Slovenska šampionka pred tekmovanjem odločna: napadala bo medaljo

Na atletskem svetovnem prvenstvu, ki se bo v soboto začelo v Budimpešti, bo Slovenijo zastopalo enajst atletinj in dva atleta. Med podanicami kraljice športov, ki bodo tekmovale v madžarski metropoli, bo tudi Anita Horvat. Na lanskem mundialu v ameriškem Eugenu je prijetno presenetila, tekla v finalu na 800 m in zasedla sedmo mesto. Letošnje visoke ambicije je nakazala že na marčevskem dvoranskem evropskem prvenstvu v Istanbulu, kjer je osvojila srebrno kolajno, svoj cilj pa ima tudi glede nastopa v Budimpešti. O tem in še o marsičem drugem, bolj zasebnem, je spregovorila v pričujočem pogovoru.

Kakšen je še program nastopov na mitingih do začetka svetovnega prvenstva?

»Nazadnje sem tekla 8. avgusta v Vicenzi v Italiji, ta nastop je služil bolj kot tekma za trening, zato sem imela tam povsem drugačno nalogo kot običajno. To je bilo zadnje tekmovanje pred Budimpešto. Treningi sicer potekajo po načrtu, vse je v redu. Tudi zdravstveno, ni nobenih poškodb.«

Na poti do Madžarske ste 13. junija v Turkuju s časom 1:58,73 izboljšali osebni rekord. Iz tega lahko sklepamo, da ste pri treningu v zimskem času postavili pravi temelj za poletno sezono.

»Da, lahko rečem, da sem kar v formi. Letos sicer še nisem odtekla časa, ki sem ga sposobna, upam, da bo do konca sezone še prišel. Pripravljena sem.«

Ste članica atletskega kluba Velenje. Ko sva nazadnje govorila, ste pojasnili, da ste se iz Trebnjega preselili v Maribor. Vaš spremljevalec je namreč jadralec v razredu laser, tudi olimpijec na igrah v Tokiu, Žan Luka Zelko, sicer Mariborčan. Kje torej zdaj v bistvu vadite?

»Treniram v Ljubljani, na stadionu na Kodeljevem. V Ljubljani je tudi moj trener Tevž Korent. Zdaj z Žanom namreč živiva v Ljubljani, vse za trening imam v bližini. Od najinega zadnjega pogovora se je spremenilo kar nekaj stvari.«

Na mitingu diamantne lige v Londonu 23. julija ste odstopili v stadionskem teku na dva kroga. Dejali ste, da je bilo tam že v celotnem prvem krogu veliko prerivanja in spotikanja, nato v drugem tudi zaradi številnih tekem v zadnjih tednih niste več čutili nog. In da je to lekcija za svetovno prvenstvo, na katerem se podobno v nobenem primeru ne sme zgoditi. Torej ste v britanski prestolnici doživeli še ena izkušnjo več: kako taktično pravilno porazdeliti moč po vseh 800 metrih. Tudi na začetku nove atletske poti, ko ste s 400 metrov presedlali na še enkrat daljšo razdaljo, ste rekli, da se vam v mentalnem pomenu zdi 800 m dolga pot.

»Gotovo tek v Londonu ni bil taktično najboljši. Storila sem napako, to je bila tudi zelo dobra izkušnja za svetovno prvenstvo, da se mi nekaj podobnega ne bi dogodilo tudi tam. Kaj dosti več pa o londonskem teku niti ne morem povedati, naredila sem pač napako.«

Kakšen je vaš cilj za Budimpešto, denimo, tudi po tem, ko ste si lani v Eugenu pritekli sedmo mesto? Manj kot vnovična uvrstitev v finale tokrat verjetno ne bi izpolnilo vaših ambicij.

»Da, s polfinalom ne bi bila zadovoljna. V bistvu bom na tem prvenstvu tekla na kolajno, v vsakem krogu tekmovanja bom šla na to, da bi napredovala, v finalu pa, da osvojim odličje. Vse, kar bi bilo manj, bi bilo, kako bi temu sploh rekla, že brez pomena. Cilji so visoki, vem, da sem sposobna veliko. Vem tudi, da čas, ki sem ga letos odtekla, morebiti ne prinaša ravno kolajne, a to me niti ne skrbi. Vem, da letos še nisem odtekla rezultata, ki bi ga lahko, in vem, da bom v Budimpešti še v boljši formi, kot sem že bila v prvem delu sezone. Pri vsem tem mi veliko pomaga tudi sodelovanje s psihologom Klemnom Kobalom.«

Po Jolandi Čeplak in Brigiti Langerholc nadaljujete tradicijo odličnega slovenskega ženskega teka na 800 metrov.

»Občudujem rezultate, ki sta jih dosegli Jolanda in Brigita. Drugače pa nimam kakšne atletske vzornice ali vzornika.«

Pozneje kot drugi ste vendarle podpisali pogodbo z Atletsko zvezo Slovenije. Kaj je bil vzrok, da je niste že na začetku? Je bil finančne narave?

»Da, v bistvu sem se z Atletsko zvezo Slovenije dogovorila, da to storimo zdaj, ko smo prišli do nekega skupnega jezika. Ne bi pa na to tematiko resnično želela kaj več pojasnjevati.«

Želeli bi vas malce bolje spoznati tudi zasebno. Ste se za jadranje zanimali, že preden ste spoznali Žana Luko Zelka?

»Ne, nisem, v bistvu sem ga začela spremljati šele zdaj, odkar sva skupaj.«

Je tudi vaš dopust vezan na njegova tekmovanja in na splošno na obalo?

»V določenem pomenu tudi, a imava srečo, da se nama sezona v bistvu konča kar istočasno. Žan ima svetovno prvenstvo štirinajst dni pred menoj, nato bo prost. Po Budimpešti bova odšla na oddih na otok Bali. Tudi sama imam že od nekdaj rada morje, Žan ga ima zelo rad, tako da so najini dopusti vezani na obalo in morje.«

Sklad Ivana Krambergerja – pomoč prizadetim v poplavah. FOTO: S. N.

Kateri dopustniški kraj vam je bil najbolj všeč?

»Karibi so mi morebiti najljubša destinacija, želim si videti še več karibskih držav. Letos imava z Žanom v načrtu Bali, a v prihodnosti si želim še na kakšen karibski otok, težko pa izpostavim določeno državo. Doslej sem bila na Karibih le v Dominikanski republiki.«

Je tudi vaša priljubljena hrana morebiti vezana na kraj dopustovanja ali je to samosvoja izbira?

»Zelo rada imam meso, kakšen zrezek. To je sicer splošna opredelitev, izbira ni vezana na katerokoli državo.«

Kaj počnete v prostem času, ko ne trenirate?

»Iskreno povedano nimam prav veliko prostega časa, ker se moram tudi v njem veliko posvečati regeneraciji in pravilni prehrani. Veliko dela imam s svojim psom, ko sem prosta, se ukvarjam z njim. Psiček Jack je pasme Cavalier King Charles španjel (v prevodu kavalir kralja Karla, op. p.) in je star tri leta. Drugače imam dva treninga dnevno in nimam prav veliko časa za konjičke.«

Za vrhunske športne uvrstitve in dosežene čase v atletiki mora biti tudi status športnika oziroma športnice primeren. Ste poklicna športnica, kje ste zaposleni?

»V slovenski vojski.«