Slovenec v kosovskem dresu: Po 22 letih treningov me težko označite za eksota

Albin Tahiri je Korošec, na Ravnah na Koroškem živi že vse življenje, in tam je od sedmega leta starosti tudi treniral smučanje. Oče se je na Ravne preselil s Kosova, tam spoznal ženo in se ustalil. Svojega sina je zelo spodbujal na njegovi športni poti in verjetno bi vam Albinovi vrstniki znali povedati, da ni bilo bolj zavzetega in glasnega navijača od njega. Zato je tudi ponos, ki ga čuti ob sinovem nastopu na igrah, neizmeren.

O vzrokih za prestop, otroških olimpijskih sanjah in odnosu razvitejših držav do tistih bolj eksotičnih smo se z Albinom pogovarjali po njegovem prvem nastopu na igrah v alpski kombinaciji, kjer je zasedel 37. mesto.

Zakaj ste prestopili v reprezentanco Kosova?
Moram priznati, da smo se že od nekdaj s prijatelji šalili, da bom nekoč nastopil na olimpijskih igrah za Kosovo. Takrat smo kot otroci še vsi skupaj nastopali za Slovenijo oziroma bolje rečeno za lokalne smučarske klube. Po letu 2008, ko je Kosovo razglasilo neodvisnost, pa je šala prerasla v idejo »zakaj pa ne«. Poleg tega smo se v družini takrat znašli v finančni stiski in takega tempa financiranja alpskega smučanja zagotovo dolgo časa ne bi več zmogli. Tu se je ponudila priložnost in pomoč kosovske smučarske zveze, ki je smučarja moje kakovosti takoj sprejela v svoje vrste. Prav tako pa je treba omeniti, da v istem obdobju v slovenske zbrane vrste nisem bil sprejet. Skratka, če povzamem, sem v tem obdobju imel na izbiro bodisi končati športno pot ali pa vztrajati in ubrati pot, ki me je danes pripeljala do olimpijskih iger.

Kaj je vaša glavna motivacija za odhod v Južno Korejo?
Na olimpijskih igrah še nikoli nisem nastopil in je to moja želja že od otroštva. Seveda zelo rad smučam, še posebej uživam v vožnjah hitrih disciplin, kar je seveda glavni razlog, da sploh še vztrajam, kajti drugače se tega zagotovo ne bi šel. Dejstvo, da so to na sploh prve zimske olimpijske igre za Kosovo in da na njih nastopam kot edini predstavnik te države, pa mi daje seveda še dodatno motivacijo.

Vas moti, če vas kdo uvrsti med eksote na igrah?
Zagotovo kot država nikakor ne spadamo v ožji krog favoritov niti se v nobenem pogledu ne moremo kosati z najuspešnejšimi državami »belega cirkusa«. Ne morem in tudi nimam možnosti trenirati na tako vrhunski ravni kot ostali, zato tudi moje predstave niso na tako visokem nivoju. Zadnjih nekaj let sem tudi več časa kot smučanju posvetil študiju. Moram pa povedati, da treniram že od sedmega leta starosti, torej že 22 let. V svoji karieri sem nanizal že kar nekaj dobrih rezultatov, ki nikakor niso »eksotični«, večino izmed njih še pod okriljem slovenske smučarske zveze. Pa že tudi samo dejstvo, da se spopadam z najtežjimi progami sveta, na primer s smukaško preizkušnjo v Wengnu, smukom na lanskoletnem svetovnem prvenstvu v st. Moritzu in ne nazadnje tudi vsemi preizkušnjami v hitrih disciplinah tukaj v Pjongčangu, kaže na to, da vendarle nisem povsem eksot, četudi imam v cilju večje zaostanke. Mislim, da moraš biti kar dober smučar, da se spoprimeš s takimi preizkušnjami, seveda pa mi do vrhunskih rezultatov manjka še veliko.

