PLANICA 2019
Primož Peterka: Ne bi mu bilo treba storiti, kar je
Intervju z nekdanjim slovenskim skakalcem.
Odpri galerijo
Primož Peterka se zdaj dokazuje kot glavni trener turške reprezentance v smučarskih skokih. FOTO: Jože Suhadolnik
Primož Peterka, ki je pred poldrugim mesecem presenetil z novico, da prevzema vodenje turške reprezentance v smučarskih skokih, se lahko kot edini Slovenec pohvali z dvema velikima kristalnima globusoma (1996/97 in 1997/98). Oba je visoko v zrak dvignil prav v Planici, na katero 40-letnega Moravčana kajpak vežejo številni lepi spomini.
Kakšne spomine imate na dolino pod Poncami? Kaj vam najprej šine v glavo, ko vam nekdo omeni Planico?
Seveda imam zelo lepe spomine na Planico, najprej pa mi padeta na misel velika kristalna globusa, ki sem ju tam prejel za skupni zmagi v svetovnem pokalu. Toda dolina pod Poncami ponuja še veliko drugih lepi stvari. To je zadnje prizorišče v sezoni, v tednu tekmovanj se tam zbere ogromno ljudi, ki so tako ali drugače zaljubljeni v skoke (gledalcev, funkcionarjev, trenerjev, novinarjev, nekdanjih tekmovalcev, opremljevalcev, pokroviteljev …), tako da je vzdušje vedno super. Moji bolj kratkoročni spomini pa so vezani na to, da sem skoraj ves čas tam, saj je to eden od sodobnejših, če ne celo najsodobnejši skakalni center na svetu.
Prvi globus ste osvojili po dvoboju z Nemcem Dietrom Thomo, za drugega ste po sila razburljivem razpletu strli odpor Japonca Kazujošija Funakija. Vam je kateri bolj pri srcu, ima kateri za vas večjo težo?
Prvi bo vedno prvi, zadnji pa vedno zadnji, tako da imata zame oba kar enako težo.
Zanimivo, da sta oba vaša globusa povezana tudi s ferplejem. Prvi z nemškim fizioterapevtom Rudijem Lorenzem, ki vam je pomagal po bolečem padcu na treningu na letalnici, čeprav ste bili veliki tekmec Dietra Thome, drugi z Japonci, ki bi teoretično lahko pomagali Kazujošiju Funakiju, pa se niso ozirali na to. Še več: Noriaki Kasai in Hiroja Saito sta na koncu na Bloudkovi velikanki slavila celo dvojno zmago ter z njo osrečila tudi vas.
Obeh primerov se dobro spomnim. Bolj mi je ostal v spominu prvi, saj nemškemu fizioterapevtu Lorenzu takrat ne bi bilo treba storiti, kar je. Rudi zdaj – če se ne motim – dela nekaj v povezavi z dopinško kontrolo. Vse do danes sva ohranila zelo prijateljski odnos. Prav je, da je v športu ferplej, naj pač zmaga najboljši. Moralo bi ga biti čim več. Ob tem ne gre prezreti, da so priznanja zanj začeli podeljevati prav v Planici, kar je še ena stvar, ki jo dela veliko.
Kako ste sicer doživljali letalnico bratov Gorišek? Kaj je pretehtalo – nestrpnost, vznemirjenje, užitek ali morda strah?
Pred prvimi nastopi na letalnici sem seveda čutil vznemirjenje, nestrpnost, saj je bila to takrat daleč največja naprava na svetu. Preden sem se usedel na štartno klop, se je vse to le še stopnjevalo, ko pa se enkrat spustiš, ni več vrnitve. V zraku pa – čisti užitek! Priznam, da je bil v mojih zadnjih tekmovalnih letih na letalnici vedno bolj prisoten tudi strah.
V Planici ste leta 2000 odjadrali tudi do osebnega in državnega rekorda (212 m). Kako se spominjate tega poleta? Ste takoj vedeli, da vas bo odneslo daleč?
Zelo dobro se ga spominjam. To je bila za tisti čas kar lepa daljava. Po odskoku sem hitro vedel, da bo šlo daleč, nisem si pa predstavljal, da bom poletel kar do 212 metrov. Dober (od)skok se je tedaj ujel z odličnimi razmerami.
Vam je iz tistih časov v spominu ostala kakšna posebna anekdota?
Baje, da sem vso noč spal z nasmehom. Ne vem, ali je to res, vem pa, da sem se tedaj v posteljo odpravil zelo zgodaj. Najbrž zaradi velikega vznemirjenja.
Kako gledate na zdajšnjo novo letalnico v Planici?
Kakor vse nove skakalnice ima sodoben profil. Ko se pogovarjam s skakalci, mi pravijo, da je veliko varnejša in obenem lažje premagljiva za tiste, ki imajo nekaj strahu pred tako velikimi napravami. Je pa še vedno velikanka.
Kakšna je po vašem možnost za izboljšanje slovenskega in svetovnega rekorda?
