Slovenski skakalci že v prvi sezoni na stopničkah

Zgodovina slovenskih nastopov v svetovnem pokalu v smučarskih skokih, sklep o uvedbi tega tekmovanja so glede na alpsko smučanje (prva izvedba v sezoni 1967/67) sprejeli z veliko zamudo šele na kongresu FIS 1979 v Nici, najbolj nazorno zrcali objektivne športne (in družbene) razmere, napredek in razvoj ter menjavo skakalnih rodov v tej smučarski disciplini pri nas vse do današnjih dni.

Čeprav je jugoslovansko skakanje na smučeh s takratno izključno slovensko reprezentančno zasedbo v vseh pogledih – strokovno, organizacijsko, konceptualno itn. – pričakalo uvedbo »skakalnega maratona« zelo nepripravljeno, je že prvo sezono zaznamovalo s tremi uvrstitvami naših najboljših na stopničke zmagovalnega odra.



Bogdan Norčič (SK Triglav, Kranj) je bil prvi Slovenec, ki je na tekmovanjih za SP v Saporu na Japonskem zapored požel 2. in 3. mesto. Nato je na krstni prireditvi SP marca 1980 v Planici na normalni skakalnici (K-90) Primož Ulaga – še kot mladinec! – osvojil imenitno 3. mesto. Že naslednjo zimo je Primož Ulaga v Thunder Bayu (Kanada) dosegel tudi našo prvo zmago v svetovnem pokalu na normalni skakalnici, nakar je dve leti pozneje (1983) z 2. mestom na normalni in zmago na veliki skakalnici v Planici potrdil vodilno vlogo v slovenskem skakanju osemdesetih let.

Požel je tudi prvo slovensko zmago na novoletni turneji štirih skakalnic v Innsbrucku (1987). Dotlej najuspešnejšo kariero slovenskega smučarskega skakalca je zaokrožil z dvojnim zmagoslavjem na normalni in veliki skakalnici v Planici 1988 ter 3. mestom v skupni razvrstitvi svetovnega pokala. V tej sezoni se je skupaj s kolegi ovenčal tudi s srebrno ekipno kolajno na ZOI 1988 v Calgaryju (Kanada, skupaj z »bronastim« Matjažem Debelakom na veliki skakalnici, Miranom Tepešem in Matjažem Zupanom). Za nameček je takoj za tem požel še srebrno lovoriko, prvo slovensko, na SP 1988 v smučarskih poletih v Oberstdorfu. Športno pot vrhunskega skakalca je Ulaga končal s sezono 1991/92. Bilanca: 9 zmag in skupaj 23 uvrstitev na oder za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala!

Čeprav je obetavno začel, je bil zaradi usodnih padcev prisiljen prezgodaj končati športno pot njegov naravni naslednik, sijajni prvi slovenski svetovni prvak v smučarskih skokih Franci Petek (velika skakalnica, Predazzo 1991, Italija). Po obetavnem mladinskem obdobju se je izkazal z meteorsko zmago na tekmi SP 1990 v Engelbergu (Švica), za tem pa je nanizal še štiri uvrstitve na oder za zmagovalce. Odločilno ga je zaznamoval padec s hudo poškodbo na treningu pred začetkom nordijskega SP 1993 v Falunu na Švedskem in nato še zapletena poškodba rame po padcu na plastični skakalnici v Stamsu na Tirolskem, ko se je poleti vrnil k vadbi.

Iz tega obdobja je treba tudi iz zgodovinskih razlogov omeniti še prvo uvrstitev slovenske ekipe na tretjo stopničko zmagovalnega odra na finalu svetovnega pokala 1993 v Planici, ki so jo na Bloudkovi velikanki poželi Robert Meglič, Matjaž Zupan, Urban Franc in Samo Gostiša.

