Rokometašice iz Novega mesta: začele na makadamu, zdaj bi mivko (FOTO)
Brez pretiravanja lahko rečemo, da je slovenski rokomet zgodba o uspehu. Prav tako kot je zgodba o uspehu tista, ki jo piše Ženski rokometni klub Krka. Ta letos praznuje abrahama, 50 let neprekinjenega, odgovornega, zagnanega in strokovnega delovanja. V bogati zgodovini kluba so bili trenutki zmagoslavja, pa tudi padci, a s trdim delom, sodelovanjem, predanostjo in vztrajnostjo so uspešno premagali vse ovire.
V dobri kondiciji
»Klub je danes v dobri kondiciji, a to ni zagotovilo, da bo tako tudi ostalo. Še naprej se moramo truditi, da s predanim delom navdušujemo mlade za ta šport, kar je tudi naše poslanstvo,« je na slovesnosti ob obletnici povedal predsednik kluba Franci Bačar, ki klub vodi skoraj desetletje. Danes imajo programe in tekmujejo v vseh starostnih skupinah tekmovanj Rokometne zveze Slovenije: članice, mladinke, kadetinje, starejše in mlajše deklice. »Temelj našega delovanja je v sodelovanju z osnovnimi šolami mini rokometa, s hvaležnostjo pa zagotavljamo termin tudi za veteranke,« je še povedal in spomnil na številne dosežke, ki so popisani tudi v obsežnem zborniku 50 zgodb rokometa, ki ga je ob pomoči številnih sodelavcev uredila Teja Bačar.
Visok jubilej so zaznamovali v Stopičah, kjer ima klub že dobro desetletje svoj domicil, saj je tu nova športna dvorana, prav v Stopičah, pa se je zaradi Janeza Štruklja tudi začela pisati zgodba o ženskem rokometu. Danes 83-letni Štrukelj, ki se je s tem športom seznanil še kot dijak leta 1954 in v teh vodah vztraja še sedaj, je jeseni 1973 na Osnovni šoli Stopiče prevzel vodenje šolske rokometne ekipe, jih naučil igrati rokomet na makadamskem igrišču in po dveh letih je OŠ postala pionirski republiki prvak.
Klub je danes v dobri kondiciji, a to ni zagotovilo, da bo tako tudi ostalo.
Avgusta 1973, ko je dekletom iz Stopič priključil še rokometašice Krke in Laboda, ki so igrale na lokalnih sindikalnih športnih igrah, je ustanovil novomeško žensko ekipo, ki obstaja že 50 let, sam pa je, s prekinitvami, v klubu aktiven kar 30 let. »Če naštejemo le nekaj trofej, ki jih je z novomeškimi rokometašicami osvojil v tem času: kot trener je štirikrat slavil naslov slovenskega prvaka med članicami, in sicer v letih 1977, 1980, 1986 in 1991, ima zmago v pokalu Slovenije leta 1981, leta 1982 pa je igral polfinale pokala Jugoslavije. Po nekajletni stagnaciji kluba se je Janez Štrukelj leta 2004 vrnil kot trener in organizator ter leta 2006 ekipo ŽRK Krka znova popeljal v prvo slovensko ligo. Od leta 2008 igra Krka vidno vlogo v prvi slovenski ligi in se uvršča v zgornjo polovico lestvice,« je v zbornik zapisal Franci Bačar. Je pa Štrukelj globoke rokometne sledi pustil tudi v republiški, danes državni ravni.
31 igralk je v pol stoletja zaigralo za državno reprezentanco.
Z reprezentanco Slovenije je osvojil dva naslova jugoslovanskih prvakinj: 1982. z mladinkami Slovenije in 1983. s kadetinjami. Med letoma 1996 in 2001 je bil uspešen direktor slovenskih ženskih reprezentanc. V tem času se je slovenska članska reprezentanca prvič uvrstila na svetovno prvenstvo.
Sožitje joka in smeha
Kar 31 igralk je v pol stoletja zaigralo za državno reprezentanco, med njimi je tudi Marta Bon, ki je bila v 80. letih zagnana rokometašica ŽRK Krka in bila tudi del ekipe pri osvojitvi naslova pokalnih prvakinj, ko so v Ljubljani premagale Olimpijo, ki je bila takrat vodilni klub v Sloveniji. Bonova je pozneje postala slovenska rokometna trenerka in pedagoginja in se je z velikimi črkami zapisala v zgodovino ženskega rokometa v Sloveniji. Njena pot se je začela na Mirni, nadaljevala pa pri ŽRK Krka. »Takrat sem mislila, da se samo igramo. Sedaj vem, da je rokomet mimogrede še šolanje solidarnosti, neustrašnosti, sodelovanja, zabavnosti. Poguma. Pridobivanje izkušenj in novih izzivov. Doživljanje zmag in porazov. Sožitje joka in smeha. Rokomet je šola za življenje. Najboljša! In vedno znova bom spoštovala, da sem odločilne in najodločnejše korake v karieri naredila v ŽRK Novo mesto.«
Jubilej so torej zaznamovali slavnostno in široko, to je bila priložnost za zahvale vsem, ki so poskrbeli, da klub živi, vsem predsednikom, trenerjem, prostovoljcem, staršem in podpornikom v želji, da bo klub živel še naprej. »Ponosni smo, če smo staršem pomagali, da so dekleta usmerjali v zdrav način življenja in mišljenja; v odvračanje od lenarjenja, slabe družbe, alkohola, drog. Najbolj talentiranim in prizadevnim smo omogočili, da so stopali po poti svojih športnih sanj,« je izpostavil Bačar in povedal tudi, da so si večkrat izborili možnost igranja v evropskih tekmovanjih, a jim finančne zmožnosti tega niso dopuščale.
Že tri desetletja jim ob strani stoji tovarna zdravil Krka, medse pa želijo pritegniti še kakšnega sponzorja, da bi se lahko merili tudi v Evropi. »Druga velika želja pa je, da v Novem mestu pridemo do igrišča za rokomet na mivki. To je šport, ki trka na olimpijska vrata. Radi bi ga razvijali tudi v našem klubu,« je v pozdravnem govoru v športni dvorani v Stopičah zaključil Bačar.