Kako na vas gledajo smučarji iz smučarsko razvitejših držav?
Mislim, da na startu hitrih disciplin smučarji spoštujemo eden drugega, od prvega do zadnjega. Seveda nikakor nisem v središču pozornosti kot najboljši smučarji in zagotovo najboljši smučarji ne posvečajo toliko pozornosti smučarjem iz ozadja, se pa med seboj dobro razumemo, še posebej s fanti iz slovenske reprezentance.

Bili ste zastavonoša za Kosovo, pa čeprav ste odraščali v Sloveniji. Ste se soočali s podobnimi težavami kot Jakov Fak v Sloveniji, ko je bil še kandidat za nosilca slovenske zastave?
V mojem primeru ni bilo dvoma, kajti sem edini predstavnik te države na letošnjih olimpijskih igrah. Sem tudi daleč najuspešnejši smučar v zgodovini Kosova in edini, ki sem izpolnil olimpijske norme in tako je ta čast pripadla meni. Moram pa priznati, da sem zasledil nekaj kritik na slovenskih spletnih omrežjih od bralcev člankov, ki so bili objavljeni na to temo. Takim kritikam oziroma neprimernim komentarjem se v svoje dobro poizkušam izogniti in jih odmisliti. Moram se skoncentrirati na svoje nastope, za kar sem tudi prišel v Pjongčang.


Kako se počutite v Južni Koreji?
Počutim se dobro, mislim, da sem počasi ujel ritem. Predvsem sem imel na začetku težave s spancem in moj bioritem je bil prve dni malo porušen. Tudi zaradi natrpanega urnika in velike medijske odzivnosti na moje nastope sem bil na začetku zelo utrujen. Vzel sem si nekaj prostih dni in ustalil svoj ritem. Tudi mraz, ki nam je na začetku povzročal preglavice, že bolje prenašam.

Kakšno je vzdušje v olimpijski vasi?
V olimpijski vasi poteka vse kot običajno. Ne čutim nekakšnega prevelikega navdušenja oziroma kakšnega vrveža, najverjetneje zato, ker se vsi koncentriramo na svoje nastope. Je pa seveda vznemirljivo, ko srečuješ po vasi športnike z vsega sveta, še posebej kakšne velike zvezde, ki se jim je drugače težko približati.

Kaj počnejo športniki med čakanjem na svoje športne nastope? Kako se zamotite, da vam mine čas?
V vasi imamo fitnes center, kjer opravimo še kakšen zadnji trening moči pred svojimi nastopi. Imamo tudi center za sproščanje z masažnimi stoli, biljard mizami in raznimi igrali, tudi playstation imamo. Tako da dan kar hitro mine. Imamo pa seveda vsak po svoje poleg treningov in tekem tudi veliko drugih obveznosti, tudi medijskih, in ne malokrat se zgodi, da konec dneva samo »padeš« v posteljo.

Opravili ste že krstni nastop na OI. Kako vam je šlo? Ste bili nervozni pred startom?
Tako je, opravil sem z alpsko kombinacijo. Zadovoljen sem s svojo uvrstitvijo, ne pa z nastopom. Na slalomski preizkušnji sem se samo boril, da pridem do cilja, kajti slalomski del preizkušnje je bil zame prezahteven. Tudi na smukaškem delu sem naredil nekaj nepotrebnih napak, vse skupaj pa je na koncu zadostovalo za 37. mesto, več od tega ni šlo. Na startu sem se pripravljal kot običajno, poskušal sem odmisliti, da so olimpijske igre, in odpeljati kar se da najbolje. Posebej nervozen nisem bil, mislim, da je vse potekalo kot na vsaki preizkušnji do zdaj.

Ste bili bolj živčni pred startom smuka? Tudi najboljši smukači so že večkrat priznali, da jih je večkrat strah, preden se spustijo na smukaško progo.
Seveda, pred smukaškim delom je napetost veliko večja kot potem na slalomu, kar se čuti že med tekmovalci na startu. Tudi posledice morebitnega odstopa so lahko hujše kot pri tehničnih disciplinah, česar se tekmovalci dobro zavedamo. Sam sicer o tem ne razmišljam, kajti osredotočiti se je treba na čim bolje izpeljano vožnjo. Meni je najtežje na prvem uradnem treningu, ko se s progo spoprimem prvič in jo šele med prvo vožnjo dodobra spoznam, kasneje pa je že veliko lažje.

