INTERVJU
Prvak že šestič zapored
Jonathan Rea je letos že šestič slavil končno zmago v svetovnem prvenstvu v motociklističnem razredu superbike; a na koncu je najbolj ponosen na otroka in družino.
Odpri galerijo
Jonathan Rea verjame, da si vedno lahko še boljši. FOTO: Graeme Brown/Monster
Triintridesetletni Severni Irec Jonathan Rea je letos že šesto leto zapored postal svetovni prvak v motociklističnem razredu superbike. S tem je le še utrdil položaj najuspešnejšega dirkača v razredu WSBK vseh časov, saj ima poleg šestih osvojenih naslovov tudi največ zmag na posameznih dirkah.
Še enkrat ste postali svetovni prvak v razredu WSBK; nov rekord je postavljen, kako se počutite?
Prvič zelo olajšano, saj je bilo letos težko zaradi pandemije. Olajšano, ker smo lahko začeli dirkati in ker smo po težkem začetku uspešno sklenili prvenstvo.
Zaprite oči in si predstavljajte, kakšen bi bil Rea, če bi bil šestkratni svetovni prvak v motokrosu.
Verjetno bi bil to še boljši občutek! A mislim, da če bi bil šestkratni svetovni prvak v motokrosu, se moje telo ne bi počutilo tako dobro. Zelo sem hvaležen, da sem se v cestnem dirkanju v zadnjih šestih letih lahko izognil težjim poškodbam. Mislim, da je davek, ki ga motokros terja – tudi če vso sezono ostaneš nepoškodovan –, ogromen!
Za mnoge ste primer odpornosti, glede na to, kako ste se soočili z življenjem, ko ste postali prvak. Ste že kdaj pomislili na to?
Pravzaprav ne, ker res ne analiziram lastnega značaja. Mislim, da je to nekaj, kar se mi je vleklo že od zgodnjega otroštva – začenši z motokrosom. Odraščal sem z zelo trdo delovno etiko in se naučil, da nikoli ne odneham.
Če padeš z motorjem, se vedno poskusi vrniti in končati dirko. To je nekaj, kar sem odnesel od cestnega dirkanja – seveda je težko, vendar ne pozabite, da je težko tudi za vse druge. Morate se res potruditi, v zadnjih nekaj letih je postalo še težje. Ampak to je moja služba in to me motivira.
Kakšna je vaša skrivnost, da vsakič še bolj stisnete in ohranjate visoko motivacijo?
Mislim, da je skrivnost v stopnjah motivacije. Še vedno zelo uživam v vsem trdem delu in žrtvovanju, ki se dogaja v ozadju. Starejši ko sem postajal, bolj sem užival v testiranju. Res sem začel uživati tudi v treningih doma, saj resnično vidim, kako mi to koristi na dirkalnih vikendih. Vse torej deluje kot motivacija za nadaljnje izboljševanje.
Kdaj običajno vstanete in kaj počnete, ko ste doma?
Po navadi vstanem ob 7.45. Če sem v sezoni teden dni doma, potem se dva dni na teden osredotočim na trening moči v telovadnici. Motokros vozim enkrat na teden, dvakrat pa grem na kolo. Poleg tega imam majhna otroka; tako da opravljam očetovska opravila. Poskušam preživeti tudi čim več časa z ženo in jo razbremeniti. Sem gurman, zelo rad hodim v restavracije, to je nekaj, kar sem v teh res čudnih časih resnično pogrešal.
Kaj je tisto, kar vidite v ogledalu, ko zjutraj vstanete?
Svoje neurejene lase! Kar nekaj let že imam težave z očesom, zato se najprej pogledam v ogledalo in si odstranim kontaktno lečo, s katero moram spati. Potem pomislim na vse stvari, ki jih moram narediti – na primer, da otrokom pripravim zajtrk. Ne gledam se v ogledalo in pri tem mislim, da sem dosegel kar koli čudovitega; pripravim otroke in jih odpeljem v šolo ali grem v telovadnico.
Zdaj, ko ste na vrhu v SBK, vam je kaj žal, da niste dirkali v motoGP?
Ničesar ne obžalujem; včasih sem nekoliko žalosten, ker nikoli nisem imel dobre priložnosti, da bi nastopil na motoGP in pokazal svoj potencial. A kot sem že rekel, ničesar ne obžalujem – za menoj stoji neverjetna ekipa Kawasaki Racing. Vedno so tako prijazni do mene, da res uživam z njimi. Mislim, da ne bi osvojil šestih svetovnih naslovov, če ne bi izbral kariere v WorldSBK, za kar sem Kawasakiju zelo hvaležen.
