Pomirja jo tudi podatek o tekmovalnih dresih

Najboljši smučarski skakalci in skakalke že odštevajo dneve do odhoda v Lillehammer, kjer se bo 22. t. m. začela nova sezona svetovnega pokala. Tamkajšnja velika naprava je med najljubšimi za Niko Vodan, kot je razkrila v zanimivem pogovoru. V njem je 24-letna skakalka iz Delnic v Poljanski dolini, sicer članica SSK Norica Žiri, spregovorila še o svojem kolenu, ki ji je grenilo življenje spomladi, o domačih in tujih tekmicah, glavnem trenerju Juriju Tepešu, medenih tednih in »tekmi« z možem Aljažem Vodanom.

V letošnjem poletju niste veliko tekmovali. Udeležili ste se le finala velike nagrade FIS v Klingenthalu, kjer ste bili z 12. mestom najvišje uvrščena Slovenka. Kaj vam to pomeni?

»To je zame podatek, da sem – glede na vse okoliščine – dobro pripravljena. V primerjavi s skoki, ki sem jih pred tem kazala na treningih, sem naredila precejšen preskok. Tudi psihično sem močna, kar je očitno pripomoglo k temu, da sem se lahko na tekmi dovolj umirila in prikazala dovolj dobra skoka. Z doseženim sem bila zadovoljna, saj sem pokazala drugačen obraz kot nekaj dni prej na državnem prvenstvu, na katerem mi ni šlo po željah oziroma so druga (tri) dekleta takrat skakala bolje (Nika Vodan je zasedla nehvaležno četrto mesto – op. p.).«

»To velja še zlasti za Niko Prevc, ki se je v Kranju od nas odlepila za skoraj trideset točk oziroma celo več. Zaradi tega je bilo pričakovati, da se bo v Klingenthalu borila za stopničke, kar pa se na žalost ni zgodilo. Zase lahko rečem, da pozitivno gledam naprej, zato se v miru pripravljam na prve tekme za svetovni pokal.«

Ali vas morda na skakalnici pod Šmarjetno goro še gloda črv dvoma od padca, ki ste ga doživeli lani?

»Mogoče ga imam še nekje zadaj v podzavesti, toda drugače tam na treningih nisem imela preglavic. Ravno nasprotno; v Kranju so mi uspevali že prav lepi skoki. Na državnem prvenstvu sem imela težave s točnostjo odriva. Ko zamudiš odskok, takoj izgubiš meter ali celo dva višine, česar nato ni več mogoče nadomestiti. Še več; v nadaljevanju le še dodatno izgubljaš metre. Na ekipni tekmi sem potem skakala že veliko bolje in bila že precej bližje Niki Prevc. A se drugače niti nočem preveč primerjati z reprezentančnimi kolegicami. Moj glavni cilj je, da se osredotočim nase, na svojo nalogo in jo nato tudi čim bolje opravim.«

Prejšnjo sezono je Nika Vodan v skupni razvrstitvi za svetovni pokal končala na 6. mestu. FOTO: Dejan Javornik

Zavoljo poškodbe kolena ste spomladi vadili po prilagojenem programu. Kakšno je zdaj stanje z njim?

»Moram reči, da je koleno zdaj v vrhunski formi. Niti na slabo vreme me več ne opozarja. Na srečo smo vse rešili in pozdravili s fizioterapijo, tako da operacija ni bila potrebna. Ker pa sem manj trenirala, sem tudi manj tekmovala, kar je bila moja odločitev. V Klingenthal sem odpotovala predvsem zaradi tega, da sem videla, kam spadam oziroma kje sem v primerjavi s tekmicami. Ocenjujem, da se premikam v pravo smer. Imam pa še precej rezerve, ki jo bom poskušala izčrpati do zime. Upam le, da se bolečine ne bodo vrnile.«

Kje ste v primerjavi z enakim lanskim obdobjem?

»Ah, tega se pa ne da primerjati. Lansko poletje je bilo zame, čeprav začetek ni bil najlepši, res sanjsko. Dvomim, da bom še kdaj skakala tako dobro kot pred letom dni, ko sem kot po tekočem traku nizala vrhunske nastope. Takrat sem bila v življenjski formi. Tisto poletno sezono bo zares težko ponoviti. Za vedno jo bom ohranila v najlepšem spominu.«

Ema Klinec mi je omenila, da ste imeli v ekipi težave s tekmovalnimi dresi.

»Ne, jaz osebno jih nisem imela. Ko sem na čipiranje odnesla dva kombinezona, sta oba normalno prestala kontrolo. Tudi ta podatek me pomirja, kajti pri drugih naših dekletih dresi sprva niso šli skozi.«

S tekmicami se sicer nočete obremenjevati, pa vendarle: kako vidite domačo in tujo konkurenco?