Kako so vam všeč gostitelji?
Gostitelji letošnjih olimpijskih iger so odlično pripravljeni, vse poteka v najlepšem redu in Korejci so se do zdaj izkazali za zelo gostoljubne, prijazne in ustrežljive ljudi. Sicer na katerih izmed prejšnjih iger nisem bil, zato bi težko naredil kakšno primerjavo z prejšnjimi gostiteljicami.

Kakšen vtis so na vas naredile Južna Koreja in OI?
Mislim, da so se na olimpijske igre odlično pripravili. Otvoritvena slovesnost je bila na najvišji ravni. Do zdaj lahko povem zgolj samo pozitivne stvari in moram priznati, da sem zelo navdušen nad celotno organiziranostjo. Koreja sama mi sicer ni najbolj pri srcu, saj je tu zelo mrzlo in vetrovno, snega pa niti ni, razen seveda na smučiščih. Tudi pokrajina mi ni preveč všeč, daje občutek pustosti. Morda pa je tako samo v tem letnem času.

Je bilo vredno odložiti zobozdravstveno prakso in se posvetiti smučanju?
Zagotovo. Sicer moram priznati, da se mi je vse skupaj izšlo, kot sem si želel. Diplomiral sem septembra 2017, pripravništvo pa začnem v aprilu 2018, tako da sem svojo prakso odložil zgolj za pol leta, kar pa mislim, da na dolgi rok ne bom obžaloval. Mislim, da bi v tem primeru vsak izmed nas dal prednost olimpijskim igram.


Menite, da vam bo udeležba na OI pomagala še na kakem drugem področju v življenju? Kakšne izkušnje boste odnesli z OI?
Vsekakor. Nastop na olimpijskih igrah mi je že do zdaj prinesel ogromno poznanstev, ne samo na področju športa, ampak tudi na področju poklicne kariere. Spoznal sem veliko ljudi iz zobozdravstvene stroke, ki so povsem navdušeni, kako se mi poleg tako težkega in dolgotrajnega študija še uspe uvrstiti na olimpijado. Tudi mediji v tujini veliko pišejo o tem. Na koncu pa je seveda tukaj še medijska pozornost s Kosova, kjer pišem zgodovino. Te dni je vame uprto celotno Kosovo, bil sem na obisku tako pri predsedniku države kot tudi pri predsedniku vlade. Vsi me zelo spoštujejo in navijajo zame. Skratka, te olimpijske igre bodo zame velika odskočna deska na vseh področjih.


Poznate še kakšnega zobozdravnika med športniki razen Osovnikarja?
Razen g. Osovnikarja ne bi vedel še za kakšnega zobozdravnika, ki bi nastopal tudi na olimpijskih igrah. Z dr. Osovnikarjem sva se spoznala lani na enem izmed stomatoloških kongresov in beseda je seveda nanesla na najino športno pot, mojo v smučanju, njegovo v atletiki. Zaupal sem mu, da mi je bil vzor in da sem sledil njegovi poti - zaključiti študij in nastopiti na olimpijadi. V veselje mi je bilo, ko sem videl, da g. Osovnikar ceni moj trud, saj sam najbolj ve, koliko je treba vložiti, da ti uspe združiti te dve stvari.

Trenirali ste tudi v Črni na Koroškem, v istem klubu kot Tina Maze. Ste kdaj trenirali z njo?
Kar nekaj let sem treniral v smučarskem klubu Črna na Koroškem, še zdaj se jim večkrat pridružim na kakšnem treningu. Zaradi generacijske razlike je Tina Maze trenirala drugače kot mi, takrat še otroci. S Tino se dobro poznava in včasih se nam je pridružila na kakšnem treningu, kjer smo jo vsi občudovali, drugače pa je trenirala, kot veste, s svojo ekipo.