Fenomenalni Peterka

Novo fenomenalno poglavje v zgodovini slovenskega skakanja na smučeh je nato spisal Primož Peterka.
Če za katerega slovenskega skakalca v najbolj žlahtnem pomenu velja pojem »enfant terrible«, je bil to še ne 17-letni Moravčan, ki je po imenitnem krstu na novoletni turneji 1995/96 v Innsbrucku (8.) in Bischofshofnu (9.) že čez okrogle tri tedne požel prvo zmago (in 2. mesto!) v svetovnem pokalu v Zakopanah na Poljskem. Nato je še z drugim zmagoslavjem v Falunu na Švedskem tik pred koncem sezone postal skakalni »rookie« sezone 1995/96.

Kariero je nadaljeval v zvezdniškem slogu z zmago na novoletni tekmi 1996/97 v Ga-Pa in (prvim slovenskim) zmagoslavjem skupni razvrstitvi novoletne turneje štirih skakalnic. Sezono je nadaljeval z uspešnim pohodom k osvojitvi prvega (slovenskega) velikega kristalnega globusa FIS v skupnem seštevku svetovnega pokala 1996/97. Čeprav je Peterka precej nenadejano požel naslov skakalnega kralja zime 1996/97, je temu naslovu že v krstni sezoni na poletih dodal še prvo slovensko zlato lovoriko v seštevku posebne discipline skokov na smučeh.

Z 2. in 1. mestom (ter uradnim slovenskim rekordom 203 m, prvim prek dvestotice!) je namreč imenitno debitiral na avstrijski letalnici na Kulmu, nato pa pohod k sezonskemu zmagoslavju v velikem slogu dokončal v Planici.



Svojo tretjo sezono v absolutni konkurenci 1997/98 ni začel tako spektakularno kot obe prejšnji, vendar jo je po le na pol posrečenem olimpijskem nastopu v Naganu (6. na normalni in 5. na veliki skakalnici) na Japonskem nato spektakularno nadaljeval na Finskem, Švedskem in Norveškem (z edinstvenim trojčkom zmagami v Lahtiju, Falunu in na Holmenkollnu!). Drugo zmagoslavje v svetovnem pokalu FIS je uspešno zaokrožil v Planici marca 1998, kjer pa, zanimivo, nikdar ni zmagal!
Po kriznih sezonah 1998-2001 je Primož Peterka doživel renesanso, ki sicer ni bila več tako blesteča, vendar je z njo imenitno zaokrožil kariero. Na ZOI 2002 v Salt Lake Cityju (Utah, ZDA) se je skupaj z Damjanom Frasom, Robertom Kranjcem in Petrom Žonto veselil svoje edine (bronaste ekipne) olimpijske kolajne.

Nato je blesteče z zmago na uvodni tekmi SP v Ruki (Kuusamu) na finskem severu začel tudi novo sezono 2002/03. Za tem je zadnjič ugnal tekmece še na nadvse prestižni novoletni tekmi v Ga-Pa! Končna bilanca v SP je zgovorna: 15 zmag in skupaj 32 uvrstitev na oder za zmagovalce! Zadnji odmevni vrhunec njegove kariere je bila ekipna bronasta kolajna (skupaj z Juretom Bogatajem, Rokom Benkovičem in Jernejem Damjanom) na normalni skakalnici na SP 2005 v Oberstdorfu na Bavarskem.

Po zlatu za Benkoviča le prebliski

Žal pa za slovensko skakanje na smučeh eden najbolj spektakularnih dogodkov v zgodovini, ki je povrhu nenadejano okronal za svetovnega prvaka tedaj še najstnika Roka Benkoviča, ni bil tudi dejanski kažipot k uspešnemu obdobju. Popolnemu polomu skakalne odprave na ZOI 2006 so sledili povečini občasni vrhunski prebliski. Robert Kranjec je na primer prvo zmago v svetovnem pokalu požel že na začetku sezone 2005/06 na veliki skakalnici v Kuusamu (Finska), za velike slovenske apetite pa je bilo to premalo. Počasi je vendarle dozoreval v enega najuspešnejših letalcev na smučeh (3. mesti v Planici 2006 in 2009, zmaga in 2. mesto na Kulmu ter v Oberstdorfu leta 2010). Med dobra znamenja te vrste je treba prišteti tudi 3. mesto Jerneja Damjana na Planici 2007.

