ŠPORTNIK INVALID
Rojen brez noge sanja o olimpijadi
Gimnazijec Alen Bećirević iz Novega mesta se želi v namiznem tenisu pomeriti na paraolimpijadi.
Odpri galerijo
Po dvakrat na dan prihaja na trening.
Otočec, mali raj na zemlji, streljaj od Novega mesta. Pripeljemo se v športni center. Prijazno osebje nas usmeri v dvorano, tam vsak dan vadi tudi 16-letni Alen Bećirević. »Živim v Šmihelu, to je del Novega mesta. Otočec mi je blizu, dvakrat na dan sem tu. Treniram po šoli,« nadaljuje Alen, na trening ga z velikim veseljem pripeljeta oče Zule ali mama Elvira.
»Mama in oče sta moja največja navijača, ni tekme, kjer bi manjkala. Rada imata namizni tenis,« Alen ne pozabi izpostaviti spodbude, ki mu jo dajeta. Hvaležen in dobrodušen je. Življenje sprejema tako, kot je. »Slišim večkrat, da mi kdo reče, da mu je žal ali hudo zame,« se malodane začudi. »Rodil sem se s krajšo levo nogo, kolka nimam, zato uporabljam podkolenčno protezo. A mi tudi tako življenje ponuja številne možnosti,« odločno pove Alen, ki je kar malce utrujen po treningu, z njim pa sedimo na terasi centra na Otočcu.
»V dvorani je toplo, trdo delamo. Danes je bil poudarek na držanju žogice na mizi. To pomeni, da rutinsko reagiraš v situacijah, da narediš čim manj napak. Da si dejansko tudi pod pritiskom zbran,« pove, kaj mu je za tokratni trening pripravila trenerka Manca Fajmut. »Vsak trening se začne z ogrevanjem, vadimo udarce backhand in forehand, to je rutina, potem pa gremo v specialne zadeve,« še opiše svoj delokrog. Med vsemi se na Otočcu dobro počuti.
»Šport sem imel ves čas rad, igral sem tudi nogomet in košarko. A so se pojavile težave, ko je prišel na vrsto tek, tu mi gre malce slabše. Brat Benjamin je hotel igrati namizni tenis, pa sva šla skupaj,« pove Alen. »Sprva sem se malce bal, kako bo vse delovalo, dejansko sem bil edini invalid. A je bila bojazen odveč. Tudi treninge so prilagodili meni, da sem lahko naredil vse vaje. Prav je, da na tem mestu rečem hvala, NTK Krka in vsem trenerjem, ki so me tako lepo sprejeli. Lahko me tudi ne bi ... A so naredili vse, da se tu počutim prijetno,« doda Alen, ki začenja 4. leto treningov. Ves čas vadi pod taktirko Mance Fajmut.
»Z Manco sem začel pri osnovah, veliko truda je že vložila v moj razvoj. Pomaga mi in svetuje, zdaj pa je večinoma odvisno od mene, da vse to izkoristim,« je jasen Alen, ki ob tem opravlja še treninge z reprezentanco invalidov. »V klubu igram z neinvalidi, tekmoval sem v kadetski in mladinski ligi, letos se je naš klub prijavil v 3. slovensko ligo, kjer bom nabiral dragocene izkušnje,« se veseli uvoda v sezono. Letošnja jesen žal ni postregla s tekmovanjem na reprezentančni ravni, kjer Alen deluje pod okriljem Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja. Prihodnjo pomlad ga čakajo nove tekme na tujem.
Sanja o paraolimpijskih igrah
Alen je tudi vesten dijak. Danes obiskuje 3. letnik biotehniške gimnazije, ki deluje v okviru zavoda Grm Novo mesto – centra biotehnike in turizma. »Od mladih nog me je mikalo naravoslovje, navdušen sem nad matematiko in fiziko. Da sem se odločil za to šolo, pa je pripomoglo tudi dejstvo, da je zelo prijazna ustanova do otrok s posebnimi potrebami,« doda Alen. Kako naprej, pobaramo Alena.
»Vse moje misli so usmerjene v namizni tenis! Treniram, da bi dosegel čim več. Ob tem je seveda še kako pomembna izobrazba. Ko končam gimnazijo, se odločim, kako dalje,« pove Alen, ki ne skriva, da bi rad enkrat zaigral tudi na paraolimpijskih igrah, največjem tekmovanju na zemeljski obli, kjer se merijo športniki invalidi. Na svojo protezo pazi, nosi pa jo praktično ves dan.
»Kdaj se pojavi tudi kak žulj, takrat malce pohladim to mesto. Težav s tem praktično ni. So mi pa tudi na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča prilagodili protezo – da se lahko lažje in boljše ukvarjam s športom, zato so naredili stopalo in koleno malce bolj prožno,« pojasni Alen. Ko je rasel, je protezo menjal vsako leto, zdaj manjkrat, pa tudi rast se ustavlja, zato bo zdaj menjava po potrebi. To je Alen, borben, odločen, močen, predan. Življenje jemlje tako, kot mu je dano. Vsak dan znova.
Namesto noge ima protezo.
