PLANICA 2018
Planica malo bolj nora od Vikersunda
Robert Johansson, dobitnik treh kolajn na OI v Pjongčangu, posebej za prilogo Planica 2018. Zaščitni znak norveškega skakalca so brki, ki si jih je začel puščati pred približno tremi leti.
Odpri galerijo
Med skakalnimi junaki nedavnih olimpijskih iger je bil tudi Robert Johansson, ki si je s Slatnarjevimi smučmi v Pjongčangu
izbojeval kar tri kolajne. Potem ko je na obeh posamičnih tekmah zablestel s tretjima mestoma, je na ekipni prispeval
še vidni delež k zlati lovoriki Norveške. Brkati skakalec iz Lillehammerja, ki bo 23. marca, torej na dan petkove tekme v Planici, praznoval 28. rojstni dan, si je pred prihodom v Slovenijo utrgal petnajst minut za pogovor.
Ali ste medtem že dojeli, kaj vam je uspelo v Pjongčangu?
»Seveda nisem pričakoval, da se bom domov vrnil s tremi kolajnami, čeprav sem že lani poleti delal na tem, da bi bil najbolje pripravljen prav na olimpijskih igrah in potem v zadnjem delu sezone svetovnega pokala. Očitno se je moj načrt izšel tako, kot sem si zamislil. Že vse od prihoda v Južno Korejo sem se namreč počutil izjemno močnega, z osvojenimi odličji pa sem si uresničil najbolj skrite sanje.«
Kaj je skrivnost vašega uspeha?
»Zagotovo tiči v pravilnih odločitvah, ki sem jih spreje(ma)l, določenih spremembah, ki sem jih naredil v tehniki skakanja, in načinu treninga. Vadim namreč takrat, ko imam energijo in sem sposoben dati od sebe vseh sto odstotkov, po treningu pa počivam, kolikor le lahko.«
Brki pa so vaš prinašalec sreče?
»Ha, ha, morda. Če drugega ne, so postali moj zaščitni znak. Puščati sem si jih začel pred kakšnimi tremi leti, odkar jih imam, nedvomno pritegnem več pozornosti, se pa z njimi dobro počutim.«
Vaš nemški tekmec Richard Freitag je pred časom izjavil, da zaradi brkov leti bolje.
»Mogoče je res nekaj tudi na tem, da te bolj dvignejo v zraku. No, šalo na stran. V Pjongčangu sem opazil, da jih ima kar precej športnikov, vem, da jih ima tudi vaš smučarski krosist Filip Flisar.«
Kaj si obetate od tokratnega velikega finala v Planici?
»Upam, da bom do takrat ohranil dobro pripravljenost, da bom prikazal več sijajnih poletov in da se bom boril za najvišje uvrstitve, ob doskočišču in izteku pa pričakujem veliko gledalcev.«
Kako vam je všeč letalnica bratov Gorišek?
»Zelo. Zaletna hitrost je sorazmerno velika, nad hrbtišče te prinese precej visoko, za Planico pa je značilna tudi edinstvena termika, zato je tam res pravi užitek leteti.«
Kako daleč je po vašem mogoče poleteti na njej?
»Nisem še videl, kako so jo pripravili letos, vendar ne bi bil presenečen, če bi koga odneslo 255 metrov daleč.«
Kako bi planiško letalnico primerjali z vikersundsko?
»Na neki način sta si precej podobni, so pa v Vikersundu hitrosti nekoliko manjše, nižja je tudi krivulja leta. Planica je glede tega malo bolj nora.«
V Vikersundu ste lani poleteli 252 metrov daleč in si nekaj minut lastili svetovni rekord. Kako bi ta podvig primerjali z, denimo, olimpijskimi kolajnami?
»Občutkov, ki so me prevevali po doseženem svetovnem rekordu, se bom spominjal do konca svojih dni. To je največja stvar, ki se mi je doslej zgodila, in zagotovo je zlepa ne bom pozabil.«
Kaj pa vam je rojilo po glavi, potem ko je Avstrijec Stefan Kraft le nekaj minut za vami z 253,5 metra izboljšal vašo najboljšo znamko? Ste bili jezni ali žalostni?
