Slovo inženirja, ki ni poznal meja in bil naslednik Bloudkove zapuščine
Nekaj je v teh smučarskih skokih, da tako privlačijo Slovence. Že pred drugo svetovno vojno so skakali ter navduševali lokalni frajerji, junaki, ki so štrleli iz povprečja, predvsem pa tisti, ki so si vselej upali še malo več. Približati se pticam. In leteti. Skakala sta tudi izumitelj Peter Florjančič in sloviti glasbenik Slavko Avsenik.
Pri organizaciji tekmovanj v smučarskih skokih pa so že od nekdaj sodelovali tudi sami planiški aristokrati, na primer Stanko Bloudek, Stane Pelan, Danilo Dougan, Bogo Šramel, ne pozabimo tudi na tragična planiška junaka Rada Hribarja in Josa Gorca, prvi je dal denar za gradnjo planiške velikanke, drugi je bil idejni vodja planiške gradnje. Oba so po drugi svetovni vojni tako ali drugače odstranili.
Smučarski skoki so imeli takšno moč, da so skakalnice gradili domala vsepovsod. Podatek, da je bilo po popisu športnih objektov leta 1938 poleg vadišč za odbojko pri nas največ prav smučarskih skakalnic, je še kako zgovoren. Tudi Ljubljana je takrat dobila svoje: smučarski skakalnici na Mostecu in na Rakovniku so zgradili leta 1932, le nekaj pozneje, leta 1936, tudi v Guncljah.
Nastop na olimpijskih igrah
Najbolj znameniti krajan Guncelj je bil star komaj tri leta, ko so zgradili njihovo domačo velikanko. Sloviti gradbeni inženir Janez Gorišek je bil doma samo čez cesto. In verjetno tudi zato ni mogel drugače, kot da se pridruži lovcem na daljave tudi sam. Pa čeprav se še zdaleč ni ukvarjal samo s skoki, ampak tudi s smučanjem, gimnastiko in še marsičim. Po zaslugi neutrudnega Toneta Ermana so po drugi svetovni vojni dobili novo skakalnico. In že ko so jo zgradili, je bratu Ladu rekel, da se bo spustil po zaletišču, pa bo, kar bo. »Čeprav sem bil še čisto premlad, sem to tudi storil in skočil dobrih dvajset metrov. Na odprtju pa so mi zaupali otvoritveni skok.«
Že pri 13 letih se je prvič spustil kot predtekmovalec na mladinskem državnem prvenstvu v Planici. Ter se dokončno zaljubil v planiški raj pod Poncami, v zibelko smučarskih poletov. Kjer je Sepp Bradl že leta 1936 preskočil magično mejo sto metrov in kjer je Toni Nieminen leta 1994 prvi presegel dvestotico.
Leta 1947, ker je bil premlad, še ni smel tekmovati, ampak samo predtekmovati, dve leti pozneje pa je že postal mladinski državni prvak. V Ljudski pravici so še posebno izpostavili dosežke mladincev, ki da so v Planici dosegali domala enake daljave kot člani, »še posebno pa se je izkazal zmagovalec Janez Gorišek, ki je skakal v pravem norveškem stilu s sijajnim predklonom«, so zapisali 14. marca 1949.
Njegova kariera pa se je končala, še preden je utegnil dozoreti v vrhunskega skakalca. Študij gradbeništva na ljubljanski FGG je bil namreč zalogaj, ki ga v tedanjih razmerah ni bilo mogoče uspešno usklajevati z vrhunskim športom. Pa se je v času študija še vseeno udeleževal svetovnih študentskih prvenstev v smučarskih skokih, kjer je bil dvakrat najboljši, v letih 1953 in 1957. Vrhunec športne kariere je bil nastop na zimskih olimpijskih igrah v Cortini d' Ampezzo leta 1956. Kateri pa je bil vrhunec njegove poklicne kariere?
Kje je meja
Janez Gorišek je diplomiral leta 1961. Osem let pozneje je bila po njegovih in bratovih projektih zgrajena letalnica bratov Gorišek v Planici. Še istega leta sta za velikanko prejela tudi Bloudkovo nagrado.
Še posebno pa se je izkazal zmagovalec Janez Gorišek, ki je skakal v pravem norveškem stilu s sijajnim predklonom.
Inženir Gorišek je spontano postal tudi naslednik Bloudkove zapuščine. Vedel je, da je Bloudek že izdelal načrt za novo in večjo letalnico kakšnih 250 metrov južneje od takratne 80-metrske skakalnice, ter se je zavedal dejstva, da je Bloudek vedel, da je možno skakati dlje, a ni čisto dobro vedel, kje zaboga je ta meja. »Že takrat sem vedel, da gre lahko precej dlje od magičnih 150 metrov, kolikor je dr. Reinhard Straumann zapisal v Züricher Zeitungu. A poglejte, kje smo danes,« se je človek, ki je konstruiral tako letalnici v Planici kot v Vikersundu ter na tak način pomagal do zgodovinskega premikanja človekovih meja, čudil še pred časom.
V začetku 90. let sta z bratom Ladom planiško velikanko pripravljala na 200-metrske polete, kar se je drugim zdela sicer čista znanstvena fantastika, danes pa so 250 metrov dolgi skoki povsem realni, a konstruktor Gorišek je bil prepričan, da človek lahko poleti tja blizu 300 metrov. »A to je stvar oddaljene prihodnosti,« se je zavedal. »Če se bodo namreč moja predvidevanja uresničila, bi v Planici lahko dosedanjo letalnico izkoristili za vmesno stopnjo, dokler na bližnjem grebenu ne nastane nova velikanka. A tega ne bom dočakal, trajalo bo vsaj še dvajset let.«
1956. leta je nastopil na ZOI.
Oče sodobnih smučarskih poletov se je poslovil. Glede na njegovo predvidevanje bodo okoli leta 2035 smučarski skakalci prvič poleteli čez 300 metrov. Legendarni Gorišek pa si je prav na koncu svoje profesionalne poti želel pravzaprav samo še dvoje: da se bo prvi polet čez tristotico zgodil v njegovi Planici ter da bo boter tako fantastične letalnice prav njegov sin Sebastjan, s katerim sta v zadnjih letih že načrtovala in družno konstruirala.