To je vsako leto znova najpogostejše vprašanje, ki ga od številnih navijačev dobim pred tekmovanjem v Planici. Odgovarjam jim tako, da je rekord odvisen od mnogih stvari, ki se morajo ob pravem času zgoditi na pravem mestu. A na prvem mestu mora biti varnost tekmovalcev! Kot navijač pa bi si želel, da bi se svetovni rekord vrnil v Slovenijo.
Kako komentirate iztekajočo se sezono in Japonca Rjojuja Kobajašija, prvega neevropskega skupnega zmagovalca?
To je super, s tem skoki zgolj pridobivajo. Kot opažamo že nekaj časa, se svetovni vrh širi. Čedalje več je skakalcev, ki so sposobni zmagati. Prav je, da se je na vrh povzpel tudi tekmovalec iz države, ki še nima velikega kristalnega globusa.
Kako ocenjujete nastope slovenskih reprezentantov v tej zimi?
Bil sem premalo zraven, da bi jih lahko kakorkoli ocenjeval. Spremljam pa jih. Timi Zajc je vsekakor svetla točka zime, brata Prevc pa se tudi počasi vračata med najboljše.
Kateri so vaši favoriti za tokratno sklepno dejanje na letalnici bratov Gorišek?
Navijam seveda za naše letalce na smučeh. Od tujih pa bosta glavna kandidata za najvišja mesta prejkone Avstrijec Stefan Kraft in Norvežan Robert Johansson.
Konec januarja ste presenetili z nepričakovanim odhodom v Turčijo. Kakšna je pravzaprav vaša vloga?
Sem glavni trener turške reprezentance A, kadar pa sem v Erzurumu, pomagam tudi pri treningih mlajših ekip. Glede na to, da so fantje prve resne skoke na snegu v tej sezoni opravili šele sredi januarja in glede na to, kakšna je bila takrat raven njihovega skakanja, sem zadovoljen z napredkom, ki smo ga dosegli v tako kratkem času. Na zadnjem prizorišču tekem za pokal FIS v Beljaku smo se, denimo, po zaslugi Fatiha Arde Ipciogluja, ki je zasedel 27. mesto, veselili celo točk.
Kakšne so tamkajšnje razmere za delo?
Za zdaj imamo odlične razmere za trening. Skakalnice so pripravljene zelo dobro, kar ni čudno, saj je v Erzurumu še vedno zima.
Kakšne cilje oziroma pričakovanja imate?
Za zdaj nimam še nobenih, bi pa rad delal z njimi še naprej, saj vidim možnost napredka. Z vodilnimi možmi turške zveze se še dogovarjam o morebitnem nadaljevanju sodelovanja.
Kakšne spomine imate na dolino pod Poncami? Kaj vam najprej šine v glavo, ko vam nekdo omeni Planico?
Seveda imam zelo lepe spomine na Planico, najprej pa mi padeta na misel velika kristalna globusa, ki sem ju tam prejel za skupni zmagi v svetovnem pokalu. Toda dolina pod Poncami ponuja še veliko drugih lepi stvari. To je zadnje prizorišče v sezoni, v tednu tekmovanj se tam zbere ogromno ljudi, ki so tako ali drugače zaljubljeni v skoke (gledalcev, funkcionarjev, trenerjev, novinarjev, nekdanjih tekmovalcev, opremljevalcev, pokroviteljev …), tako da je vzdušje vedno super. Moji bolj kratkoročni spomini pa so vezani na to, da sem skoraj ves čas tam, saj je to eden od sodobnejših, če ne celo najsodobnejši skakalni center na svetu.
Nemškemu fizioterapevtu Rudiju Lorenzu takrat ne bi bilo treba storiti, kar je. Zdaj dela – če se ne motim – nekaj v povezavi z dopinško kontrolo. Vse do danes sva ohranila zelo prijateljski odnos. Prav je, da je v športu ferplej, naj pač zmaga najboljši.
Prvi globus ste osvojili po dvoboju z Nemcem Dietrom Thomo, za drugega ste po sila razburljivem razpletu strli odpor Japonca Kazujošija Funakija. Vam je kateri bolj pri srcu, ima kateri za vas večjo težo?
Prvi bo vedno prvi, zadnji pa vedno zadnji, tako da imata zame oba kar enako težo.
Primož Peterka se lahko kot edini slovenski smučarski skakalec pohvali z dvema velikima kristalnima globusoma. FOTO: Reuters
Obeh primerov se dobro spomnim. Bolj mi je ostal v spominu prvi, saj nemškemu fizioterapevtu Lorenzu takrat ne bi bilo treba storiti, kar je. Rudi zdaj – če se ne motim – dela nekaj v povezavi z dopinško kontrolo. Vse do danes sva ohranila zelo prijateljski odnos. Prav je, da je v športu ferplej, naj pač zmaga najboljši. Moralo bi ga biti čim več. Ob tem ne gre prezreti, da so priznanja zanj začeli podeljevati prav v Planici, kar je še ena stvar, ki jo dela veliko.
Kako ste sicer doživljali letalnico bratov Gorišek? Kaj je pretehtalo – nestrpnost, vznemirjenje, užitek ali morda strah?