V svetovni vrh najboljših na svetu v smučarskih poletih sta Kranjca dokončno uvrstila nastopa na Kulmu (1. in 2. mesto) in v Oberstdorfu (2.) v sezoni 2009/10, s čimer si je priskakal prvi mali kristalni globus v smučarskih poletih. Naslednjo zimo, ko je sicer z moštvom Slovenije na tekmi z eno samo serijo osvojil ekipno bronasto kolajno na SP v Oslu in je odločilno pomagal svojemu moštvu tudi na finalu v Planici, je bil na poletih sicer nekaj manj uspešen, zato pa je sledila njegova sanjska sezona 2011/12.



Na SP 2012 v Vikersundu je postal prvi svetovni prvak v poletih, za nameček pa je z moštvom, v katerem so bili še Jure Šinkovec, Jurij Tepeš in Jernej Damjan, osvojil še ekipno bronasto kolajno. Z zmago in 3. mestom na finalu SP v Planici je na velikanki bratov Gorišek osvojil še svoj drugi mali kristalni globus v točkovanju poletov za svetovni pokal. Tako se je imenitno končala tudi prva sezona novega zveznega trenerja Gorana Janusa, v kateri so Slovenci na poletih v Oberstdorfu prvič na ekipni tekmi ugnali vse velesile.

Obdobje Petra Prevca

Iz tekme v tekmo in iz sezone v sezono se je oblikovala vse bolj trdna slovenska ekipa. Vlogo prvega zvezdnika je postopoma prevzemal Peter Prevc, ki se je že kot najstnik izkazal s 7. mestom (normalna skakalnica) že na ZOI 2010. Z dvema kolajnama pa je nato zablestel najprej na nordijskem SP 2013 v Val di Fiemme (srebro in bron), nato pa še na ZOI 2014 v Sočiju (srebro in bron) in vse bolj zanesljivo korakal osvojitvi velikega kristalnega globusa.

Marca 2015 se mu je zmaga za las izmuznila po epskem dvoboju s svetovnim prvakom Severinom Freundom, zato pa je naslednjo sezono osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo (novoletno turnejo, naslov svetovnega prvaka in mali globus v poletih …) in z rekordnim številom zmag in točkovnim seštevkom ob koncu finala v Planici visoko dvignil v zrak veliki kristalni globus FIS. Predvsem po njegovi zaslugi se je v tem obdobju, ko je s kolegi Kranjcem, Tepešem, Damjanom … na finalih SP v Planici svetovni konkurenci prepustil le redke posamične zmage, Slovenija prvič prebila tudi med najboljšo trojico v pokalu narodov (3. mesto – 2014, 2. – 2016).

Kot že tolikokrat, ne samo v zgodovini smučarskih skokov na Slovenskem, je nato krivulja uspehov naših reprezentantov zanihala v drugo smer, čeprav je na štartu sezone 2016/17 kazalo povsem drugače, ko je že na prvi tekmi nove sezone v Ruki prvo zmago svetovnega pokala senzacionalno požel debitant Domen Prevc. Za nameček je Peter kljub padcu, ki se je izkazal za bolj usodnega, kot je izgledalo na prvi pogled, pristal na 3. mestu. Tekmovalna kriza najuspešnejšega slovenskega skakalca se je potegnila tudi v olimpijsko zimo.

Kazalo je sicer, da bo ekipno srebro na SP 2018 v poletih povrnilo potrebno zaupanje našim olimpijcem, vendar so se z večinoma bledimi nastopi na ZOI v Pjongčangu pričakovanja povsem izjalovila. Začela so se kazati tudi prva znamenja menjave rodov pa tudi zasičenosti v odnosih med ključnimi akterji reprezentance in glavnim trenerjem Goranom Janusom. Vodstvo smučarskih skakalcev na SZS se je odločilo za zamenjavo, kako srečno roko je imelo z zamenjavo selektorja pa bo pokazal šele čas.