 bo Oberstdorf.
Vztrajnost je lepa čednost in se izplača; torej Planica s svojim nordijskim centrom kandidira tudi za SP leta 2023, za nordijski praznik se poteguje še norveški Trondheim, ta je močan protikandidat, odločitev o prireditelju pa bo padla na kongresu Mednarodne smučarske zveze (FIS) maja v Costi Navarinu v Grčiji. Lepo bo pod peloponeškim soncem, vroče pa bo slovenski delegaciji pri glasovanju o organizatorju zimskega prvenstva nordijcev.
Če je kdo globoko v problematiki vsega, pa je to Jelko Gros, direktor Zavoda za šport Republike Slovenije Planica, v tega seveda spada tudi nordijski center. »Trondheim je kandidat, ki je že organiziral svetovno prvenstvo (bilo je leta 1997, op. p.). Prihaja iz tako imenovane skandinavske družine, kar pomeni, da so si Skandinavci med seboj zelo lojalni in ne razmišljajo o tem, kje bi bilo bolje organizirati tekmovanje, ampak le o tem, da je to skandinavska dežela.
Njihovi člani, ki so v predsedstvu FIS, zato normalno glasujejo za skandinavsko državo, ker imajo med seboj pač takšen dogovor. Glede prepoznavnosti ali tega, kdo več dela za smučarijo, pa je Planica zagotovo v prednosti. Najprej s poleti, v zadnjem času pa tudi s teki, ki jih ves čas pridno organizira,« je Jelko Gros seveda opomnil na zdaj vsakoletni program svetovnega pokala v smučarskem teku v dolini pod Poncami. V tej bo sicer leta 2020 svetovno prvenstvo v smučarskih poletih. No, kar zadeva lobiranje, je morda v strukturah FIS premalo nordijskih funkcionarjev?
»Jih skoraj ni. V predsedstvu ni neke delitve na nordijce, alpince in po novem tiste za prosto smučanje. Iz skoraj vseh držav pridejo tisti, ki prerasejo predsedniško mesto v svoji matični zvezi, tam so morali skrbeti za celoto. Tudi v FIS gledajo na takšen način, vsaj sam imam takšen občutek. Da ni tako, da so tukaj le cisti alpinci, so tudi še zelo pomembni funkcionarji na posameznih smučarskih zvezah.«
Gore. Potreben je vidik, da 30 km levo ali desno ne pomeni ničesar, lahko poberemo nastanitvene kapacitete Trbiža, Beljaka, Bleda in seveda v prvi vrsti Kranjske Gore. Iz tega zornega kota je to edino, kar nam očitajo kot hendikep. A ni, če se primerjamo z vsemi drugimi, ki so organizirali SP. Konkretno Lahtija, ta ima veliko kapacitet, pa je vse tekmovalce vozil
iz 30 km oddaljenega športnega tabora, « je nadaljeval Gros.
»Proračuna prireditve ne pokriva država, razen tistega, kar ta vloži v svojo promocijo skozi enega največjih dogodkov, ki se organizira vsaki dve leti. Načeloma pa ničesar. Nordijsko svetovno prvenstvo po medijskem odzivu zagotovo spada v sam vrh. Pomemben vir so seveda TV-pravice. Te trži Mednarodna smučarska zveza, a se vnaprej ve, koliko se iz tega vira dobi. Takšna prireditev bi morala, poleg tega, kar bi zaslužilo lokalno gospodarstvo, prinesti kar nekaj milijonov evrov dobička. Približno 15 milijonov evrov pa je proračun za prireditev,« smo udarili še po finančni plati.
No, Zavod Planica je imel v letu 2016 prihodka za 1,608.815,00 evra, odhodkov je bilo za 1,421.658,41, dobiček po obdavčitvi je bil 169.330,64 evra. Znan je tudi okvirni zaključni račun za lani. Prihodkov je bilo malce več kot dva milijona evrov, 156.000 evrov je bilo pred obdavčitvijo presežka, sredstev, ki jih lahko v Planici uporabljajo naprej, je za dobrih 130.000 evrov. »Z vzdrževalnimi stroški in tistim, kar smo investirali, smo v center nazaj skozi leta vložili že malce več kot 200.000 evrov. V letu 2016 smo imeli 15.000 vadbenih enot skakalnega treninga, lani 17.000.
Če je pred tem tehtnica treninga še bila na slovenski strani, je zdaj, sicer samo za 50 enot, prevagala na tujce. Saj pri nas je jasno, da Slovenci po rasti ne morejo prav veliko več potrenirati, vadijo toliko, kot vadijo. Edinole če bi bilo več športnikov, bi to še naraslo, rast tako lahko delajo le tujci,« je Jelko Gros opisal športne, finančne in obratovalne navade v Nordijskem centru Planica.
smučanju, leta 2017 je to šlo Lahtiju, dve leti pozneje Seefeldu, prireditelj leta 2021 bo Oberstdorf.
Vztrajnost je lepa čednost in se izplača; torej Planica s svojim nordijskim centrom kandidira tudi za SP leta 2023, za nordijski praznik se poteguje še norveški Trondheim, ta je močan protikandidat, odločitev o prireditelju pa bo padla na kongresu Mednarodne smučarske zveze (FIS) maja v Costi Navarinu v Grčiji. Lepo bo pod peloponeškim soncem, vroče pa bo slovenski delegaciji pri glasovanju o organizatorju zimskega prvenstva nordijcev.
