Sara Isaković: »Težko je točno na nekoga pokazati s prstom«

Sara Isaković je edina slovenska plavalka z olimpijsko kolajno. Lahko se pohvali tudi z naslovom evropske prvakinje (prav tako iz leta 2008), pogreša le kolajno na svetovnem prvenstvu v 50-metrskem bazenu. Plavalni utrip še vedno temeljito spremlja, razveselila se je uvrstitve Petra Johna Stevensa v letošnji finale SP​, obenem je zaskrbljena nad nekaterimi potezami ob naših bazenih.

Kako ste preživljali poletne dneve v času svetovnega prvenstva, čigar utrip kot nekdanja vrhunska plavalka gotovo dobro poznate?

»Počutim se super in vesela sem, da sem zdrava. Lani je bilo drugače. Kar štirikrat sem bila okužena s koronavirusom, dvakrat močno. Imela sem celo tisti virus daljše dobe obolelosti, ni bilo spanca, izčrpanost je bila izjemna, verjemite mi, da nisem, ko sem morala na nevrološko kliniko, čutila nog. Prvič v življenju sem se soočila s slabim zdravstvenim stanjem in pozneje, ko se je to le normaliziralo, sem začela spoznavati, kako pomembno je zdravje.«

Je bil kakšen poseben razlog, da se vam je to zgodilo?

»Očitno sem po rojstvu otroka še naprej živela v svojem hudo delovnem ritmu. Ni bilo dovolj počitka, nikakršne naloge ali želje nisem znala zavrniti. Zdaj je drugače. Že samo spomin na težko dihanje in bolečine v pljučih med okužbo mi prikliče jasen opomin, da moram razmišljati o sebi in svojem počutju.«

Vaš urnik predavateljice psihologije za športnike in tudi za delujoče v drugih dejavnostih je zelo pisan, kajne?

»Drži in prav tu sem morala zarisati neko mejo in si racionalno razporediti čas. Zelo sem vesela, ko lahko mnogim pomagam, zanimivo je sodelovanje z vrtci, s šolami številnimi mladimi športniki, opažam tudi, da smo v Sloveniji postali bolj odprti, več se pogovarjamo o tem, kako lažje premagovati izzive. Res so številni ljudje danes preobremenjeni, o izčrpanosti sem se prepričala tudi na lastni koži. S partnerjem Grego imava sina Maksa, starega dve leti in pol, potrebuje pozornost in čas. Med boleznijo sem se marsikaj naučila, zato se tudi zdaj bolje počutim in spet uživam v marsičem.«

Ste natančno sledili dogajanju v Fukuoki?

»Če povem po pravici, sem si po delu za nazaj zavrtela prenose sporeda iz Japonske in takrat zelo natančno spremljala dogajanje. Nekatere discipline me posebej pritegnejo, seveda še posebej 200 m prosto.«

Prav v tej ste pomladi 2008 osvojili naslov evropske prvakinje, nato pa poleti srebrno olimpijsko kolajno ...

»Lepi spomini so to, ni kaj. Lahko si mislite, kako pozorno sem v tej disciplini pospremila svetovni rekord avstralske najstnice Molie O'Callaghan. Po 14 letih je padel rekordni dosežek Federice Pellegrini. toda moramo vedeti, da je bilo tisto svetovno prvenstvo številnih rekordov poleti 2009 v Rimu v znamenju posebnih visoko tehnoloških kopalk. Meni niso bile všeč, zato v njih nisem plavala, številni pa so takšno opremo izkoristili za izjemno hitre predstave. Toda očitno sem bila tudi sama hitra, saj bi moj rekord, ki sem ga dosegla za olimpijsko srebro, v letošnji Fukuoki zadostoval za visoko 5. mesto ...«

A svetovna prvenstva vam predstavljajo tudi nekaj zamujenih priložnosti, kajne?

»Nedvomno. Morda še najbolj prvenstvo v Melbournu 2007, ko sem v tisti sezoni ambiciozno trenirala za 200 m delfin. Bila sem res dobro pripravljena za napad na kolajno, kar bi vam potrdil tudi trener Miha Potočnik, a zastrupitev tik pred nastopom me je iztirila in pobrala moč. Seveda sem bila vesela uvrstitve v finale, le koraka naprej ni bilo.«

Najbližje kolajni, sodeč po uvrstitvi, ste bili dve leti prej v Montrealu, ko ste sicer prvič nastopili na največjem plavalnem tekmovanju?

»Če se kot drugi uvrstiš v finale, si seveda resen kandidat za kolajno. A tisto prvenstvo v Kanadi je bilo res nenavadno. Še zdaj se spomnim, kako mi je bilo tik pred štartom mrzlo, prav nenavadno za ta letni čas. Nisem se mogla ogreti, svoje je zagotovo opravila tudi trema pričakovanja prvega finala na takšnem tekmovanju. Seveda 5. mesto zame kot sedemnajstletnico in novinko na takšnem tekmovanju ni bilo slabo, obenem pa je ostalo razmišljanje, da bi bila lahko na odru. Tretje mesto sta si takrat razdelili dve plavalki, od mene sta bili hitrejši za 15 stotink.«

Kakšno se vam je zdelo letošnje prvenstvo, po osmih letih tudi s slovenskim finalom, v katerem je bil Peter John Stevens?

