Podarili so jim šopek in sto žog

Mariborski nogometaši so se na sobotni tekmi z enajsterico NK Domžale v prvi slovenski nogometni ligi lepo odrezali, ko so gostujočim kolegom voščili za 100-letni jubilej domžalskega nogometa. Poleg šopka so jim podarili sto žog, no ja, jih pa ob tem premagali s 4:3.

A domžalski nogometaši so prav za praznik, stoletnico brcanja torej – uradno so ga slavili minulo soboto v spomin na 7. november 1920, ko se je začela pisati zgodovina današnjega NK Domžale –, dobili še eno izjemno darilo. To je zajetna monografija domžalskega upokojenega novinarja in publicista Matjaža Brojana z naslovom Stoletje nogometa v Domžalah, ki na 256 straneh prinaša celostni pregled delovanja kluba od leta 1920 naprej.
 

Od nogometa v športno novinarstvo

»Rodil sem se leta 1944 staršem Anici Ravnikar in Francu Brojanu iz prve generacije mladih nogometašev SK Disk, ki so se na prvih slikah nogometa postavili pred nekdanji stoječi fotoaparat že v letu 1924. Moj oče je na tej fotografiji s tedanjimi nogometnimi tovariši ter potlej še na nekaj drugih fotografijah prvega obdobja domžalskega nogometa,« pravi Matjaž Brojan, ki je v zgodovini domžalskega nogometnega kluba pustil tudi svoj osebni prispevek.

»Moji spomini sežejo najbolj v preteklost, ko je bil nogometni stadion ob nekdanji Polakovi usnjarni že zgrajen, živo pa se spominjam tekem po letu 1950, ko me je oče kot otroka redno jemal na tekme,« dodaja Brojan. »Kot dijak sem odšel v Koper, kjer sem končal gimnazijo, ob tem pa v tamkajšnjem nogometnem klubu igral v mladinskih kategorijah. Menda z uspehom, saj so me leta 1962 opazili tudi v Ljubljani in me uvrstili kot branilca v slovensko mladinsko reprezentanco, čeprav le za dve tekmi. Ko sem se vrnil v Domžale in vpisal študij na filozofski fakulteti, sem po diplomi leta 1967 začel učiti kot učitelj slovenskega jezika na I. osnovni šoli v Domžalah. S Tonijem Hribarjem in soigralci sem nekaj sezon odigral za prvo moštvo Domžal na mestu desnega branilca. Igrali smo v I. razredu Ljubljanske nogometne podzveze z ne preveč vidnim uspehom. Po nekaj sezonah sem končal aktivno športno pot in se posvetil športnemu novinarstvu, to je dejavnosti, ki mi je zdaj zelo pomagala pri ustvarjanju monografije Stoletje nogometa v Domžalah.«
 

Žogo prinesel s Češke

Že dolgo pravijo, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Kdo si je izmislil to trditev, ni znano, dolgo pa je že gotovo, da se je ta šport postavil na izjemno mesto med vsemi športi, kar se jih na našem planetu ljudje lotevajo, še pove avtor knjige: »V njem so se do največje prepoznavnosti že v zgodovini dvigala mnoga imena številnih trenerjev, še bolj pa igralcev, ki so s svojo kakovostjo, uspehi, znanjem in športno prepoznavnostjo dvignili svetovno zanimanje za ta šport do neslutenih višin. V to veliko, pravzaprav ogromno druščino navdušencev za nogomet so se pred stoletjem vključili tudi mladi Domžalci. Doli, južno do novega domžalskega pokopališča na kraju, ki mu od nekdaj pravijo Hudlje, so v nedeljskih popoldnevih prinesli nekaj lesenih prečk in stativ, postavili gole – in začeli svoje veselje, nogomet po domžalsko. Žoga, ki so jo veselo tolkli sprva bosi, je bila doma na Češkem, od koder jo je prinesel takratni študent na tujem Stanko Skok, poznejši inženir. Ko je bilo ob nedeljskih večerih veselja konec, so si gole naložili na rame in jih odnesli v Domžale – do naslednje nedelje.«


Odtlej v letu 1919 se je torej začenjalo nekaj, kar je živo še danes: domžalski nogomet, dodaja Brojan: »Razen štirih medvojnih let, ko je zamrlo tako kulturno kot tudi športno življenje, je v vseh teh stotih letih nogometni kolektiv pomenil neverjetno veliko žarišče športnega udejstvovanja tisočev športnikov, ki jih vsem celo imen in priimkov mnogokrat niso nikamor zapisali. V pionirskih, mladinskih in članskih ekipah se je zvrstilo ogromno mladih Domžalcev, ki so kdaj obuli nogometne čevlje, v nogavice zatlačili zaščitne oplate in oblekli nogometni dres. Ta je bil v Domžalah praviloma modre barve, zdaj pa je že dolgo rumen.«
 

Šolske torbe pometali z ramen in brcali

Ustanovitev nogometnega kluba v Domžalah se ni zgodila med prvimi v Sloveniji, zamudništvo pa tudi ni bilo veliko. Tako se je zgodilo, da so športu predani mladi Domžalci stopili skupaj in 7. novembra 1920 opravili ustanovitveni občni zbor, na katerem so izbrali za svoj klub tudi ime. Odločili so se za DISK, kar je pomenilo Domžalski internacionalni športni klub. Besedo internacionalni so opravičevali z dejstvom, da se je vanj vključilo poleg večinskih Slovencev tudi nekaj Tirolcev, Hrvatov, Čehov in še kdo. To dejstvo, da je bil v Domžalah ustanovljen nogometni klub, je izjemno razveselilo množico mladih v tedanjih Domžalah, ki so se za nov šport v kraju množično navdušili.

Franc Bernik, domžalski župnik in kronist, je v svojih spominih o domžalskem nogometu zapisal: »Žoga je razvnela in navdušila mladino. Kamor koli si pogledal, vsepovsod si videl, s kakšnim ognjem mladina brca žogo. Šolarji so, gredoč iz šole, kar tam ob javni cesti ob kraj pometali svoje šolske torbe in često tudi ob najhujših nalivih pozabili na vse drugo: samo, da so se lahko metali za žogo.«