»Nič od tega. Navsezadnje so rekordi za to, da se jih ruši. Že to, da sem bil svetovni rekorder, pa čeprav le za nekaj minut, mi pomeni ogromno.«
Rekorder je bil tudi Peter Prevc, ki pa v zadnjih dveh sezonah – tako kot tudi drugi slovenski skakalci – ni več tako prepričljiv. Zakaj ima po vašem takšne težave?
»To je težko reci. Peter je s posameznimi skoki dokazal, da je še vedno sposoben največjih uspehov, da jih zdaj ne dosega, pa gre po moje pripisati predvsem pomanjkanju zaupanja vase. A menim, da je le vprašanje časa, kdaj se bo spet začel potegovati
za najvišja mesta. Z njim in tudi drugimi Slovenci bo treba resno računati že v Planici. Moram pa reci, da je ta čas raven skakanja v svetovnem pokalu izjemno visoka; ce želiš biti v igri za skupno zmago, moraš biti vso zimo v zares vrhunski formi.«
V tej sezoni ste najuspešnejši skakalec iz Slatnarjeve ekipe. Mar drži, da ste se celo uprli nekaterim pritiskom, ker ste si tako zelo želeli še naprej tekmovati s smučmi slovenskega proizvajalca?
»Da, ker sem v tem videl veliko priložnost za svoj nadaljnji razvoj. S Petrom Slatnarjem odlično sodelujeva, imava jasno vizijo, najpomembneje pa je, da zmeraj dobim natanko takšne smuči, kakršne naročim. To je zelo pomembno, kajti le tako sem
lahko konkurenčen. Ne vem, ali je Slatnar pričakoval, da se bom vrnil domov s tremi olimpijskimi kolajnami, ne dvomim pa, da je zaradi njih zelo vesel.«
Kako vam je všeč v Sloveniji?
»Zares mi je všeč pri vas. Na tekme v poletih vselej pride veliko gledalcev, ki nas glasno spodbujajo. Planica je zame popoln kraj za zaključek sezone, vzdušje je vselej enkratno, kulisa z visokimi gorami pa čudovita. To je prizor, ki ga ne vidiš povsod.«
izbojeval kar tri kolajne. Potem ko je na obeh posamičnih tekmah zablestel s tretjima mestoma, je na ekipni prispeval
še vidni delež k zlati lovoriki Norveške. Brkati skakalec iz Lillehammerja, ki bo 23. marca, torej na dan petkove tekme v Planici, praznoval 28. rojstni dan, si je pred prihodom v Slovenijo utrgal petnajst minut za pogovor.
Ali ste medtem že dojeli, kaj vam je uspelo v Pjongčangu?
»Seveda nisem pričakoval, da se bom domov vrnil s tremi kolajnami, čeprav sem že lani poleti delal na tem, da bi bil najbolje pripravljen prav na olimpijskih igrah in potem v zadnjem delu sezone svetovnega pokala. Očitno se je moj načrt izšel tako, kot sem si zamislil. Že vse od prihoda v Južno Korejo sem se namreč počutil izjemno močnega, z osvojenimi odličji pa sem si uresničil najbolj skrite sanje.«
Kaj je skrivnost vašega uspeha?
»Zagotovo tiči v pravilnih odločitvah, ki sem jih spreje(ma)l, določenih spremembah, ki sem jih naredil v tehniki skakanja, in načinu treninga. Vadim namreč takrat, ko imam energijo in sem sposoben dati od sebe vseh sto odstotkov, po treningu pa počivam, kolikor le lahko.«
Brki pa so vaš prinašalec sreče?
»Ha, ha, morda. Če drugega ne, so postali moj zaščitni znak. Puščati sem si jih začel pred kakšnimi tremi leti, odkar jih imam, nedvomno pritegnem več pozornosti, se pa z njimi dobro počutim.«
Vaš nemški tekmec Richard Freitag je pred časom izjavil, da zaradi brkov leti bolje.
»Mogoče je res nekaj tudi na tem, da te bolj dvignejo v zraku. No, šalo na stran. V Pjongčangu sem opazil, da jih ima kar precej športnikov, vem, da jih ima tudi vaš smučarski krosist Filip Flisar.«
Kaj si obetate od tokratnega velikega finala v Planici?
»Upam, da bom do takrat ohranil dobro pripravljenost, da bom prikazal več sijajnih poletov in da se bom boril za najvišje uvrstitve, ob doskočišču in izteku pa pričakujem veliko gledalcev.«
Kako vam je všeč letalnica bratov Gorišek?