Kaj menite o tem, da bi dirke motoGP in SBK v prihodnosti potekale na isti vikend, na isti progi?
To bi bilo super, saj bi potem lahko izkoristili bazo oboževalcev motoGP. Toda na koncu se morate zavedati, da gre za dve popolnoma različni identiteti. Ena je prototipna serija, druga pa temelji na proizvodnih kolesih. Vedno je lepo dobiti kakšno primerjavo, ker takrat ljudje lahko prepoznajo, da obstaja nekaj podobnosti, čeprav sta WSBK in motoGP na koncu povsem drugačna.
Hipotetično; če bi Valentino Rossi zdaj dirkal v SBK, kaj menite, da bi lahko dosegel?
Mislim, da je Valentino eden najboljših dirkačev v zgodovini motoGP, zato sem prepričan, da bi bil lahko zelo močan v WSBK, vendar bi bilo marsikaj odvisno tudi od njegove motivacije, da nastopi na World Superbike. Trenutni tempo je super hiter in vsi, ki so v ospredju, gredo do konca, ko gre za stopničke. Valentino bi seveda lahko odlično opravil delo, če bi dobil pravi paket.
Če bi lahko izbrali nekoga, ki bi ga povabili na večerjo, kdo bi to bil in zakaj?
Dobro vprašanje! Sem ljubitelj kolesarjenja, zato bi z veseljem odšel na večerjo z Lanceom Armstrongom. Odprli bi nekaj steklenic vina in vskočili v doping škandal v kolesarjenju!
Kako bi si želeli, da se vas ljudje spominjajo v prihodnosti?
Rad bi, da bi se me spomnili kot nekoga, ki je vsakič, ko se je usedel na motocikel, dal 100 odstotkov od sebe, kot tudi nekoga, ki je bil dober človek in pozitiven ambasador športa. S tem bi bil zelo zadovoljen.
Vaš največji dosežek v življenju?
Ne vem, ali lahko otrokom rečeš dosežek, toda na njiju sem najbolj ponosen. Imeti družino in dva zdrava otroka, ki ju imam neizmerno rad. To je verjetno moj največji dosežek.
Kdo je Jonathan Rea brez motocikla?
Brez motocikla sem običajen družinski človek, ki uživa v kuhanju, igranju nogometa z otroki in druženju z družino.
Odraščal sem z zelo trdo delovno etiko in se naučil, da nikoli ne odneham.
Še enkrat ste postali svetovni prvak v razredu WSBK; nov rekord je postavljen, kako se počutite?
Prvič zelo olajšano, saj je bilo letos težko zaradi pandemije. Olajšano, ker smo lahko začeli dirkati in ker smo po težkem začetku uspešno sklenili prvenstvo.
Zaprite oči in si predstavljajte, kakšen bi bil Rea, če bi bil šestkratni svetovni prvak v motokrosu.
Verjetno bi bil to še boljši občutek! A mislim, da če bi bil šestkratni svetovni prvak v motokrosu, se moje telo ne bi počutilo tako dobro. Zelo sem hvaležen, da sem se v cestnem dirkanju v zadnjih šestih letih lahko izognil težjim poškodbam. Mislim, da je davek, ki ga motokros terja – tudi če vso sezono ostaneš nepoškodovan –, ogromen!
Za mnoge ste primer odpornosti, glede na to, kako ste se soočili z življenjem, ko ste postali prvak. Ste že kdaj pomislili na to?
Pravzaprav ne, ker res ne analiziram lastnega značaja. Mislim, da je to nekaj, kar se mi je vleklo že od zgodnjega otroštva – začenši z motokrosom. Odraščal sem z zelo trdo delovno etiko in se naučil, da nikoli ne odneham.
Rad bi, da bi se me spomnili kot nekoga, ki je vsakič, ko se je usedel na motocikel, dal 100 odstotkov od sebe.
Če padeš z motorjem, se vedno poskusi vrniti in končati dirko. To je nekaj, kar sem odnesel od cestnega dirkanja – seveda je težko, vendar ne pozabite, da je težko tudi za vse druge. Morate se res potruditi, v zadnjih nekaj letih je postalo še težje. Ampak to je moja služba in to me motivira.
Kakšna je vaša skrivnost, da vsakič še bolj stisnete in ohranjate visoko motivacijo?
