TEO ČIŽMIĆ
Sagadin in zlatenica »kriva« za pot v Slovenijo
Nekdanjega košarkarskega asa Jugoplastike Tea Čizmića je športna pot še drugič v 25 letih pripeljala v Slovenijo. Leta 1995 je začel v Postojni, danes deluje v Ljubljani.
Odpri galerijo
Pred prihodom v Slovenijo je deloval na Madžarskem. FOTO: NYUGATU.HU
To so bili časi, ko so ekipe z območja nekdanje Jugoslavije vladale košarkarski Evropi. Ko je zmagoval talent, finančni prepad med bogatuni in rajo pa ni bil tako globok. Konec 80. in na začetku 90. let minulega stoletja je splitska Jugoplastika (oziroma POP 4) trikrat postala prvak Evrolige, leta 1992 pa beograjski Partizan.
Del te splitske zgodbe je bil danes 48-letni Teo Čizmić, ki ga je košarkarska pot pripeljala v Slovenijo. V novi sezoni bo pomočnik Slavena Rimca na klopi Cedevite Olimpije.
»Z Rimcem sva sodelovala že lani. Dejansko sem prišel v Cedevito, da bi asistiral Špancu Situ Alonsu, ki je prvič deloval zunaj Španije. Odšel je, jaz pa sem ostal z Rimcem, ki je izrazil željo, da sodelujeva še naprej,« pove Teo, ki je minuli mesec opravil že kar precej dela za novo sezono Cedevite Olimpije.
»Ko je bilo jasno, da se bosta kluba združila, sva se s Slavenom lotila dela. Kot pomočnik sem pripravil določene zadeve za igro v napadu in obrambi, izdelan je bil načrt treningov in vaj, precej dela je bilo s skavtingom. Zdaj sta se v delo vključila še Marko Maravič in Dragiša Drobnjak,« nadaljuje Teo, ki ima za sabo že lep del prehojene trenerske poti. Igrati je prenehal leta 2006, potem pa je šel hitro za trenerja. Sprva je bil pomočnik v Splitu (2006–2009), potem je samostojno vodil romunsko Steauo (2009–2011), poljski Koszalin (2012/2013), madžarska Kormend (2015–2017) in Atomeromu (2017/2018). Vmes je bil eno sezono še asistent v Ciboni (2011/2012). »Tu sem, da delam. Ni pomembno, v kakšni vlogi. Rad imam izzive in projekte. V Cedeviti Olimpiji smo si zastavili precej ciljev, ki so zame velik izziv,« pravi Teo, ki pa ne deluje prvič v Sloveniji!
»Res je, tu sem igral, leta 1995 sem prišel v Postojno,« pove Čizmić. »Po vseh teh letih v Splitu sem si želel v nov klub, kjer bom igral po 30 ali 35 minut. To je vedel tudi Zmago Sagadin, ta me je potem priporočil Vojku Herkslu, v Postojni pa sem igral pod vodstvom trenerja Dušana Kobeta,« se spominja Teo in doda, da je bil pred odhodom na tuje bolan. »Pol leta sem izgubil zaradi zlatenice,« razkriva Čizmić, ki se je rodil leta 1971 v Splitu. To je bilo leto, ko so Splitčani prvič postali državni prvaki Jugoslavije!
»Košarko sem začel igrati, ko sem bil star 10 let. Prej ne,« se rad spomni svojih začetkov v Dalmaciji. »Po mestu je hodil Igor Karković, ki je bil trener Splita. Na ulici in po šolah je iskal primerne fante za košarko. Tako je videl tudi mene. Rekel je, naj pridem na trening,« nadaljuje Čizmić, ki se je na Gripah v legendarni dvorani Gripe zaljubil v košarko.
»Kako se ne bi! Takrat ne razmišljaš o denarju, pogodbi ... Potem pa na delu vidiš še Dina Radjo in Tonija Kukoča,« nadaljuje Teo, ki priznava, da za mlade v Splitu ni bilo lahko priti v člansko ekipo in tam igrati. »Dve, tri leta si kar potreboval, da si si prislužil minute. Resnično je bilo težko, ritem pa naporen. A to je bila edina možna pot! Da bi končal ali da bi mi uspelo kako drugače, sploh nisem razmišljal. Zjutraj sem naprej naredil individualni trening z mladinci, potem med 10. in 12. uro vadil s člani. Zvečer sem začel članski trening, po njem pa treniral še z mladinci,« opiše peklenski ritem.