»Zelo. Zaletna hitrost je sorazmerno velika, nad hrbtišče te prinese precej visoko, za Planico pa je značilna tudi edinstvena termika, zato je tam res pravi užitek leteti.«
Kako daleč je po vašem mogoče poleteti na njej?
»Nisem še videl, kako so jo pripravili letos, vendar ne bi bil presenečen, če bi koga odneslo 255 metrov daleč.«
Kako bi planiško letalnico primerjali z vikersundsko?
»Na neki način sta si precej podobni, so pa v Vikersundu hitrosti nekoliko manjše, nižja je tudi krivulja leta. Planica je glede tega malo bolj nora.«
V Vikersundu ste lani poleteli 252 metrov daleč in si nekaj minut lastili svetovni rekord. Kako bi ta podvig primerjali z, denimo, olimpijskimi kolajnami?
»Občutkov, ki so me prevevali po doseženem svetovnem rekordu, se bom spominjal do konca svojih dni. To je največja stvar, ki se mi je doslej zgodila, in zagotovo je zlepa ne bom pozabil.«
Kaj pa vam je rojilo po glavi, potem ko je Avstrijec Stefan Kraft le nekaj minut za vami z 253,5 metra izboljšal vašo najboljšo znamko? Ste bili jezni ali žalostni?
»Nič od tega. Navsezadnje so rekordi za to, da se jih ruši. Že to, da sem bil svetovni rekorder, pa čeprav le za nekaj minut, mi pomeni ogromno.«
Skakala tudi Robertova sestra LindaRobert Johansson je luč sveta ugledal 23. marca 1990 v Lillehammerju. Skakati je začel že pri petih letih v Vingnesu. V svetovnem pokalu je ognjeni krst prestal konec novembra 2013 s 13. mestom v Kuusamu. Iztekajoča se sezona je bila zanj z naskokom najuspešnejša; ob treh kolajnah na OI v Pjongčangu se je s kolegi iz norveške reprezentance v Oberstdorfu veselil tudi naslova moštvenih svetovnih prvakov v smučarskih poletih. Johanssonov oče Gorm je svojčas deloval kot serviser pri norveški skakalni reprezentanci, s skoki pa se je ukvarjala tudi Robertova tri leta starejša sestra Linda, ki se je prebila do celinskega pokala.
Rekorder je bil tudi Peter Prevc, ki pa v zadnjih dveh sezonah – tako kot tudi drugi slovenski skakalci – ni več tako prepričljiv. Zakaj ima po vašem takšne težave?
»To je težko reci. Peter je s posameznimi skoki dokazal, da je še vedno sposoben največjih uspehov, da jih zdaj ne dosega, pa gre po moje pripisati predvsem pomanjkanju zaupanja vase. A menim, da je le vprašanje časa, kdaj se bo spet začel potegovati
za najvišja mesta. Z njim in tudi drugimi Slovenci bo treba resno računati že v Planici. Moram pa reci, da je ta čas raven skakanja v svetovnem pokalu izjemno visoka; ce želiš biti v igri za skupno zmago, moraš biti vso zimo v zares vrhunski formi.«
V tej sezoni ste najuspešnejši skakalec iz Slatnarjeve ekipe. Mar drži, da ste se celo uprli nekaterim pritiskom, ker ste si tako zelo želeli še naprej tekmovati s smučmi slovenskega proizvajalca?
»Da, ker sem v tem videl veliko priložnost za svoj nadaljnji razvoj. S Petrom Slatnarjem odlično sodelujeva, imava jasno vizijo, najpomembneje pa je, da zmeraj dobim natanko takšne smuči, kakršne naročim. To je zelo pomembno, kajti le tako sem
lahko konkurenčen. Ne vem, ali je Slatnar pričakoval, da se bom vrnil domov s tremi olimpijskimi kolajnami, ne dvomim pa, da je zaradi njih zelo vesel.«
Kako vam je všeč v Sloveniji?
»Zares mi je všeč pri vas. Na tekme v poletih vselej pride veliko gledalcev, ki nas glasno spodbujajo. Planica je zame popoln kraj za zaključek sezone, vzdušje je vselej enkratno, kulisa z visokimi gorami pa čudovita. To je prizor, ki ga ne vidiš povsod.«