»Kar zadeva reprezentančne kolegice, sem se prepričala, da sem jim lahko – ko prikažem svoje najboljše skoke – resna konkurentka. A se s tem res nočem pretirano ukvarjati in si beliti glave, saj se zalotim, da se začnem na treningih preveč primerjati z drugimi. Kar pa sem videla tuje tekmovalke, sem opazila, da so nekatere na zelo dobri poti. Med njimi bi izpostavila Norvežanko Eirin Mario Kvandal, zelo lepe skoke sta kazali tudi Avstrijka Jacqueline Seifriedsberger in Nemka Katharina Schmid, za katero pa bi rekla, da ima vendarle večji dres. A je nasploh napredek večine skakalk očiten, v Klingenthalu smo letos skakale s štiri do pet mest nižjega zaletišča kot lani. To je le še en dokaz, kako hitro se razvijajo ženski skoki.«

Kot prva Italijanka se je skupne zmage v veliki nagradi veselila Lara Malsiner. Ali menite, da lahko tudi pozimi meša štrene pri vrhu?

»Dvomim. Konkurenca v tem tekmovanju poleti vendarle ni tako močna kot pozimi, ko smo na startu vse najboljše. Na koncu koncev Lara tudi v Klingenthalu, kjer je zasedla 15. mesto, ni bila blizu stopničkam. Je pa tako, da je v športu marsikaj možno, če si nekaj močno želiš in za to tudi trdo garaš.«

Kako gledate na najmlajšo reprezentančno kolegico – 16-letno mladinsko svetovno prvakinjo Tino Erzar?

»To je ena energična bombica, v njej pa vidim tudi sebe, saj sem bila tudi sama takšna. Čokolado pa ji bomo morale začeti jemati, saj se mi zdi, da je takrat – ko si jo privošči – še dodatno jezična.«

Medtem ste imeli priložnost dobro spoznati glavnega trenerja Jurija Tepeša. Kako bi ga opisali po nekaj mesecih sodelovanja?

»Na začetku je bil še zelo zadržan in si ni upal preveč drezati v nas. Vzel si je čas, da nas je spoznaval, kar se mi zdi prav. Sčasoma se je bolj vživel v svojo vlogo in postal pogumnejši. Včasih mu manjka malce odločnosti in morda kdaj tudi trda roka, da bi nam dal po kakšni tekmi za misliti. To bi potrebovale predvsem mlajše skakalke. Jurij je sicer odličen trener, naj le sledi začrtani poti in verjamem, da bomo uspešne tudi pod njegovim vodstvom.«

Katere cilje boste zasledovali v prihajajoči zimi?

»Če sem iskrena, sem si jih zdaj zastavila bolj dolgoročno. Bolj pogledujem proti olimpijskim igram leta 2026 v Milanu in Cortini d'Ampezzo, ki so moj glavni cilj, za katerega se želim pripraviti čim bolje. Na vse vrhunce do tja pa gledam kot na manjše vmesne cilje. Če bom skakala sproščeno in tako, kot znam, verjamem, da lahko že v tej sezoni dosegam lepe rezultate. Zagotovo sem sposobna po vidnejših uvrstitvah poseči tudi na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Trondheimu (med 26. februarjem in 9. marcem 2025), seveda pa si želim poleteti še kakšen meter dlje na letalnici v Vikersundu.«

Kako sta vam všeč skakalnici v Trondheimu?

»Srednja mi je zelo pri srcu, velika pa mi za zdaj predstavlja še velik izziv, vendar pa verjamem, da se bom spoprijateljila tudi z njo. Vsekakor se zaradi tega zdaj ne smem živcirati, saj za to še ni čas.«

Katere naprave so vam sicer najljubše?

»Med manjšimi mi je bila ob trondheimski zelo všeč beljaška, ki pa so jo medtem spremenili. Kar zadeva velike skakalnice, so mi lepe tiste v Lahtiju, Lillehammerju in Čajkovskem, kjer pa nimamo več tekem.«

Kam pa bi na svoji lestvici umestili ljubensko skakalnico?

»Zaradi izjemnega vzdušja, ki ga tam vsako leto znova pripravijo gledalci, je vsekakor najboljša! To je čudovit praznik ženskih skokov. Ob tej priložnosti bi vse, ki bi nas radi spoznali, povabila, da pridejo sredi februarja navijat za nas na Ljubno.«

Kako ste ob treningih še preživeli poletje?

»Z možem Aljažem sva si naredila veliko lepih trenutkov. Medene tedne sva preživela na Baliju, kjer sva med drugim uživala tudi v deskanju na valovih, nad katerim sva se že pred tem navdušila na Tenerifih.«

Z možem Aljažem Vodanom sta medene tedne preživela na Baliju. FOTO: Instagram N. K.

In kako vam gre v tem športu?

»Bolje kot možu.« (smeh)

Na letalnici pa še zaostajate za njim.

»Da, družinski rekord je še vedno v Aljaževi lasti (z 217,5 m). Četudi bi ga izboljšala, bo ostal pod priimkom Vodan, kar mu je popolnoma vseeno, medtem ko mene to malo jezi.«

Na oktobrskem državnem prvenstvu pa ste bili na startnem seznamu in v rezultatih še navedeni pod priimkom Križnar.

»To je bila napaka, do katere je prišlo, ker imam modro kartico pri Smučarski zvezi Slovenije še vedno s tem priimkom.«