»Morda se vam resnično zdi, da je bil tempo hud. A košarko imam rad. Prej sem vam povedal, da sem se zaljubil v košarko. Živim jo in razmišljam o njej 24 ur na dan. Tudi tedaj mi ni bilo nič težko,« nekaj besed nameni strasti, ki jo goji od igre in žoge. »Na treningu ni bilo heca. Ko sem igral ena na ena z Velimirjem Perasovićem, sem imel kopico modric. Trener Božidar Maljković pa mi je dal jasno nalogo, da na skupnih treningih preganjam Tonija Kukoča. Poskušal sem ga ustavljati na vse možne načine, osebne napake pa ni bilo. Pred članskim treningom pa sem večkrat tudi z Zoranom Savićem. Saj se ga spomnite? Bil je izvrsten center, štele pa so le točke iz rakete,« izvemo še eno podrobnost iz teh zvezdniških dni splitskih žutih, kot so jih imenovali. Leta 1989 so kot avtsajderji odšli na finalni turnir evrolige v München in ga na koncu osvojili! V finalu so bili s 75 proti 69 boljši od Maccabija.
»Kar naježim se, ko se pogovarjava o tem. Najmlajši v ekipi sem bil. Moja naloga je bila, da pazim na vse torbe in prenašam pokal. V Split smo prišli z letalom, potem pa od letališča do mesta, kjer je sicer 22 kilometrov, porabili kar štiri ure. Ljudje so se zbrali ob poti, nas pozdravljali, mahali,« se Teo rad spomni tega slavja. »Prišel sem v šolo. Sošolci so me pričakali in me na rokah nesli v drugo nadstropje v razred,« pa Teo pove, kako dobrodošlico so mu naredili v šoli. V finalu ni igral, pozneje pa dobival vse večjo vlogo. Tudi ali predvsem v jugoslovanski ligi, ki je bila po kakovosti pravo čudo v Evropi.
Sogovornik opozarja, da so današnje generacije mladih precej mehkejše in nevajene trde čvrste moške košarke. FOTO: BB1.HUF
Del te splitske zgodbe je bil danes 48-letni Teo Čizmić, ki ga je košarkarska pot pripeljala v Slovenijo. V novi sezoni bo pomočnik Slavena Rimca na klopi Cedevite Olimpije.
Na pomoč Špancu
»Z Rimcem sva sodelovala že lani. Dejansko sem prišel v Cedevito, da bi asistiral Špancu Situ Alonsu, ki je prvič deloval zunaj Španije. Odšel je, jaz pa sem ostal z Rimcem, ki je izrazil željo, da sodelujeva še naprej,« pove Teo, ki je minuli mesec opravil že kar precej dela za novo sezono Cedevite Olimpije.
Teo Čizmić (skrajno desno) spet v Sloveniji. FOTO: DRAGO PERKO
»Ko je bilo jasno, da se bosta kluba združila, sva se s Slavenom lotila dela. Kot pomočnik sem pripravil določene zadeve za igro v napadu in obrambi, izdelan je bil načrt treningov in vaj, precej dela je bilo s skavtingom. Zdaj sta se v delo vključila še Marko Maravič in Dragiša Drobnjak,« nadaljuje Teo, ki ima za sabo že lep del prehojene trenerske poti. Igrati je prenehal leta 2006, potem pa je šel hitro za trenerja. Sprva je bil pomočnik v Splitu (2006–2009), potem je samostojno vodil romunsko Steauo (2009–2011), poljski Koszalin (2012/2013), madžarska Kormend (2015–2017) in Atomeromu (2017/2018). Vmes je bil eno sezono še asistent v Ciboni (2011/2012). »Tu sem, da delam. Ni pomembno, v kakšni vlogi. Rad imam izzive in projekte. V Cedeviti Olimpiji smo si zastavili precej ciljev, ki so zame velik izziv,« pravi Teo, ki pa ne deluje prvič v Sloveniji!
»Res je, tu sem igral, leta 1995 sem prišel v Postojno,« pove Čizmić. »Po vseh teh letih v Splitu sem si želel v nov klub, kjer bom igral po 30 ali 35 minut. To je vedel tudi Zmago Sagadin, ta me je potem priporočil Vojku Herkslu, v Postojni pa sem igral pod vodstvom trenerja Dušana Kobeta,« se spominja Teo in doda, da je bil pred odhodom na tuje bolan. »Pol leta sem izgubil zaradi zlatenice,« razkriva Čizmić, ki se je rodil leta 1971 v Splitu. To je bilo leto, ko so Splitčani prvič postali državni prvaki Jugoslavije!
