S krono odletela proti Oslu

LJUBLJANA – Obetavna smučarska skakalka Nika Križnar ima te dni obilo razlogov za širok nasmeh. V nedeljo se je s 3. mestom v Rasnovu veselila svojih krstnih stopničk med elito, včeraj pa še polnoletnosti. Kolegice iz slovenske reprezentance Urša Bogataj, Ema Klinec in Špela Rogelj so športnico iz Delnic v Poljanski dolini med potovanjem proti Oslu, kjer bo jutri (ob 10.15) naslednja tekma za svetovni pokal, presenetile s krono s številko 18, ki jo je lahko nosila na letališčih in letalih, sama pa se bo – kot je zaupala za Slovenske novice – poskušala obdariti z dolgimi skoki na znamenitem Holmenkollnu.

Romunsko prizorišče vam bo ostalo v čudovitem spominu, kajne?
»Da, čeprav sem imela tam pred dvema letoma na mladinskem SP precej težav. Nikoli ne bom pozabila, kako se mi je, tik preden sem se usedla na startno klop, strgala vezalka, a sem kljub temu dosegla kar lep rezultat (7.). Če mi je Rasnov takrat ostal v malce slabšem spominu, mi je zdaj v toliko lepšem. Na ta dan in prve stopničke sem čakala že nekaj časa. Vse od OI sem stopnjevala nastope in iz skoka v skok izboljševala svoj prelet čez hrbtišče. Zares sem vesela, da mi je uspelo, občutki so bili vrhunski.«

Kako vam je drugače všeč tam?
»Mesto je posebno. Kjer smo bili nastanjeni, je precej zapuščeno, okolica ni najlepša. A smo z reprezentančnimi kolegicami poskrbele, da nam je bilo prijetno.«

Uživale pa boste tudi na Holmenkollnu.
»O, ja! Osla se zelo veselim. Čeprav bom prvič skakala na tamkajšnji veliki napravi, ne dvomim, da mi bo všeč. Želim si leteti daleč in doseči novo lepo uvrstitev. Moja forma je prava. Če bom podobno napredovala kot nazadnje, lahko dosežem še kaj več.«

Kaj je skrivnost vaših zadnjih uspehov?
»Potem ko sem imela poleti precej težav z zamaknjenostjo v hrbtenici in simetrijo v zraku, sem morala narediti veliko popravkov, pri čemer sta mi pomagala trenerja Gorazd Pogorelčnik in Zoran Zupančič. Če ne bi bilo njiju, bi se težko tako poravnala, za kar sem jima zelo hvaležna, kakor tudi Stanetu Balohu, ki me je znal spraviti v dobro voljo tudi takrat, ko mi ni šlo.«

Rezerve pa imate še pri doskoku.
»Še, toda od lani, ko sem pristajala v kahlo in za ocene prejemala šestnajstice, sem tudi v tej prvini vidno napredovala (v Rasnovu so ji sodniki v dveh serijah namenili že štiri osemnajstice). Bom pa poleti piljenju doskoka posvetila še več pozornosti in potem boste morda od mene videli že lep telemark.«

Kdo vas je sploh navdušil za skoke?
»Na prvi trening k SSK Alpina v Žireh sem se pri osmih letih odpravila s starejšima bratoma Sandijem in Anžetom, ki sta potem odnehala, jaz pa nisem obupala. Zdaj skače tudi mlajši brat David (do 11 let), nad skoki pa se navdušuje tudi najmlajši brat Nace (4 leta). Doma se pogosto šalimo in skupaj delamo vaje za raztezanje. Moram reči, da sem ponosna, ker gresta po mojih stopinjah.«

Vas je na skakalnici kdaj strah?
»Nikoli!«

Ko sem pred leti to vprašanje postavil norveški skakalni zvezdnici Anette Sagen, mi je odvrnila, da je ni strah skokov, temveč kač.
»Kač in pajkov tudi jaz ne obožujem. Moram priznati, da se jih tudi jaz kar malo bojim.«