»Občudujem raven plavanja in vzpon v nekaterih disciplinah. Posamezne reprezentance so res močne, navdušena sem nad Avstralci in jim privoščim uspeh. Obenem sočustvujem s kom, ki ne uresniči cilja. Žal mi je bilo romunskega plavalca Davida Popovicija, lani je bil v Budimpešti dvakrat svetovni prvak, letos je ostal na nehvaležnem 4. mestu. Stevens? Uf, kako sem se razveselila njegove uvrstitve v finale. In to povrh v 50-metrski disciplini, kjer se je prav težko prebiti med elitno osmerico. Imenitno bi bilo, ko bi bil hiter tudi prihodnje leto na OI v disciplini 100 m prsno. Sijajno, da se je tako vrnil med najboljše, potem ko mu na nekaterih tekmovanjih ni šlo po željah.«

Na olimpijskih igrah v Pekingu 2008 je zablestela s srebrno kolajno na 200 m prosto. FOTO: Matej Družnik

Kako gledate na nastope drugih naših reprezentantov?

»Škoda, da se Janja Šegel še v svojem drugem nastopu ni uvrstila v polfinale. Njo resda osebno slabo poznam, nisva plavali skupaj. Seveda tudi z Nežo Klančar nisva, toda z njo se slišiva občasno po telefonu, ohranjava stik, želim si, da bi bila tudi v prihodnjih letih uspešna. Razveselila me je njena uvrstitev v polfinale, do finala ji ni veliko manjkalo.«

Neža je napredovala v Avstraliji, ki ste jo prej omenili kot deželo odlične plavalne reprezentance.

»Vem, prav srečna je bila tam. Po moje, da bi tam kar ostala, če bi le bilo mogoče.«

Kako dobro poznate Katjo Fain?

»Pred leti sva sodelovali, se pogovarjali. Vem, da veliko obeta in da v Fukuoko ni prišla na najvišji ravni pripravljenosti, želi pa si biti odlična v olimpijski sezoni.«

Kako sicer gledate na plavanje pri nas? V nekdaj vodilnih klubih – Triglavu, Iliriji, denimo vaši Radovljici – ni več plavalcev reprezentančne ravni, vidnih slovenskih uvrstitev na velikih mednarodnih tekmovanj je krepko manj kot v časih, ko ste bili v bazenu vi, Peter Mankoč, Anja Klinar, Anja Čarman, Emil Tahirovič, Blaž Medvešek ...

»Uf, veliko je razlogov. Ne vem, težko je na nekoga pokazati s prstom, zakaj je tako, dejstvo pa je, da v primerjavi z našimi časi izhodišče ni spodbudno. Vem, napočil je čas nove rodove otrok, ki niso več tako motivirani v športu, kot smo bili nekoč. Trenerji in starši ohranjajo odgovornost, še večjo za posamezno panogo pa njeno vodstvo. To namreč določi neko kulturo, kdo bo obdržal službo, koga bodo zaposlovali, si začrtati smernice delovanja. V našem plavanju pa že dolgo pogrešam prevzemanje odgovornosti. Ni želene ravni organizacije, ni več skupnih priprav, izobraževanj v tujini.«

Verjetno se zatika tudi pri proračunih zveze in klubov?

»Trenerji morajo imeti željo po uspehu in vsaj za nekatere vem, da so ambiciozni. Toda najbrž si zaslužijo tudi spodobno plačilo. Poglejte le Miho Potočnika. Pripravil me je, da sem osvojila olimpijsko kolajno, a je dobil komaj omembe vredno nagrado. Ne dela več pri reprezentanci, še pri radovljiškem klubu ga niso obdržali. Res, težko je točno na nekoga pokazati s prstom, a dejansko pogrešam več ustvarjalnosti in odgovornosti.«

V časih vaših uspehov je bilo drugače.

»Nedvomno. Moraš zbrati sposobne in ambiciozne ljudi. Spomnite se le Dimitrija Manceviča, kako je bil kot spoštovan strokovnjak predan delu in nenehno ustvarjalen. Zavzemal se je za izobraževanje, mednarodno sodelovanje, sodelovanje s stroko iz različnih področij. Doživel pa je žal tudi to, da v Sloveniji ni naletel vedno na dober odziv. Preveč je zavisti.«

Miha Potočnik je zdaj strokovni komentator pri TV prenosih. Kako ga vidite v tej vlogi?

»Zanimivo mi ga je poslušati, ostaja pa zelo skromen. Včasih si prav mislim: Miha, daj se malo pohvali, veliko si dosegel kot trener. Lepo je bilo poslušati, ko je opisoval priprave v tisti olimpijski sezoni 2008, pa še pri tem je bil zadržan. Gledalcem so njegove ocene zagotovo zanimive, sledi plavanju in dosežkom ter jih zna ovrednotiti.«

Ohranjate stike z vašimi kolegicami iz tekmovalnih časov?

»Seveda, z nekaterimi sem pogosto v stiku. Ko sem pred dnevi slišala, da je Federica Pellegrini dobila otroka, sem ji takoj poslala čestitko in fotografijo z igrišča z mojim Maksom, da ji napovem, kakšna bodo njena prihodnja leta.«

Kaj pa vaše počitnice, ste si že oddahnili v tem poletju?

»Bili smo na otoku Vis, se sprostili, veselim pa se tudi drugega dela našega dopusta, ko bomo decembra odpotovali na Portugalsko. Rada bi si ogledala to deželo, slišala sem veliko lepega o njej. Bila sem le v Lizboni na mladinskem EP. Že skoraj dve desetletji sta naokrog.«

Leta 2004 ste tam osvojili naslov naslov mladinske evropske prvakinje ...

»Res je, čas beži. Seveda zato Lizbono ohranjam v lepi luči.«