Roman Krajnik še vedno potoči kakšno solzo, ko se spomni na Pariz

Roman Krajnik je bil eden od slovenskih junakov olimpijskih iger v Parizu, usidral se je v srca navijačev, ko je zelo čustveno pospremil zmago svoje varovanke Janje Garnbret. Ta bo osrednja zvezda konec tedna v Kopru, ki bo gostil tekmo svetovnega pokala v težavnosti. Škofjeloški trener se veseli spektakla v športnem parku Bonifika, za katerega pravi, da je ključnega pomena za slovensko športno plezanje.

V Parizu je bilo zelo stresno, tudi vas so premagala čustva, ko ste pred kamero podoživljali Janjino drugo olimpijsko zmago. Odtlej sta minila dobra dva tedna, kako zdaj gledate na vse skupaj?

»Moram reči, da so vsakič, ko se spomnim, čustva zelo močna. Še vedno kdaj priteče kakšna solzica. Je pa malce drugače. Še enkrat lahko rečem, da je Janja oddelala, kot zna le ona. Neverjetno je, kako je prenašala pritisk. Jasno je bilo, da so vsi od nje pričakovali zmago, tudi midva in še posebej ona. To niso enostavne stvari. Posebej po balvanskem delu, ko si je poškodovala prst, je bila živčna vojna.«

»Še vedno premlevam, kako je lahko tako dobro opravila s težavnostjo. Ni mi jasno, kako ji je to sploh uspelo. Pomagalo je, da smo bili vsi skupaj mirni. S fizioterapevtom Matejem (Bombačem) nisva zganjala preplaha. Govorila sva ji, da ni nič resnega. Tako je bila bolj pomirjena. Ker je bila tako dobro pripravljena, je verjetno res, ko je dejala, da bi plezala, četudi bi ji manjkala dva prsta.«

Novinarji imamo precej trdo kožo, a moram priznati, da nisem mogel gledati finala težavnosti, preveč stresno je bilo. Kako lahko vi gledate svojo junakinjo, ko se lahko vsak trenutek zalomi in pade?

»Moram reči, da sem se z leti navadil. Ker jo zelo dobro poznam, saj vsak dan trenirava skupaj, jo vidim že, kako se pripravi, kako si ogleda balvan, kako pristopi. Takoj mi je jasno, kako se počuti. Pri težavnosti na igrah v Parizu sem bil pomirjen takoj, ko sem videl, kako je vstopila v smer. Po nekaj gibih, ko je šlo vse samo od sebe, sem si rekel, da nam ni treba nič skrbeti. Seveda se je potem napetost stopnjevala do oprimka, ki je pomenil zlato kolajno. Takrat se je odvalil velik kamen od srca.«

Ko ste leta 2018 končali delo z avstrijsko reprezentanco, ste sprejeli nov izziv z Garnbretovo. Kako je prišlo do sodelovanja?

»Sredi sezone je prišla do mene in me prosila, če bi jo treniral. Glede na to, kar je Janja že bila, se nisem odločil na prvo žogo. Moral sem premisliti, kaj bi sploh lahko bil moj izziv. Janja je že bila šampionka in ljudje so govorili, da sploh ne potrebuje trenerja. Ko mi je še enkrat pristopila ob koncu sezone, sem si rekel, pa dajmo poskusiti. Iz meseca v mesec sem bil bolj vesel, da sem se tako odločil. Spoznal sem, koliko še ima rezerv, koliko stvari je še treba narediti. Leta 2018 je bila že zelo na meji resnih poškodb, imela je težave z rameni, s koleni. Če ne bi začeli resno delati na preventivi, je vprašanje, če bi danes sploh še plezala.«

Bliža se Koper, v petek in soboto bo edina tekma svetovnega pokala v Sloveniji. Kako pomembna je za naše športno plezanje?

»To je daleč najpomembnejša stvar za naše športno plezanje. Dolgo sem se bal, da bomo ostali brez svetovnega pokala, potem ko smo izvedeli, da bomo izgubili kranjsko tekmo. Za razvoj slovenskega plezanja je izjemno pomembno, da imamo tekmo doma.«

Kaj pričakujete?

»Najprej pričakujem rekordno število gledalcev. Naši plezalci in Janja si to zaslužijo. Vzdušje bo neverjetno. Kot je Planica smučarsko-skakalni praznik, mora biti Koper slovenski plezalni praznik.«