Če je kdo globoko v problematiki vsega, pa je to Jelko Gros, direktor Zavoda za šport Republike Slovenije Planica, v tega seveda spada tudi nordijski center. »Trondheim je kandidat, ki je že organiziral svetovno prvenstvo (bilo je leta 1997, op. p.). Prihaja iz tako imenovane skandinavske družine, kar pomeni, da so si Skandinavci med seboj zelo lojalni in ne razmišljajo o tem, kje bi bilo bolje organizirati tekmovanje, ampak le o tem, da je to skandinavska dežela.
Nordijsko svetovno prvenstvo bi moralo, poleg tega, kar bi zaslužilo lokalno gospodarstvo, prinesti nekaj milijonov evrov dobička.
Njihovi člani, ki so v predsedstvu FIS, zato normalno glasujejo za skandinavsko državo, ker imajo med seboj pač takšen dogovor. Glede prepoznavnosti ali tega, kdo več dela za smučarijo, pa je Planica zagotovo v prednosti. Najprej s poleti, v zadnjem času pa tudi s teki, ki jih ves čas pridno organizira,« je Jelko Gros seveda opomnil na zdaj vsakoletni program svetovnega pokala v smučarskem teku v dolini pod Poncami. V tej bo sicer leta 2020 svetovno prvenstvo v smučarskih poletih. No, kar zadeva lobiranje, je morda v strukturah FIS premalo nordijskih funkcionarjev?
»Jih skoraj ni. V predsedstvu ni neke delitve na nordijce, alpince in po novem tiste za prosto smučanje. Iz skoraj vseh držav pridejo tisti, ki prerasejo predsedniško mesto v svoji matični zvezi, tam so morali skrbeti za celoto. Tudi v FIS gledajo na takšen način, vsaj sam imam takšen občutek. Da ni tako, da so tukaj le cisti alpinci, so tudi še zelo pomembni funkcionarji na posameznih smučarskih zvezah.«
Hotelski hendikep, ki to ni
Poleg lobiranja in finančnotržnega ozadja je tudi infrastruktura jeziček na tehtnici, ki se nordijsko nagiblje na eno ali drugo stran. »Za svetovno nordijsko prvenstvo ima Planica že vse, kar potrebuje, še več od tega. Tega, kar imamo, Trondheim ne bo imel nikoli. Tudi Seefeld, ki je dobil SP 2019, tega nima, niti Oberstdorf. Ta ima skakalni del, nima pa tekaškega, stvari rešuje z začasnimi objekti. Kar Planici malce manjka, so bivalne kapacitete, videli smo, da tega ne smemo postaviti le na raven KranjskeGore. Potreben je vidik, da 30 km levo ali desno ne pomeni ničesar, lahko poberemo nastanitvene kapacitete Trbiža, Beljaka, Bleda in seveda v prvi vrsti Kranjske Gore. Iz tega zornega kota je to edino, kar nam očitajo kot hendikep. A ni, če se primerjamo z vsemi drugimi, ki so organizirali SP. Konkretno Lahtija, ta ima veliko kapacitet, pa je vse tekmovalce vozil
iz 30 km oddaljenega športnega tabora, « je nadaljeval Gros.
Nordijski center v Planici čaka le še na oplemenitenje z organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju. FOTO: Tomi Lombar
»Proračuna prireditve ne pokriva država, razen tistega, kar ta vloži v svojo promocijo skozi enega največjih dogodkov, ki se organizira vsaki dve leti. Načeloma pa ničesar. Nordijsko svetovno prvenstvo po medijskem odzivu zagotovo spada v sam vrh. Pomemben vir so seveda TV-pravice. Te trži Mednarodna smučarska zveza, a se vnaprej ve, koliko se iz tega vira dobi. Takšna prireditev bi morala, poleg tega, kar bi zaslužilo lokalno gospodarstvo, prinesti kar nekaj milijonov evrov dobička. Približno 15 milijonov evrov pa je proračun za prireditev,« smo udarili še po finančni plati.
No, Zavod Planica je imel v letu 2016 prihodka za 1,608.815,00 evra, odhodkov je bilo za 1,421.658,41, dobiček po obdavčitvi je bil 169.330,64 evra. Znan je tudi okvirni zaključni račun za lani. Prihodkov je bilo malce več kot dva milijona evrov, 156.000 evrov je bilo pred obdavčitvijo presežka, sredstev, ki jih lahko v Planici uporabljajo naprej, je za dobrih 130.000 evrov. »Z vzdrževalnimi stroški in tistim, kar smo investirali, smo v center nazaj skozi leta vložili že malce več kot 200.000 evrov. V letu 2016 smo imeli 15.000 vadbenih enot skakalnega treninga, lani 17.000.
Če je pred tem tehtnica treninga še bila na slovenski strani, je zdaj, sicer samo za 50 enot, prevagala na tujce. Saj pri nas je jasno, da Slovenci po rasti ne morejo prav veliko več potrenirati, vadijo toliko, kot vadijo. Edinole če bi bilo več športnikov, bi to še naraslo, rast tako lahko delajo le tujci,« je Jelko Gros opisal športne, finančne in obratovalne navade v Nordijskem centru Planica.