Pred prvimi nastopi na letalnici sem seveda čutil vznemirjenje, nestrpnost, saj je bila to takrat daleč največja naprava na svetu. Preden sem se usedel na štartno klop, se je vse to le še stopnjevalo, ko pa se enkrat spustiš, ni več vrnitve. V zraku pa – čisti užitek! Priznam, da je bil v mojih zadnjih tekmovalnih letih na letalnici vedno bolj prisoten tudi strah.
Po koncu sezone 1997/98 je imel Primož Peterka v skupni razvrstitvi vsega 19 točk naskoka pred Japoncem Kazujošijem Funakijem. »Še zdaj mi ni povsem jasno, kako mi je uspelo. Sedel sem na snegu in sešteval točke,« se spominja 40-letni Moravčan. FOTO: Tomi Lombar
Zelo dobro se ga spominjam. To je bila za tisti čas kar lepa daljava. Po odskoku sem hitro vedel, da bo šlo daleč, nisem si pa predstavljal, da bom poletel kar do 212 metrov. Dober (od)skok se je tedaj ujel z odličnimi razmerami.
Vam je iz tistih časov v spominu ostala kakšna posebna anekdota?
Baje, da sem vso noč spal z nasmehom. Ne vem, ali je to res, vem pa, da sem se tedaj v posteljo odpravil zelo zgodaj. Najbrž zaradi velikega vznemirjenja.
Kako gledate na zdajšnjo novo letalnico v Planici?
Kakor vse nove skakalnice ima sodoben profil. Ko se pogovarjam s skakalci, mi pravijo, da je veliko varnejša in obenem lažje premagljiva za tiste, ki imajo nekaj strahu pred tako velikimi napravami. Je pa še vedno velikanka.
Po odskoku sem hitro vedel, da bo šlo daleč, nisem si pa predstavljal, da bom poletel kar do 212 metrov. To je bila za tisti čas kar lepa daljava.
Primož Peterka je imel poslovilni skok julija 2011 v Kranju. FOTO: Uroš Hočevar
To je vsako leto znova najpogostejše vprašanje, ki ga od številnih navijačev dobim pred tekmovanjem v Planici. Odgovarjam jim tako, da je rekord odvisen od mnogih stvari, ki se morajo ob pravem času zgoditi na pravem mestu. A na prvem mestu mora biti varnost tekmovalcev! Kot navijač pa bi si želel, da bi se svetovni rekord vrnil v Slovenijo.
Kako komentirate iztekajočo se sezono in Japonca Rjojuja Kobajašija, prvega neevropskega skupnega zmagovalca?
To je super, s tem skoki zgolj pridobivajo. Kot opažamo že nekaj časa, se svetovni vrh širi. Čedalje več je skakalcev, ki so sposobni zmagati. Prav je, da se je na vrh povzpel tudi tekmovalec iz države, ki še nima velikega kristalnega globusa.
Kako ocenjujete nastope slovenskih reprezentantov v tej zimi?
Bil sem premalo zraven, da bi jih lahko kakorkoli ocenjeval. Spremljam pa jih. Timi Zajc je vsekakor svetla točka zime, brata Prevc pa se tudi počasi vračata med najboljše.
V tej sezoni sem bil premalo zraven, da bi lahko kakorkoli ocenjeval slovenske skakalce. Spremljam pa jih. Timi Zajc je vsekakor svetla točka zime, brata Prevc pa se tudi počasi vračata med najboljše.
Na Večeru šampionov Smučarske zveze Slovenije pred tremi leti skupaj z ženo Renato. FOTO: Jože Suhadolnik
Navijam seveda za naše letalce na smučeh. Od tujih pa bosta glavna kandidata za najvišja mesta prejkone Avstrijec Stefan Kraft in Norvežan Robert Johansson.
Konec januarja ste presenetili z nepričakovanim odhodom v Turčijo. Kakšna je pravzaprav vaša vloga?
Sem glavni trener turške reprezentance A, kadar pa sem v Erzurumu, pomagam tudi pri treningih mlajših ekip. Glede na to, da so fantje prve resne skoke na snegu v tej sezoni opravili šele sredi januarja in glede na to, kakšna je bila takrat raven njihovega skakanja, sem zadovoljen z napredkom, ki smo ga dosegli v tako kratkem času. Na zadnjem prizorišču tekem za pokal FIS v Beljaku smo se, denimo, po zaslugi Fatiha Arde Ipciogluja, ki je zasedel 27. mesto, veselili celo točk.
Kakšne so tamkajšnje razmere za delo?
Za zdaj imamo odlične razmere za trening. Skakalnice so pripravljene zelo dobro, kar ni čudno, saj je v Erzurumu še vedno zima.
Kakšne cilje oziroma pričakovanja imate?
Za zdaj nimam še nobenih, bi pa rad delal z njimi še naprej, saj vidim možnost napredka. Z vodilnimi možmi turške zveze se še dogovarjam o morebitnem nadaljevanju sodelovanja.
