Ricco Gross z izbranimi besedami o navijačih na Pokljuki

Nad osrednjo tekmo biatlonske sezone, 54. svetovnim prvenstvom, je v poznem nedeljskem popoldnevu padel zastor. Na prizorišču smo se ob koncu tekmovanja pogovarjali z nemškim strokovnjakom Riccom Grossom, od pretekle sezone glavnim trenerjem naše biatlonske reprezentance.

Gospod Gross, na svoji poti tekmovalca in nato trenerja ste prestali številna velika tekmovanja v biatlonu. Kako ste doživeli ta dva tedna na češkem vzhodu oziroma Moravskem, kjer so prireditelji v zahtevnih vremenskih razmerah prav vse tekme izpeljali brez zapletov?

»Prav v teh razmerah je bilo to prvenstvo poseben izziv za serviserje, tudi proizvajalce maž in smuči. Ni bilo lahko izbrati opreme, saj se je od testiranja eno uro pred tekmo do same tekme v dežju prvih dni marsikaj spreminjalo. Moram povedati, da so naši serviserji glede na okoliščine res dobro opravili svoje delo.«

Kako sicer gledate na svoji dve leti delovanja v Sloveniji, ne le po športni plati?

»Slovenijo poznam že zelo dolgo. Predvsem Pokljuko. In vedno sem se kot tekmovalec pri vas počutil prav odlično. Lahko rečem, da so bili takšni občutki tudi pri številnih drugih biatloncih. Občinstvo na Pokljuki je bilo vedno zelo športno, znalo je spoštovati vsakogar. Obenem pa sem še v svojih tekmovalnih časih ohranjal odlične odnose s slovenskimi reprezentanti, denimo Tomasom Globočnikom, Markom Dolencem, 'Ivekom' Maričem in drugimi.«

Ko ste v Sloveniji, kako preživljate prosti čas?

»Bivam sicer na Pokljuki, kadar pa imam res čas, rad igram golf.«

Poleti bo v Nemčiji nogometni euro, ki bo pritegnil seveda tudi vaše zanimanje.

»Zdaj še ne vem, kakšen bo moj junijsko-julijski urnik. Na TV bo takrat nogomet od jutra do mraka. Tudi če te ne zanima, boš takrat posebej občutil ta poseben nogometni utrip.«

Imate svoje priljubljeno moštvo, vem, da ste mi nekoč omenili, da vam je blizu Bayern, kar seveda za prebivalca Ruhpoldinga ni presenetljivo, toda vi izvirno prihajate s prostora nekdanje NDR?

»In zato je moj klub Erzgebirge Aue, zdaj nemški tretjeligaš. Za to domače moštvo sem navijal od malega, obenem pa tudi užival v igranju nogometa, še preden sem se lotil biatlona. Skupinski šport mi je bil vedno privlačen, zato sem tudi tako rad tekel za nogometno žogo. Pripadnost klubu pa občutiš v lokalnem okolju, tako kot sem jo jaz, ko sem kot otrok stiskal pesti za Aue. Seveda me je takoj pritegnil tudi biatlon kot res zanimiva športna panoga.«