LOLA HOLMES
Pri 102 letih tekmuje v curlingu
Klena Kanadčanka se je vpisala v knjigo rekordov. Igrati je začela šele pri svojih osemdesetih.
Odpri galerijo
Lola Holmes pri igri uporablja prilagojeno palico. FOTO: Twitter
Rodila se je ob koncu prve svetovne vojne, preživela je špansko gripo, drugo svetovno vojno in še mnogo drugih krvavih zgodovinskih in družbenih premikov. Prav zaradi vseh teh izkušenj je Lola Holmes tako klena, je prepričana, pri častitljivi starosti se namreč še vedno ukvarja s curlingom, in to tekmovalno.
Šport je velika ljubezen simpatične Kanadčanke iz Vancouvra, z ledeno disciplino pa se je prvič srečala že pri 24 letih, a zaradi zahtevnega dela, bila je medicinska sestra, se ji nikoli ni mogla temeljito posvetiti. Občasno se je udeležila kakšnega turnirja, a zgolj ljubiteljsko, šele pri 80 letih pa je spoznala, da za uresničitev sanj nikoli ni prepozno.
Pridružila se je ženski ligi za seniorje: od takrat so se številne sotekmovalke že poslovile, toda Lola, čeprav si je pred dvema desetletjema poškodovala zapestje in zdaj pri igri uporablja prilagojeno palico, ostaja dejavna in odločna, da še ne bo obupala. In le zakaj bi, ko pa je v neverjetni telesni pripravljenosti, še več, mlajše soigralke zatrjujejo, da je najboljša v ekipi, in se bojijo, da bodo njihovi uspehi začeli preprosto kopneti, ko se bo upokojila. A ni strahu, da bi se to zgodilo prav kmalu, kajti Lola je odličnega zdravja, tekmovalne žilice pa ji ne primanjkuje: »Vedno igram, zato da zmagam. Vendar nikoli nisem razočarana, ko izgubimo, najpomembneje je sodelovati. Druženje mi je izjemno dragoceno.«
Prijateljev ji resnično ne primanjkuje, prav vsi pa so ji zaploskali, ko so ji pri Guinnessu nedavno podelili priznanje kot najstarejši tekmovalki tej disciplini. »Odličen občutek je, ko ti podelijo takšno priznanje. Predvsem pa upam, da sem s tem dokazala, da se življenje s starostjo ne konča, in da se bodo tudi drugi starostniki več gibali.«
Najboljša v ekipi
Šport je velika ljubezen simpatične Kanadčanke iz Vancouvra, z ledeno disciplino pa se je prvič srečala že pri 24 letih, a zaradi zahtevnega dela, bila je medicinska sestra, se ji nikoli ni mogla temeljito posvetiti. Občasno se je udeležila kakšnega turnirja, a zgolj ljubiteljsko, šele pri 80 letih pa je spoznala, da za uresničitev sanj nikoli ni prepozno.
Za šport nikoli ni prepozno! FOTO: 36clicks/Getty Images
Pridružila se je ženski ligi za seniorje: od takrat so se številne sotekmovalke že poslovile, toda Lola, čeprav si je pred dvema desetletjema poškodovala zapestje in zdaj pri igri uporablja prilagojeno palico, ostaja dejavna in odločna, da še ne bo obupala. In le zakaj bi, ko pa je v neverjetni telesni pripravljenosti, še več, mlajše soigralke zatrjujejo, da je najboljša v ekipi, in se bojijo, da bodo njihovi uspehi začeli preprosto kopneti, ko se bo upokojila. A ni strahu, da bi se to zgodilo prav kmalu, kajti Lola je odličnega zdravja, tekmovalne žilice pa ji ne primanjkuje: »Vedno igram, zato da zmagam. Vendar nikoli nisem razočarana, ko izgubimo, najpomembneje je sodelovati. Druženje mi je izjemno dragoceno.«
Upam, da sem s tem dokazala, da se življenje s starostjo ne konča, in da se bodo tudi drugi starostniki več gibali.
Prijateljev ji resnično ne primanjkuje, prav vsi pa so ji zaploskali, ko so ji pri Guinnessu nedavno podelili priznanje kot najstarejši tekmovalki tej disciplini. »Odličen občutek je, ko ti podelijo takšno priznanje. Predvsem pa upam, da sem s tem dokazala, da se življenje s starostjo ne konča, in da se bodo tudi drugi starostniki več gibali.«
