Po hudi nesreči v gozdu bo spet igral v prvi ligi

Včasih življenje ponudi še eno priložnost. Morda za to, da bi človek pogledal na svojo zgodbo z druge plati. »Pred nesrečo sem imel v vsakdanjih situacijah kopico vprašanj. Pa zakaj to in kako. Včasih mi je bilo težko narediti določeno stvar. Danes razmišljam drugače. Ej, fant, imaš noge, imaš roke, to lahko narediš, si večkrat rečem. Pa še rajši pomagam. Morda lahko rečem, da me je ta nesreča naredila bolj človeškega,« nam iskreno pove 30-letni Daniel Džombić iz Moravč.

Odraščal je v Kisovcu, od šestega leta je igral nogomet, sprva v domačem kraju, potem v NK Zagorje, kjer je prišel z ekipo do 2. SNL. Danes igra futsal in je član novega prvoligaša ŠD Mlinše. »Zdaj je na prvem mestu družina, potem pa futsal in nogomet,«pravi in se zamisli. Ni veliko manjkalo, pa bi svojci še danes objokovali njegovo usodo.
 

Drugo rojstvo

»Dejansko sem se drugič rodil. Drugače ne morem reči, ta delovna nesreča v gozdu je bila moja življenjska prelomnica. Živel sem povsem normalno, sproščeno. Vse je šlo kot po maslu. Potem pa šok. Zbudiš se v reševalnem vozilu, potem si že v bolnišnici, zdravniki te pregledujejo, nog ne čutiš. Želiš si le, da bi še kdaj hodil,« se Daniel spominja sobote, 10. novembra 2018.

»Zvečer sem imel s ŠD Mlinše tekmo v Mariboru proti KMN Miklavž. Pa sem rekel, bom na hitro doma pomagal, da pospravimo les. A se je izkazalo, da na hitro to ne gre. Zgodila se je nesreča,« pojasnjuje. »Med žaganjem se je eno od debel odlomilo. Udarilo me je po glavi, izgubil sem zavest.«


Spomni se, da so ga dali v rešilca, sledila je hitra pot v UKC Ljubljana. Udarec je dobil tudi po hrbtu, zdravniki so se bali, kaj je s hrbtenico. Noge je potem le začutil in začel upati, da bo smel kmalu domov, a je bilo hitro jasno, da tako zlahka ne bo šlo. »Imel sem zlomljen gleženj, v levem kolenu je strgalo vezi in zdrobilo hrustanec. Na hrbtu je nastal velik hematom. Za nameček sem imel zaradi močnega udarca poškodovano lobanjo, za dva milimetra je bila razbita. Potem so v možganih našli še strdek, ki je nastal med nesrečo.«
 

Skoraj leto dni brez žoge

»Medicinske sestre so me vozile po bolnišnici in vprašale, ali se zavedam, kako veliko srečo sem imel. Ko te udari tako drevo po glavi, sta praviloma dve možnosti: ali pristaneš nepokreten na invalidskem vozičku ali pa umreš,« se je zavedel svoje sreče v nesreči. Deset dni je ostal na opazovanju, strdek se je razpustil. Da je rojen pod srečno zvezdo, pa je bilo jasno tudi po rekonstrukciji dogodka. »Udarilo me je močno po glavi, a je bila sreča, da se je deblo naslonilo na hrib. Sicer bi me zmaličilo,« iskreno pristavi. Po prihodu iz bolnišnice se je pravo okrevanje šele začelo. Več kot mesec dni je nosil longeto, potem se je učil hoje, krepil je mišice. Toda težko je bilo verjeti, da bo spet igral futsal.


»Pogrešal sem žogo, prijatelje, tekme. Lani avgusta sem prvič spet brcnil žogo. Prišel sem na trening, vse me je še bolelo, a sem želel igrati. Trener Gregor Ceglar in vsi so me podpirali. Na prvi tekmi sem še bil na tribuni,« pravi Džombić. Vendar ni čakal dolgo, 27. septembra mu je Ceglar namenil minute, Daniel pa je k zmagi proti ajdovskim Kixom prispeval dva zadetka in ekipi pomagal do preboja v elitno slovensko futsal ligo. »Vesel sem, da bomo od 4. septembra letos igrali med elito, marsikomu bomo vzeli točko,« se veseli, danes je zaposlen na Telemachu. Svojo življenjsko zmago je že dosegel.