Slovenski šampion je rad kmetoval, četudi z eno roko

»Misli mi večkrat uidejo tja na Gorenjsko, k moji družini, ki živi na Podbrezju. To je še vedno moja družina, od drugega leta sem bil tam. Ko sem v Sloveniji, se vsaj enkrat na teden vidimo, smo kar povezani,« nam je ob zaključku 17. poletnih paralimpijskih iger pripovedoval Darko Đurić, gre za nekdanjega paraplavalnega asa. Z njim smo se pogovarjali v Parizu, kjer je bil vodja ženske ekipe v sedeči odbojki, ki je na koncu zasedla šesto mesto.

Darko Đurić se je rodil leta 1989 v Mariboru, zaradi redke genske napake pa se je rodil brez obeh nog in ene roke. Biološka mati se mu je odpovedala, zato je našel svoj dom na Gorenjskem pri družini Debeljak. Tam pa ni našel le svojega doma, pač pa tudi dve sestri, Mojco in Ano, ter dva brata, Tomaža in Marka.

Vasica vključenih

V mislih večkrat zaide v kraj svojega otroštva. »Starši so ostali, pa en brat in sestra, drugi smo razseljeni. Mati Veronika in oče Milan sta stara 66 let, in čeprav poskušata nekoliko zmanjšati obseg svojega dela na kmetiji, sta še vedno izjemno pridna, nadvse aktivna, predvsem pa zdrava. Oče Milan piše pesmi, skoraj vsako leto izda eno pesniško zbirko. Je zelo produktiven, zelo aktiven pa je tudi v lokalni skupnosti. Mama pa ima veliko dela z vnuki, ne nazadnje imam že osem nečakov,« je Darko opisoval, kaj se dogaja doma, kjer je rasel gor in kjer so ga vzeli za svojega.

Milan in Veronika sta mu dala veliko ljubezni in družino. FOTO: Sportida

»Podbrezje me je resnično zelo zaznamovalo. To je vasica, kjer je doma preprosta mentaliteta in kjer so ljudje zelo vključeni. Meni kot osebi z invalidnostjo je bilo tudi zato lažje: otroci so me lepo sprejeli, skupaj smo se igrali. Ko so prišli uspehi, so mi vedno pripravili lepe sprejeme. Ko sem potreboval sredstva za avto in proteze, pomoč ni izostala. To okolje mi je res zelo pomagalo, da sem danes tu, kjer sem!« niti približno ni skrival hvaležnosti kraju, okolju, kjer so ga imeli radi in še danes ga imajo.

Na evropskih in svetovnih prvenstvih je osvojil osem kolajn, bil je evropski in svetovni prvak, bil je tudi paralimpijec. FOTO: Sportida

Pobiral krompir in ličkal

»Če se sprejmeš takšnega, kakršen si, te sprejmejo tudi ljudje takšnega. Ne glede na to, v katerem okolju si. Danes živim v mestu, pa me sosed niti ne pozna. Na vasi je drugače. Živeti na podeželju je blagoslov,« je povedal na glas, potem pa pojasnil, da je kakovost življenja na podeželju veliko boljša. »Ker Slovenija ni velika, si lahko samo v pol ure iz Ljubljane že v osrčju najlepšega podeželja ...« Tedaj je hudomušno dodal: »Ne smem jim delati takšne reklame, se bodo nepremičnine na Podbrezju še podražile! Šalo na stran: sicer pa so to res čudoviti kraji. Resnično nas obdaja prekrasna dežela.«

Spominjal se je tudi tistih dni, ko je bil še kot mali Darko na njihovi kmetiji. »Imeli smo krave, prašiče, gojili smo krompir in piščance. Pri delu sem pomagal, kolikor sem lahko. Spomnim se, da sem pobiral krompir, ličkal koruzo in pometal dvorišče, torej tista dela, ki sem ga lahko opravljal z eno roko. Pa tudi starši so želeli, da enakovredno delam.«

Z veseljem se vrača na Gorenjsko. FOTO: Sportida

Obiskoval je OŠ Naklo, tam je bil ravnatelj Boris Černilec, to je bila tudi prva šola, ki je imela devetletko. »Moral bi v kamniški Cirius, a so starši želeli, da se šolam v redni šoli. Ravnatelj je to potrdil. Še danes sem prepričan, da mi je to zelo koristilo. Vržen sem bil v realni svet. Oče je naredil posebno rampo, da sem lahko prišel z vozičkom v preddverje šole. Danes verjetno kaj takšnega niti ne bi bilo več možno oziroma bi oče potreboval goro dovoljenj,« se je spominjal.

»Kadar se pripeljem domov, me vedno znova fascinira prizor, na desni strani polja, sadovnjaki in cerkev na griču, na levi pa Alpe – če to ni sanjski razgled?! Vse skupaj me kar malo spominja na tisto sceno v filmu Gospodar prstanov, ko se glavni junaki vračajo v umirjen svet, v svet, kjer so doma. Takšen svet so zame Podbrezje,« je sklenil Darko Đurić.