Prostu se je gabil skoraj do smrti
Spomin na legendarnega asa formule 1 Ayrtona Senno zelo živ. Če se ne bi smrtno ponesrečil v Imoli, bi danes praznoval 60. rojstni dan.
Odpri galerijo
Ayrton Senna (levo) in Alain Prost sta se pobotala šele po koncu Francozove kariere. FOTO: Reuters
Ayrton Senna ni najuspešnejši voznik v zgodovini formule 1, s tremi naslovi svetovnega prvaka zaostaja za Michaelom Schumacherjem (7), Lewisom Hamiltonom (6), Juanom Manuelom Fangiom (5), Alainom Prostom in Sebastianom Vettlom (po 4). A za mnoge je Brazilec vendarle najboljši dirkač vseh časov, saj je s svojim mojstrstvom in drznostjo navduševal svet. Če se ne bi smrtno ponesrečil 1. maja 1994 na VN San Marina, bi danes praznoval 60. rojstni dan.
Senno je vso kariero spremljal sloves kontroverznega moža, neobzirnega lovca na rekorde, ki je bil hkrati neverjetno priljubljen. Ne le v svoji domovini, kjer je kot sodobni Robin Hood namenil kopico milijonov za otroke in najrevnejše sloje. Trije šampionski naslovi (1988, 1990 in 1991), 41 zmag, med drugimi kar šest na VN Monaka, 80 uvrstitev med prvo trojico in 65 najboljših startnih položajev še zdaleč ne povedo vsega o njegovi izjemni nadarjenosti in občutku. Zanj je bilo dirkanje nekaj metafizičnega.
»Na določen dan in v določenih okoliščinah misliš, da imaš neko omejitev. Nato stremiš k tej meji, in ko jo dosežeš, se nekaj zgodi, kar naenkrat lahko segaš še dlje. Z močjo uma, odločnostjo, nagonom in izkušnjami lahko zelo visoko letaš. Nenadoma sem se zavedal, da svojega dirkalnika ne vozim več zavestno. Vozil sem ga po nekakšnem instinktu, bil sem v drugi dimenziji,« je poudaril po eni od zmag. Precej manj filozofsko je bil razpoložen, ko se je boril s tekmeci, še posebno s Prostom. Njuno ogorčeno rivalstvo, tudi ko sta bila sotekmovalca pri McLarnu (1998 in 1989), je postalo legendarno. Na dirkah v Suzuki 1989 in 1990, ki sta odločali o naslovu prvaka, sta z agresivnimi manevri izzvala trčenji, po katerih nista videla cilja.
Senna je vztrajal, da Francoz ni športnik, temveč strahopetec. Prost je menil, da je Brazilec ogaben tip brez slehernih vrednot.
»Ayrton je bil drugačen od vseh ljudi, kar sem jih spoznal. Bil je zelo veren, na dirkališču pa je počel povsem drugačne stvari od tistih, o katerih je rad govoril. Zdaj imam občutek, da preprosto ni vedel, česa ne bi smel početi. Vse je moralo biti po njegovem. Potem ko sem opustil dirkanje, sva se pogosto slišala po telefonu, pred njegovo tragično nesrečo sva se dolgo družila v Imoli, še posebno po smrti Rolanda Ratzenbergerja na uradnem treningu. Bil je zelo potrt, ni imel več nekdanje moči,« je pozneje razkril Prost, ki zelo ceni pokojnega rivala.
»Bil je najboljši dirkač med vsemi mojimi tekmeci. Z naskokom. Bil je tudi najbolj predan. Po uporabi vozniške inteligence ga je morda prekašal Niki Lauda, a v celoti je bil Ayrton najboljši. Ko je umrl, sem se počutil, kot da je z njim umrl tudi del mene,« je večkrat priznal 65-letni francoski »profesor«.
Senno je vso kariero spremljal sloves kontroverznega moža, neobzirnega lovca na rekorde, ki je bil hkrati neverjetno priljubljen. Ne le v svoji domovini, kjer je kot sodobni Robin Hood namenil kopico milijonov za otroke in najrevnejše sloje. Trije šampionski naslovi (1988, 1990 in 1991), 41 zmag, med drugimi kar šest na VN Monaka, 80 uvrstitev med prvo trojico in 65 najboljših startnih položajev še zdaleč ne povedo vsega o njegovi izjemni nadarjenosti in občutku. Zanj je bilo dirkanje nekaj metafizičnega.
»Na določen dan in v določenih okoliščinah misliš, da imaš neko omejitev. Nato stremiš k tej meji, in ko jo dosežeš, se nekaj zgodi, kar naenkrat lahko segaš še dlje. Z močjo uma, odločnostjo, nagonom in izkušnjami lahko zelo visoko letaš. Nenadoma sem se zavedal, da svojega dirkalnika ne vozim več zavestno. Vozil sem ga po nekakšnem instinktu, bil sem v drugi dimenziji,« je poudaril po eni od zmag. Precej manj filozofsko je bil razpoložen, ko se je boril s tekmeci, še posebno s Prostom. Njuno ogorčeno rivalstvo, tudi ko sta bila sotekmovalca pri McLarnu (1998 in 1989), je postalo legendarno. Na dirkah v Suzuki 1989 in 1990, ki sta odločali o naslovu prvaka, sta z agresivnimi manevri izzvala trčenji, po katerih nista videla cilja.
Senna je vztrajal, da Francoz ni športnik, temveč strahopetec. Prost je menil, da je Brazilec ogaben tip brez slehernih vrednot.
Umrl tudi del Prosta
Njun odnos se je umiril šele po Prostovi upokojitvi leta 1993 in po njegovi zadnji dirki v Adelaidu sta si celo segla v roko in objela. Ko nista bila več tekmeca, se je njuno sovraštvo v hipu razblinilo in začela sta celo sodelovati pri pripravi predlogov za povečanje varnosti na dirkah. Prost je prepričan, da bi sčasoma postala tudi prijatelja.»Ayrton je bil drugačen od vseh ljudi, kar sem jih spoznal. Bil je zelo veren, na dirkališču pa je počel povsem drugačne stvari od tistih, o katerih je rad govoril. Zdaj imam občutek, da preprosto ni vedel, česa ne bi smel početi. Vse je moralo biti po njegovem. Potem ko sem opustil dirkanje, sva se pogosto slišala po telefonu, pred njegovo tragično nesrečo sva se dolgo družila v Imoli, še posebno po smrti Rolanda Ratzenbergerja na uradnem treningu. Bil je zelo potrt, ni imel več nekdanje moči,« je pozneje razkril Prost, ki zelo ceni pokojnega rivala.
»Bil je najboljši dirkač med vsemi mojimi tekmeci. Z naskokom. Bil je tudi najbolj predan. Po uporabi vozniške inteligence ga je morda prekašal Niki Lauda, a v celoti je bil Ayrton najboljši. Ko je umrl, sem se počutil, kot da je z njim umrl tudi del mene,« je večkrat priznal 65-letni francoski »profesor«.
