Pogovor z legendarnim rokometašem Celja: Borimo se naprej za prihodnost naših otrok

Sergej Rutenka je najuspešnejši rokometaš, ki je zaigral za slovensko reprezentanco. Prvega od šestih naslovov evropskega prvaka je dosegel s Celjem Pivovarno Laško leta 2004, pozneje še s Ciudadom Realom (2006, 2007, 2009) in Barcelono (2011, 2015). Z ženo Eleno je bil na Dunaju ob proslavi 30. obletnice Evropske rokometne zveze, na kateri so ga sprejeli v hišo slavnih. V Sloveniji je bil med letoma 2000 in 2005, za našo vrsto je igral na OI 2004, SP 2005, EP 2006 in SP 2007, zbral 56 nastopov in 308 golov. Zdaj je v povsem drugačnih vodah, postal je predsednik beloruske teniške zveze.

Vse življenje v rokometu, zdaj pa v tenisu, kako to?

»Ker sem bil član olimpijskega komiteja Belorusije in tudi v poslovnih vodah (v kmetijski industriji – op. p.), so me predlagali, da bi postal predsednik teniške zveze. To je menedžersko delo. V zadnjih treh letih sem se ukvarjal z načrtovanjem, proračuni in podobno. Zdaj nekaj takšnega nadaljujem v tenisu. Tudi predsednik MOK Thomas Bach je bil nekdaj sabljač.«

Če kaj vemo o beloruskem športu v teh časih, je to, da imate št. 2 na lestvici WTA Arino Sabalenka in da je še vedno kakovostna Viktorija Azarenka, nekdaj št. 1. Vas je tudi to prepričalo, da sprejmete izziv?

»Seveda, tudi to. Pred tem je bila zvezda Natalija Zvereva, ki je osvojila veliko turnirjev. Beloruski tenis je bil vedno na visoki ravni. Ko so me izbrali za predsednika, sem rekel, da je eden od mojih prvih ciljev ohraniti to, kar je bilo, in dodati nekaj novega z mojimi izkušnjami, ki sem jih dobil v športu.«

Večina beloruskih športnikov zaradi vojne v Ukrajini ne more nastopati v mednarodnih tekmovanjih, tenis je izjema. Ko so nedavno na OP Francije vprašali Sabalenko, kaj si misli o predsedniku Aleksandru Lukašenku, je dejala, da ga ne mara, ker ne mara vojne. Kar pogumna izjava. Kako komentirate?

»Športnikom nismo prepovedali izražati stališč in Arina je povedala, kar je povedala. V bistvu je rekla, da ne podpira vojne in zato tudi ne Lukašenka, kar je vseeno malce drugače. Zakaj se je odločila to povedati, ne vem. To je sicer njena pravica. Marsikdo pravi, da je Lukašenko diktator, zato je dejstvo, da je lahko dala takšno izjavo, dokaz, da ni tako. Večina ljudi v Belorusiji spoštuje Lukašenka, zato njene besede, s katerimi mu je obrnila hrbet, niso bile dobro sprejete. Govoril sem z njenim strokovnim štabom in povedali so mi stvari, o katerih na žalost ne morem govoriti.«

Zdaj je pred nami Wimbledon, na katerem lani ruskih in beloruskih igralcev ni bilo. Letos je drugače, zakaj?

»Združenji ATP in WTA sta neodvisni od mednarodne zveze. Ker so lani prepovedali igranje Rusom in Belorusom, so prireditelji Wimbledona dobili kazen. Če bi letos to ponovili, bi jim grozil suspenz, kar bi bil velik škandal.«

Bližajo se olimpijske igre v Parizu in še zdaj ni jasno, ali bodo lahko nastopili športniki iz Rusije in Belorusije. Kako se bo po vašem razpletlo?

»Težko si je kaj misliti ali načrtovati, če te odstranijo, ne da bi kar koli kršil. Mi kot teniška zveza nismo naredili nič narobe. Kaznujejo nas za odločitve, na katere nimamo vpliva. Lahko le upamo, da se bodo stvari umirile. Vidim, da nekatere panoge, kot so boks, rokoborba, sabljanje, že dovolijo nastopati našim športnikom. Pod nekaterimi pogoji, pa vendarle. Mi se borimo naprej, predvsem zaradi otrok. Zdaj čakamo na odločitev CAS na našo pritožbo zoper suspenz Svetovne teniške zveze. Borimo se za prihodnost. Ker če ni tekmovanj, najmlajši ne vidijo smisla v športu. «

Še najboljše bi bilo, da bi spet zavladal mir v Evropi.

»Tudi naš predsednik Lukašenko je rekel, da želi, da so to čim prej konča. Imel je velik intervju, v katerem je povedal, da se trudi, da bi (ukrajinski predsednik) Volodimir Zelenski sedel za mizo. To si vsi želijo. Kot kaže, Zelenski zdaj ne odloča več in so v ozadju že drugi interesi.«

Sergej Rutenka in žena Elena sta bila deležna veliko pozornosti na Dunaju. FOTO: Nebojša Tejić/kolektiff

Če preideva k rokometu. EHF se je odločila dati priznanja legendam, koliko vam pomeni, da so vas sprejeli v hišo slavnih?

»Za mizo sem bil z Magnusom Wislanderjem in Tomasom Svenssonom in jima povedal, da sta bila moja vzornika in da mi je v veliko čast, da sedim z njima. Veselilo me je, da so izbrali še enega Slovenca Vida Kavtičnika. So pa kakšnega tudi prezrli.«

Mislite na Uroša Zormana?

»Prav nanj. Verjetno bo zanj čas v drugem krogu. Pa še za koga.«

Nagrado za mladega igralca leta ste izročili našemu Domnu Makucu, nekakšnemu slovenskemu nasledniku glede na to, da je igral za Celje in Barcelono, mar ne?

»Ko sem bil z njim na odru, sem želel povedati nekaj stvari, a je bilo malce zmede in nisem dobil priložnosti, zato rad povem za Delo: 'Res sem vesel za Domna, ki je izjemno nadarjen rokometaš, prihaja iz velikega kluba Celje Pivovarna Laško in iz prelepe dežele Slovenije.' Veseli me, da sem na Dunaju videl številčno slovensko odpravo, da je prišel Franjo Bobinac. Zahvalil bi se tudi EHF, ki je naredila velik korak naprej, kar sem rekel tudi predsedniku Michaelu Wiedererju.«

Z Eleno imata hčerko Niko in sina Igorja, menda načrtujete poleti priti v Slovenijo. Jo pogrešate?

»V Sloveniji imam veliko prijateljev, s katerimi ohranjam stike. Vedno sem govoril, da je Slovenija moj drugi dom. Za vedno bo v mojem srcu, to je krasna dežela, kjer vlada mir in kjer živijo zelo prijazni in dobri ljudje. Že dalj časa nismo bili tam, tudi otroka že komaj čakata. Če ne bo prišlo kaj vmes, bomo konec julija obiskali mojo drugo domovino.«