Poljakom je zadal prvi udarec

LJUBLJANA – Poljska je za Slovenijo prva ovira v drugem delu kvalifikacij za evropsko prvenstvo v nogometu 2020. Pred enajstimi leti je bila na isti dan, kot bo petkova tekma v Stožicah (6. septembra), tudi prva tekmica v prvem mandatu selektorja Matjaža Keka. V Vroclavu je Slovenija z neodločenim izidom 1:1 začela pot proti Republiki Južni Afriki. Strelec prvega gola je bil hkrati tudi strelec zadnjega proti Rusiji, ki je Slovenijo popeljal na SP – Zlatko Dedić.

S Poljsko vas povezujejo nepozabni trenutki. Kako se spominjate prve tekme in naslednjih dvobojev do zgodovinskega z Rusijo?
»Pozabil seveda nisem, ampak šele zdaj in predvsem v naslednjih dnevih bom še bolj podoživljal prvo septembrsko tekmo, svoj prvi reprezentančni gol, s katerim se je začelo čudovito poglavje za slovensko reprezentanco in seveda tudi moje. Odlično se spomnim akcije, po kateri smo zabili gol. Boštjan Cesar je z globinsko podajo na levi strani našel Milivoja Novakovića, ta mi je s povratno podajo v sredino omogočil, da sem se prelevil v junaka.«

Nato je steklo. Pod Kekovo taktirko ste le še zoreli, napredovali, zmagovali ...
»Že štiri dni pozneje smo po hudem boju ugnali Slovaško, nato Severno Irsko. Bili smo vrhunski, že v Vroclavu je bilo čutiti, da smo v naletu, da se je ustvarilo odlično vzdušje, da smo imeli izjemno pozitivno energijo in da smo sposobni velikih stvari. In da, Poljska je bila dvakrat mejnik. Drugič leto pozneje, ko smo jo povsem zasenčili.«

Slovenski navijači upajo, da je napočil čas za nov vzpon. Ga morda napovedujete tudi vi?
»Za velike stvari je vselej treba imeti čas in biti potrpežljiv. Nato potrebuješ še odlične igralce, ki igrajo v dobrih klubih. Slovenija jih ima, potrebuje pa še čim hitrejšo vzpostavitev kemije. Razvoj moštva in vzpostavitev ideala, ki je skupina kakovostnih igralcev z moštvenim duhom, lahko pospešita dosego zmag proti najmočnejšim, kot je Poljska.«

Kako do zmage?
»Vse je v glavi. Če ni negativizma, če prevladujeta pozitivno razmišljanje in moštveni duh, je mogoče upati na zmago. Imamo kakovostne posameznike, poznam značaj, selektor Kek je odličen strokovnjak, ki ve, kako pripraviti moštvo za zmage. Igralci potrebujejo le še ščepec več samozavesti. Na igrišču je treba biti maksimalno organiziran, zbran in vseh 90 minut v polni formi. Agresivnost je samoumevna, brez nje ni možnosti za uspeh. Naš rod je odlikovala povezanost, pomemben je bil vsak igralec, tudi tisti, ki ni igral, ampak je bil na treningih nepogrešljiv kamenček v mozaiku in je dvigoval vrednost vsem. Ko je sodnik naredil napako ali ko smo zabili gol, je skočila na noge vsa klop.«

Čez mesec boste dopolnili 35 let, od 17. leta ste v tujini, od Italije do Nemčije in Avstrije, kjer ste član prvoligaša Wattens iz Innsbrucka. Kako dolgo boste še vztrajali, kdaj se boste vrnili v Koper?
»Če bo dopuščalo zdravje, bom še dolgo profesionalno igral nogomet, ki mi je dal tako rekoč vse. Pogodbo imam še za dve leti. A to ne pomeni, da bom nepripravljen po koncu kariere. Ob nogometu vodim tudi poslovno kariero, ki je povezana z investicijami v nepremičninah. Z družino, ženo Meliso, 10-letno hčerjo Saro in sedemletnim sinom Alanom, se bomo ustalili v Frankfurtu, a v Koper se bomo vedno vračali. Kot smo se vsa leta.«