Po 17 mesecih spet tam, kjer je doma njegovo srce

LJUBLJANA – V sredo je bil prav poseben dan za Ernesta Prišliča, (ne)srečnega smučarskega skakalca, v katerega je 4. decembra 2016 v Planici, nedaleč od osrednjega objekta Nordijskega centra, med jutranjim ogrevanjem oziroma tekom silovito z avtomobilom trčil eden od tamkajšnjih (pogodbenih) delavcev. Debelih 17 mesecev po nesreči, po kateri je zaradi hudih poškodb (zlomljene golenice, počene čeljusti in očesnega dna) v ljubljanskem kliničnem centru več kot tri tedne preležal v umetni komi, si je spet nataknil smuči in z njimi skočil na 55-metrski napravi v Kisovcu, kjer ima skakalni center njegov klub (SK Zagorje). »Seveda sem bil pred prvim skokom po tako dolgem času malo živčen, strahu pa ni bilo, ker je skakalnica majhna in jo povrhu dobro poznam. Na vrhu zaletišča sem za nekaj trenutkov pozabil na vse okoli sebe, se spustil in le še užival,« je Prišlič opisal svoj prvi skok po dolgih 17 mesecih in petih dneh borbe. Koliko je meril, ne ve natančno, če pa sodi po posnetku, je bil dolg okrog 41 metrov. Z zastavico mu je zamahnil klubski trener Zvone Pograjc, skupaj pa je Ernest predvčerajšnjim opravil šest skokov. »Za prvič je bilo povsem dovolj, saj sem bil že malce utrujen, ker sem imel zjutraj trening moči,« je razkril 24-letni skakalec iz Črnega Vrha v občini Tabor (pri Vranskem), ki sta ga poleg zaročenke Sabine (ta je k Ernestovi fotografiji na facebooku pripisala, da je končno spet tam, kjer je doma njegovo srce) ob skakalnici spodbujala mama Branka in oče Rajko, smejat pa se je – kot je pripomnil Ernest – prišel tudi klubski kolega Miran Zupančič.

Kar je bilo, je bilo

Če bi prej dobil dovoljenje, bi šel skočit že prej. »Rehabilitacija se je sicer končala že lani, vendar sem imel še določene preglede: enega tu, naslednjega tam, zaradi česar se je vse skupaj malce zavleklo,« je pojasnil Prišlič, ki bo naslednje skoke že danes skupaj z rekonvalescentom Jako Hvalo opravil na 60-metrski napravi v Beljaku. »Želim si čim več skakati, kakšnih posebnih pričakovanj pa za zdaj niti nimam. Upam, da bom čim bolj užival,« si je zaželel član SK Zagorje. Z Igorjem Medvedom, trenerjem slovenske reprezentance B, sta se dogovorila, da ne bosta prehitevala dogodkov. Videla bosta, kako se bo vse skupaj odvijalo, in sproti prilagajala program priprav. »Začel naj bi s tekmami najnižje ravni, torej za pokal FIS, nakar naj bi se postopoma preizkušal v močnejših konkurencah. Bomo videli, nikamor se ne bomo zaletavali. Če sem se iz nesreče kaj naučil, sem se to, da se mi nikamor ne mudi. Kar mi bo prineslo, mi bo. Če bom uspešen, super, če ne, pa se tudi ne bom preveč živciral,« je poudaril Prišlič in ponovil, da se nesreče sploh ne spominja, do tistega, ki ga je zbil, pa ne čuti nobene zamere. Med lanskim finalom v Planici sta šla na kavo in se pogovorila. Opravičil se mu je in obžaloval, kar je storil. »Kar je bilo, je bilo, življenje teče naprej. Prej ko narediš korak naprej, bolje je za vse,« je podal svoje razmišljanje in dodal, da se mu je golenica lepo zacelila, na srečo niti drugih posledic ne čuti več. »Če mi ne bi povedali, kaj se je zgodilo, ne bi niti vedel, da je bilo kar koli narobe,« je zadovoljen Erni, kot ga tudi kličejo. Med okrevanjem je opravil trenerski licenci C in B, tako da mu manjka le še najvišja, A/PRO. »Na kranjski gimnaziji že slabo leto treniram mlajše selekcije, stare od 15 do 19 let. Moram reči, da v tem prav tako izjemno uživam,« je za konec še dejal Prišlič.