Po prekrokani noči zmagal v Garmischu

Najboljši smučarski skakalci od silvestrskega večera nimajo kaj prida. Ko odbije polnoč, nazdravijo s kozarcem penine, si pogledajo ognjemet, nakar se odpravijo v posteljo. Nekateri si niti tega ne privoščijo in zaspijo že prej, ker nočejo zapravljati atomov moči. Zaradi tradicionalne tekme na novega leta dan v Garmisch-Partenkirchnu, verjetno najbolj gledane v koledarju svetovnega pokala, pač nočejo ničesar prepustiti naključju.

Trener ga je že vrgel iz moštva

Včasih tekmovalci niso imeli tako profesionalnega odnosa, vsaj ne v vseh taborih. V skakalnih krogih krožijo različne anekdote z novoletne turneje, kako so vrhunski športniki radi (pre)globoko pogledali v kozarec. In se kljub temu podali na vrh zaletišča, pri čemer so bili nekateri še povrhu izjemno uspešni! Eden takšnih je bil Hemmo Silvennoinen, prvi finski skupni zmagovalec na prestižnem tekmovanju štirih skakalnic v Oberstdorfu, Garmisch-Partenkirchnu, Innsbrucku in Bischofshofnu. Na znameniti nemško-avstrijski turneji je z vsemi tekmeci opravil v zimi 1954/55. Popolno prevlado Suomijev sta tedaj potrdila Eino Kirjonen in Aulis Kallakorpi, ki sta v skupni razvrstitvi končala na drugem oziroma tretjem mestu.

»Fantje so znali v tistih časih dobro proslaviti uspehe – še zlasti Hemmo,« se spominja Kari Ylianttila, nekdanji skakalec in trener, ki je svojčas bedel tudi nad legendarnim Mattijem Nykänenom. Da si je znal Silvennoinen dati duška, ve povedati tudi sloviti Nemec Helmut Recknagel. »Finci, tudi Hemmo, so takrat veliko kadili. Celo na skakalnici. To so si lahko privoščili, skoki pač niso vzdržljivostni šport. Silvennoinen je bil eden od najboljših, zelo dober letalec. Zaradi tega sem ga prav oboževal, leta 1955, ko sem imel 17 let, sem od njega dobil celo avtogram,« je v pogovoru za nemški časnik Die Welt razkril Recknagel.
Svojevrsten podvig je Silvennoinenu, ki je leta 2002 preminul v 71. letu starosti, uspel tudi na novega leta dan 1956. Na silvestrski večer si je dal pošteno duška in se ni prav nič oziral na to, da ima naslednji dan tekmo v Garmisch-Partenkirchnu. »Po slovesni večerji se ga je Hemmo tako napil, da ni mogel več stati na nogah. Ker ni mogel več hoditi, so ga kolegi odnesli iz dvorane,« je kolo časa v preteklost zavrtel Recknagel.

Da je Silvennoinen pregloboko pogledal v kozarec, njegovemu trenerju ni bilo niti najmanj všeč, zaradi česar ga je vrgel iz moštva. Toda preostali finski skakalci so se uprli, se zavzeli za svojega reprezentančnega kolega in po daljšem pregovarjanju dosegli, da je lahko Hemmo vendarle nastopil na novoletni tekmi. Ki jo je nato na presenečenje vseh celo dobil dve točki pred rojakom Kirjonenom in tri pred Nemcem Harryjem Glassom! Po končani športni poti se je Silvennoinen leta 1962 umaknil iz javnosti. »Zatem je imel nemalo težav, bil je alkoholik. Imel je težko življenje,« je še razkril Ylianttila.

Zaspal v naročju gostiteljeve žene

Iz slovenskega tabora tako sočne anekdote (še) niso pricurljale v javnost, o njih ni vedel (ali želel) govoriti niti Vasja Bajc, ki je dal skozi obilo novoletnih turnej v vlogi tekmovalca in trenerja. »Ko sem še sam tekmoval, smo običajno spali v hribovskih penzionih, daleč stran od mest(ec), tako da nismo hodili ven. Za silvestrovo smo se zbrali v jedilnici, v kateri je imel nato takratni direktor nordijskih reprezentanc Lojze Gorjanc nagovor za vse,« je zaupal Bajc, ki ne bo pozabil, kako so med vožnjo s prizorišča na prizorišče zmrzovali v kombiju brez ogrevanja. »Da smo se vsaj malo zaščitili pred mrazom, smo se dobro oblekli in vrata oblepili s filcem. Še posebno hudo je bilo enkrat, ko nam je v vetrobransko steklo priletel kamen in jo razbil. Takrat smo si nataknili še smučarska očala in z njimi sedeli v kombiju. Raje sploh ne pomislim na to, kaj so si mislili ljudje, ki so nas videli takšne. Na tekmo smo prispeli vsi premraženi in smo potrebovali kar nekaj časa, preden smo se dodobra ogreli,« je v smehu pristavil Vaso, ki se je kot trener dokaz(ov)al tudi v japonski izbrani vrsti (med letoma 1994 in 2002).

Kar zadeva anekdote iz tistega obdobja, se mu je še posebno v spominu vtisnila tista o Manabuju Onu, tedaj skakalnem direktorju reprezentance iz dežele vzhajajočega sonca. »Na slovesno silvestrsko večerjo, na katero nas je povabil predsednik kluba iz Garmisch-Partenkirchna, je prišel v trenirki in natikačih, popil dve pivi in zaspal z glavo v naročju žene gostitelja, ki je ob tem debelo gledal. Že od daleč je bilo videti, kako zelo mu je nerodno. Ravno je hotel nekaj reči, ko ga je žena, prav tako kot Ono že dobro razpoložena, prekinila, naj Manabuja kar pusti spati,« je še dejal Bajc in kot zanimivost navedel, da je bilo v njegovih časih bistveno več tekmovalcev, ker takrat pač ni bilo kvalifikacij. Še zdaj imam pred očmi fotografijo, ko sem imel na eni od tekem startno številko 118.