Sara Isaković: Zakaj se v naših bazenih bojimo sprememb?

RADOVLJICA – Bera slovenske plavalne reprezentance ob včerajšnjem koncu svetovnega prvenstva je podobna tisti pred dvema letoma: tako kot zdaj v Južni Koreji tudi poleti 2017 na Madžarskem za naše plavalce ni bilo uvrstitve v finale. Časi odmevnih slovenskih dosežkov v bazenih se očitno oddaljujejo, o tisti lepi dobi kot tudi temeljih in vzrokih sedanje krize smo se pogovarjali s Saro Isaković, edino slovensko lastnico olimpijske kolajne v plavanju.

V zadnjih letih smo vas lovili z mobilnim telefonom ali na različnih družabnih omrežjih po širnem svetu, zdaj ste si uredili dom v Radovljici, prav blizu od vam najbolj domačega Bleda. Torej zdaj v kraju, kjer je klub, za katerega ste plavali in dosegali izjemne rezultate, pišete svoje novo poglavje življenjske zgodbe?
»Vrnila sem se v Slovenijo. Očitno v mojem domačem kraju zdaj ni možnosti ustreznega bivališča za mlade ljudi, saj sem se odločila za skupno življenje s fantom. Starši so v naši hiši na Bledu, brat v Dubaju, midva pa zdaj v Radovljici. Seveda sem potrebovala nekaj časa za privajanje, več kot desetletje sem v tujini – največ v ZDA, Združenih arabskih emiratih in na Norveškem –, zdaj pa prav uživam. Končujem knjigo na temo psihologije plavanja, predavam podjetjem, sodelujem z mladimi športniki.«

Ste prezgodaj, po olimpijskih igrah v Londonu 2012, pomahali v slovo vrhunskemu športu?
»Po igrah eno leto nisem več namenjala pozornosti vrhunskemu plavanju, takrat sem uspešno sklenila študij na univerzi Berkeley v San Franciscu. Nato sem se jeseni 2013 preselila v San Diego, začela spet zelo resno trenirati pod vodstvom trenerja Marka Đorđevića, odšla na višinske priprave v Mehiko in razmišljala o vrnitvi med plavalno elito. Napočil je čas za tekmi v Arizoni in Santa Clari, a tam sem se počutila povsem drugače kot nekoč, brez vsakega tekmovalnega adrenalina.«

Le ob tistem londonskem olimpijskem slovesu, kjer ste branili srebro iz Pekinga, ni šlo po vaših željah, kajne?
»Sprva sem bila vesela, ko sem si priplavala olimpijsko normo za London. Doma so me prepričevali, naj se decembra 2011 vrnem in se začnem pripravljati za OI. A ne bi si odpustila, če bi takrat odšla iz San Francisca in ne bi pomagala svoji ekipi na prvenstvu ameriških univerz, znanem kot NCAA. In tudi če ne bi imela štipendije v znesku 250.000 dolarjev, ne bi obrnila hrbta ekipi univerze za ta prestižni nastop. Zato sem takrat ostala v Kaliforniji in prispevala delež k podvigu, tretji ekipni zmagi v štirih letih, česar v plavanju ni dosegla še nobena univerza.«

Potem ni bilo več mogoče ujeti vrhunske ravni še za OI?
»Sama sebi očitam premalo komunikacije s trenerjem Miho Potočnikom, s katerim sva v tistem sanjskem letu 2008 sestavila imeniten projekt napada na kolajno. Škoda, da nisva dosežkov nadgradila, a časa seveda ni mogoče zasukati v preteklost.«

Kot tudi ne športne usode vašega trenerja: kako gledate na to, da kot trener edine slovenske plavalke z olimpijsko kolajno nima več svojega mesta v radovljiškem klubu, povrhu ga nihče ni povabil niti h kateremu od reprezentantov drugod po državi?
»Res ne vem, kaj se je dogajalo takrat v ozadju pri mojem matičnem klubu, a kar koli je bilo: moj trener si zasluži najboljše in vrhunski status na svojem področju v Sloveniji! Njega bi morali obdržati in mu omogočiti, da svoje znanje vidno uveljavlja. Slišim, da ga imajo zdaj otroci v Kamniku, kjer dela z njimi, zelo radi, tudi sam je precej bolj sproščen. A očitno je pri nas tako – tudi če bi imel 10 olimpijskih kolajn, ne bi užival ustreznega spoštovanja. Vem, ljudje smo različni, sama sem rada odkrivala obzorja na tujem, Miha je vezan na dom, družino, otroke. A za uveljavitev in spoštovanje okolja bi se očitno moral preseliti drugam. Najhuje mi je bilo, ko sem slišala opazke, češ srečo je imel, ker je delal z mano ... Toda če se on ne bi ukvarjal z mojim pristopom, predanostjo, uspeha ne bi bilo. On je od prvega dne verjel vame in jaz vanj. Sanjala sva skupaj, morda on bolj tiho, jaz pa bolj na glas. Res sva bila skupaj zelo močna.«

Zdaj v Gvangdžuju je bila v slovenskem taboru najbližje finalu Tjaša Oder, kako gledate nanjo?
»Za moje pojme nima ustreznega okolja za res vrhunski dosežek. S trenerjem Gorazdom Podržavnikom zavzeto trenirata, toda lažje je visok cilj doseči z ekipo in z zmagovalno psihologijo. Ste kdaj pomislili, da prav v plavanju najdlje tekmovalci in trenerji delajo skupaj? Zakaj se bojimo sprememb? Za samega športnika ni lahko, a kako bo napredoval, če je vedno vse isto? Kdaj je kdo nazadnje v Slovenijo poklical koga od uglednih strokovnjakov iz tujine, se srečal z njim, izobraževal domačo stroko? Mar ne poslušamo že sto let napovedi o plavalnem centru, kjer bi sodelovali in skrbeli za ekipni duh? Najlažje se je opravičevati, češ nimamo denarja. Pa saj ga nikdar ni bilo v neomejenih vsotah, a ugled plavalne zveze je bil nekoč vendarle povsem drugačen kot danes. Ko sem bila stara 13 ali 14 let, sem odprtih ust spremljala dosežke Alenke in Nataše Kejžar, Blaža Medveška, Petra Mankoča, pozneje Emila Tahiroviča, Matjaža Markiča itn. Predvsem pa je bil tudi organizacijski pristop drugačen: dobro se spomnim sestankov pod vodstvom Cirila Globočnika, kako naj krepimo ekipni duh, kako naj se obnašamo v javnosti, na prvenstvu, pogosto smo bili v medijih itn.«

Zdaj pa že nekaj let pred velikimi tekmovanji poletne sezone sploh ni več novinarske konference PZS ...
»Mar res? Ne vem, ampak brez akcije in dinamičnega pristopa ne bo šlo. Upam, da se tega zaveda tudi sedanje vodstvo zveze s predsednikom Borom Štrumbljem, ki ga sicer kot strokovnjaka zelo spoštujem. Pred dvema letoma me je njegov predhodnik Jaka Bednarik vprašal, ali bi postala direktorica PZS. En mesec sem hodila z njim po Sloveniji po sestankih, ko pa sem mu omenila, da pričakujem eno tretjino še vedno neizplačane nagrade za olimpijsko kolajno, mi je dejal: 'Sarica, ne bodi preveč ambiciozna ...' Zato sem še vedno zelo razočarana, vem, da bi lahko šla na sodišče, če bi imela voljo. Res, razumem, da slovenski šport občuti krizo, toda pomemben je pristop, navzočnost ambiciozne skupine ljudi. Želim si, da bi mlajši rodovi črpali pozitivno energijo.«