Pri desetih prvič v dvorano
»Košarko sem začel igrati, ko sem bil star 10 let. Prej ne,« se rad spomni svojih začetkov v Dalmaciji. »Po mestu je hodil Igor Karković, ki je bil trener Splita. Na ulici in po šolah je iskal primerne fante za košarko. Tako je videl tudi mene. Rekel je, naj pridem na trening,« nadaljuje Čizmić, ki se je na Gripah v legendarni dvorani Gripe zaljubil v košarko.
Dve, tri leta si kar potreboval, da si si prislužil minute. Resnično je bilo težko, ritem pa naporen.
»Kako se ne bi! Takrat ne razmišljaš o denarju, pogodbi ... Potem pa na delu vidiš še Dina Radjo in Tonija Kukoča,« nadaljuje Teo, ki priznava, da za mlade v Splitu ni bilo lahko priti v člansko ekipo in tam igrati. »Dve, tri leta si kar potreboval, da si si prislužil minute. Resnično je bilo težko, ritem pa naporen. A to je bila edina možna pot! Da bi končal ali da bi mi uspelo kako drugače, sploh nisem razmišljal. Zjutraj sem naprej naredil individualni trening z mladinci, potem med 10. in 12. uro vadil s člani. Zvečer sem začel članski trening, po njem pa treniral še z mladinci,« opiše peklenski ritem.
»Morda se vam resnično zdi, da je bil tempo hud. A košarko imam rad. Prej sem vam povedal, da sem se zaljubil v košarko. Živim jo in razmišljam o njej 24 ur na dan. Tudi tedaj mi ni bilo nič težko,« nekaj besed nameni strasti, ki jo goji od igre in žoge. »Na treningu ni bilo heca. Ko sem igral ena na ena z Velimirjem Perasovićem, sem imel kopico modric. Trener Božidar Maljković pa mi je dal jasno nalogo, da na skupnih treningih preganjam Tonija Kukoča. Poskušal sem ga ustavljati na vse možne načine, osebne napake pa ni bilo. Pred članskim treningom pa sem večkrat tudi z Zoranom Savićem. Saj se ga spomnite? Bil je izvrsten center, štele pa so le točke iz rakete,« izvemo še eno podrobnost iz teh zvezdniških dni splitskih žutih, kot so jih imenovali. Leta 1989 so kot avtsajderji odšli na finalni turnir evrolige v München in ga na koncu osvojili! V finalu so bili s 75 proti 69 boljši od Maccabija.
Avie Ante LusterV Evropo, prav v Split, pa je leta 1990 prišel Američan Avie Lester. Prej je igral in študiral v ameriški študentski ligi, sezono poprej pa je izpustil, ker ni izpolnil šolskih obveznosti. Mir je našel v Splitu, kjer je igral le evropske tekme. »Avie je bil izjemen igralec, predvsem pa zelo skočen. Ni znal veliko, a je z lahkoto skočil na vrh table. Radi smo ga imeli. Potrebovali smo takega igralca, ki je predvsem v obrambi pokril morebitne napake,« se ga spominja Teo. »To je bil pravi cirkus, vsi so ga imeli zelo radi, v Splitu pa so ga klicali kar po domače Ante Luster,« smeje pristavi Čizmić.
»Kar naježim se, ko se pogovarjava o tem. Najmlajši v ekipi sem bil. Moja naloga je bila, da pazim na vse torbe in prenašam pokal. V Split smo prišli z letalom, potem pa od letališča do mesta, kjer je sicer 22 kilometrov, porabili kar štiri ure. Ljudje so se zbrali ob poti, nas pozdravljali, mahali,« se Teo rad spomni tega slavja. »Prišel sem v šolo. Sošolci so me pričakali in me na rokah nesli v drugo nadstropje v razred,« pa Teo pove, kako dobrodošlico so mu naredili v šoli. V finalu ni igral, pozneje pa dobival vse večjo vlogo. Tudi ali predvsem v jugoslovanski ligi, ki je bila po kakovosti pravo čudo v Evropi.