Mislim, da je skrivnost v stopnjah motivacije. Še vedno zelo uživam v vsem trdem delu in žrtvovanju, ki se dogaja v ozadju. Starejši ko sem postajal, bolj sem užival v testiranju. Res sem začel uživati tudi v treningih doma, saj resnično vidim, kako mi to koristi na dirkalnih vikendih. Vse torej deluje kot motivacija za nadaljnje izboljševanje.
Kdaj običajno vstanete in kaj počnete, ko ste doma?
Po navadi vstanem ob 7.45. Če sem v sezoni teden dni doma, potem se dva dni na teden osredotočim na trening moči v telovadnici. Motokros vozim enkrat na teden, dvakrat pa grem na kolo. Poleg tega imam majhna otroka; tako da opravljam očetovska opravila. Poskušam preživeti tudi čim več časa z ženo in jo razbremeniti. Sem gurman, zelo rad hodim v restavracije, to je nekaj, kar sem v teh res čudnih časih resnično pogrešal.
Kaj je tisto, kar vidite v ogledalu, ko zjutraj vstanete?
Svoje neurejene lase! Kar nekaj let že imam težave z očesom, zato se najprej pogledam v ogledalo in si odstranim kontaktno lečo, s katero moram spati. Potem pomislim na vse stvari, ki jih moram narediti – na primer, da otrokom pripravim zajtrk. Ne gledam se v ogledalo in pri tem mislim, da sem dosegel kar koli čudovitega; pripravim otroke in jih odpeljem v šolo ali grem v telovadnico.
Zdaj, ko ste na vrhu v SBK, vam je kaj žal, da niste dirkali v motoGP?
Ničesar ne obžalujem; včasih sem nekoliko žalosten, ker nikoli nisem imel dobre priložnosti, da bi nastopil na motoGP in pokazal svoj potencial. A kot sem že rekel, ničesar ne obžalujem – za menoj stoji neverjetna ekipa Kawasaki Racing. Vedno so tako prijazni do mene, da res uživam z njimi. Mislim, da ne bi osvojil šestih svetovnih naslovov, če ne bi izbral kariere v WorldSBK, za kar sem Kawasakiju zelo hvaležen.
Kaj menite o tem, da bi dirke motoGP in SBK v prihodnosti potekale na isti vikend, na isti progi?
To bi bilo super, saj bi potem lahko izkoristili bazo oboževalcev motoGP. Toda na koncu se morate zavedati, da gre za dve popolnoma različni identiteti. Ena je prototipna serija, druga pa temelji na proizvodnih kolesih. Vedno je lepo dobiti kakšno primerjavo, ker takrat ljudje lahko prepoznajo, da obstaja nekaj podobnosti, čeprav sta WSBK in motoGP na koncu povsem drugačna.
Hipotetično; če bi Valentino Rossi zdaj dirkal v SBK, kaj menite, da bi lahko dosegel?
Mislim, da je Valentino eden najboljših dirkačev v zgodovini motoGP, zato sem prepričan, da bi bil lahko zelo močan v WSBK, vendar bi bilo marsikaj odvisno tudi od njegove motivacije, da nastopi na World Superbike. Trenutni tempo je super hiter in vsi, ki so v ospredju, gredo do konca, ko gre za stopničke. Valentino bi seveda lahko odlično opravil delo, če bi dobil pravi paket.
Če bi lahko izbrali nekoga, ki bi ga povabili na večerjo, kdo bi to bil in zakaj?
Dobro vprašanje! Sem ljubitelj kolesarjenja, zato bi z veseljem odšel na večerjo z Lanceom Armstrongom. Odprli bi nekaj steklenic vina in vskočili v doping škandal v kolesarjenju!
Kako bi si želeli, da se vas ljudje spominjajo v prihodnosti?
Rad bi, da bi se me spomnili kot nekoga, ki je vsakič, ko se je usedel na motocikel, dal 100 odstotkov od sebe, kot tudi nekoga, ki je bil dober človek in pozitiven ambasador športa. S tem bi bil zelo zadovoljen.
Vaš največji dosežek v življenju?
Ne vem, ali lahko otrokom rečeš dosežek, toda na njiju sem najbolj ponosen. Imeti družino in dva zdrava otroka, ki ju imam neizmerno rad. To je verjetno moj največji dosežek.
Kdo je Jonathan Rea brez motocikla?
Brez motocikla sem običajen družinski človek, ki uživa v kuhanju, igranju nogometa z otroki in druženju z družino.