»Mama in oče sta moja največja navijača, ni tekme, kjer bi manjkala. Rada imata namizni tenis,« Alen ne pozabi izpostaviti spodbude, ki mu jo dajeta. Hvaležen in dobrodušen je. Življenje sprejema tako, kot je. »Slišim večkrat, da mi kdo reče, da mu je žal ali hudo zame,« se malodane začudi. »Rodil sem se s krajšo levo nogo, kolka nimam, zato uporabljam podkolenčno protezo. A mi tudi tako življenje ponuja številne možnosti,« odločno pove Alen, ki je kar malce utrujen po treningu, z njim pa sedimo na terasi centra na Otočcu.
Bojazen odveč
»V dvorani je toplo, trdo delamo. Danes je bil poudarek na držanju žogice na mizi. To pomeni, da rutinsko reagiraš v situacijah, da narediš čim manj napak. Da si dejansko tudi pod pritiskom zbran,« pove, kaj mu je za tokratni trening pripravila trenerka Manca Fajmut. »Vsak trening se začne z ogrevanjem, vadimo udarce backhand in forehand, to je rutina, potem pa gremo v specialne zadeve,« še opiše svoj delokrog. Med vsemi se na Otočcu dobro počuti.
»Šport sem imel ves čas rad, igral sem tudi nogomet in košarko. A so se pojavile težave, ko je prišel na vrsto tek, tu mi gre malce slabše. Brat Benjamin je hotel igrati namizni tenis, pa sva šla skupaj,« pove Alen. »Sprva sem se malce bal, kako bo vse delovalo, dejansko sem bil edini invalid. A je bila bojazen odveč. Tudi treninge so prilagodili meni, da sem lahko naredil vse vaje. Prav je, da na tem mestu rečem hvala, NTK Krka in vsem trenerjem, ki so me tako lepo sprejeli. Lahko me tudi ne bi ... A so naredili vse, da se tu počutim prijetno,« doda Alen, ki začenja 4. leto treningov. Ves čas vadi pod taktirko Mance Fajmut.
Prvak, ki veliko obeta''Alen se je udeležil našega programa Hura, počitnice, ki ga pripravljamo v NTK Krka. Z bratom sta bila povsem navdušena, začela sta trenirati. Pri Alenu se vidi velik napredek, ima ogromno volje, trudi se, zelo je dojemljiv za vse zadeve. Želim si, da bi čim več igral in da bi tudi zastopal Slovenijo na mednarodnih tekmovanjih invalidov,'' pa svetlo prihodnost svojemu varovancu napoveduje Manca Fajmut. V slovenski reprezentanci Alena vodi trener Ožbej Poročnik. Alenovih športnih začetkov se rad spominja tudi Dušan Pezelj (pred meseci je s prijatelji ustanovil namiznoteniški klub v Šentjerneju), ena od legend namiznega tenisa na Dolenjskem. Pod Pezljevo taktirko je Alen leta 2018 postal tudi državni prvak med športniki invalidi.
»Z Manco sem začel pri osnovah, veliko truda je že vložila v moj razvoj. Pomaga mi in svetuje, zdaj pa je večinoma odvisno od mene, da vse to izkoristim,« je jasen Alen, ki ob tem opravlja še treninge z reprezentanco invalidov. »V klubu igram z neinvalidi, tekmoval sem v kadetski in mladinski ligi, letos se je naš klub prijavil v 3. slovensko ligo, kjer bom nabiral dragocene izkušnje,« se veseli uvoda v sezono. Letošnja jesen žal ni postregla s tekmovanjem na reprezentančni ravni, kjer Alen deluje pod okriljem Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja. Prihodnjo pomlad ga čakajo nove tekme na tujem.
Sanja o paraolimpijskih igrah
Alen je tudi vesten dijak. Danes obiskuje 3. letnik biotehniške gimnazije, ki deluje v okviru zavoda Grm Novo mesto – centra biotehnike in turizma. »Od mladih nog me je mikalo naravoslovje, navdušen sem nad matematiko in fiziko. Da sem se odločil za to šolo, pa je pripomoglo tudi dejstvo, da je zelo prijazna ustanova do otrok s posebnimi potrebami,« doda Alen. Kako naprej, pobaramo Alena.
»Vse moje misli so usmerjene v namizni tenis! Treniram, da bi dosegel čim več. Ob tem je seveda še kako pomembna izobrazba. Ko končam gimnazijo, se odločim, kako dalje,« pove Alen, ki ne skriva, da bi rad enkrat zaigral tudi na paraolimpijskih igrah, največjem tekmovanju na zemeljski obli, kjer se merijo športniki invalidi. Na svojo protezo pazi, nosi pa jo praktično ves dan.
Vse moje misli so usmerjene v namizni tenis! Treniram, da bi dosegel čim več. Ob tem je seveda še kako pomembna izobrazba.
»Kdaj se pojavi tudi kak žulj, takrat malce pohladim to mesto. Težav s tem praktično ni. So mi pa tudi na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča prilagodili protezo – da se lahko lažje in boljše ukvarjam s športom, zato so naredili stopalo in koleno malce bolj prožno,« pojasni Alen. Ko je rasel, je protezo menjal vsako leto, zdaj manjkrat, pa tudi rast se ustavlja, zato bo zdaj menjava po potrebi. To je Alen, borben, odločen, močen, predan. Življenje jemlje tako, kot mu je dano. Vsak dan znova.
