STO LET OLIMPIZMA V SLOVENIJI
Smučarji silijo v ospredje
Sedemdeseta in osemdeseta leta so olimpijskim igram prinesla dva bojkota in hud teroristični napad v bavarski prestolnici.
Odpri galerijo
Borut Petrič je na igrah v Moskvi priplaval peto mesto na 1500 metrov.
FOTOGRAFIJI:TANJUG/ARHIV DELA
Sedemdeseta in osemdeseta leta so v zgodovini olimpijskih iger zapisana kot leta, ko tudi olimpizem ni mogel mimo političnih razmer v svetu. Poleg bojkota poletnih olimpijskih iger v Moskvi leta 1980 Američanov in večine zahodnih držav in potem bojkota sovjetskega bloka štiri leta pozneje na OI v Los Angelesu se je najbolj tragičen dogodek v zgodovini iger zgodil leta 1972 na poletnih igrah v bavarski prestolnici München, kjer je skupina Palestincev ugrabila in pozneje ubila 11 izraelskih športnikov.
Na teh, kot jih označujejo tudi »črnih« olimpijskih igrah v bavarski prestolnici je nastopilo 24 športnikov iz Slovenije, seveda kot članov jugoslovanske reprezentance. Po dveh zlatih nastopih Mira Cerarja v največjem mestu Bavarske slovenski športniki niso ravno blesteli. Še najbolj se je medaljam približala metalka kopja iz Celja Nataša Urbančič, ki je za eno mesto izboljšala svojo uvrstitev izpred štirih let, ko je bila v Ciudadu de Mexicu šesta. Lep uspeh sta dosegla tudi Janez Andrejašič in Peter Guzelj, ki sta v dvojcu v kanuju na divjih vodah zasedla šesto mesto.
Na peto mesto se je uvrstila tudi jugoslovanska košarkarska reprezentanca, za katero je igral Istran Vinko Jelovac. Dolgoletnega košarkarja in pozneje trenerja ljubljanske Olimpije je imel zaradi dela, študija ter bivanja v Ljubljani domala ves športni svet v Sloveniji za domačega igralca. Kot zanimivost v zgodovini slovenskega olimpizma pa ne smemo pozabiti omeniti, da je v atletski štafeti 4 x 400 metrov v Münchnu nastopil tudi Miro Kocuvan. Štiriindvajset let pozneje se je v Atlanti med olimpijske udeležence vpisal še njegov sin Miro ml.
Čez štiri leta v kanadskem Montrealu je bilo v 86-članski jugoslovanski olimpijski odpravi tudi osem Slovencev. V individualnih športih nihče od njih ni dosegel vidnejšega rezultata. Košarkarska reprezentanca Jugoslavije je v Kanadi osvojila srebrno medaljo, med njimi tudi »naš« Vinko Jelovac, petega mesta jugoslovanske rokometne reprezentance pa se je veselil tudi Celjan Vlado Bojović.
Na olimpijske igre v Moskvo leta 1980, ki so se v zgodovino zapisale predvsem po bojkotu Amerike in njenih zahodnih zaveznic zaradi sovjetskega vojaškega posredovanja v Afganistanu leto dni prej, se je v okviru 162-članske jugoslovanske »delegacije« podalo 11 slovenskih športnikov. Najboljša rezultata sta takrat od slovenskih športnikov dosegla plavalec Borut Petrič, ki je v disciplini 1500 metrov v prostem slogu, kjer je zmago slavil neprekosljivi domačin Vladimir Salnikov, osvojil peto mesto, in Rok Kopitar, ki je na teku na 400 metrov z ovirami zasedel prav tako ugledno peto mesto. Z osmim mestom se je na cestni kolesarski dirki izkazal še Vinko Polončič.
Zimski športniki v tem času niso imeli tako razburljivih časov. V japonskem Sapporu leta 1972 je največji uspeh dosegel Danilo Pudgar, ki je na veliki skakalnici z osmim mestom izboljšal dosedanji najboljši dosežek kakšnega slovenskega oziroma jugoslovanskega športnika na zimskih olimpijskih igrah. Peter Štefančič pa je z 10. mestom na mali skakalnici nakazal, da delo v skakalnem športu v Sloveniji napreduje. Na Japonsko so potovali tudi hokejisti, ki pa jim je uspelo samo na tekmi s Švicarji izvleči remi in so pristali na zadnjem mestu. Najbrž ni treba posebno poudarjati, da so reprezentanco tvorili hokejisti Olimpije in Jesenic, le Boris Renaud je prihajal iz zagrebškega Medveščaka.
Čez štiri leta v avstrijskem Innsbrucku so hokejisti, spet seveda sami Slovenci, ki jim je družbo delal le Hrvat Miroslav Gojanović, bili boljši. Po uvodnem porazu z ZDA so v tolažilni skupini premagali Švico in Bolgarijo, izgubili pa proti Romuniji, Japonski in Avstriji ter pristali na koncu na 10. mestu. Sicer pa je v glavnem mestu Tirolske prvič na olimpijskih igrah nastopil Bojan Križaj, ki je v veleslalomu takrat zasedel 18. mesto.
Napoved prve zimske olimpijske medalje je prišla leta 1980 v ameriškem Lake Placidu na severu zvezne države New York, kamor je odpotovalo 14 slovenskih športnikov. Tam je Bojan Križaj za las zgrešil bronasto medaljo v veleslalomu in pristal na za športnike nehvaležnem četrtem mestu. Njegov uspeh, največji dotedanji v zimskih športih za jugoslovansko reprezentanco na olimpijskih igrah, je z osmim mestom dopolnil Boris Strel. Jure Franko je bil takrat dvanajsti. Napoved, da bo na naslednjih igrah drugače.
Prihodnjič: Igre v Sarajevu.
Bojan Križaj v akciji
Na teh, kot jih označujejo tudi »črnih« olimpijskih igrah v bavarski prestolnici je nastopilo 24 športnikov iz Slovenije, seveda kot članov jugoslovanske reprezentance. Po dveh zlatih nastopih Mira Cerarja v največjem mestu Bavarske slovenski športniki niso ravno blesteli. Še najbolj se je medaljam približala metalka kopja iz Celja Nataša Urbančič, ki je za eno mesto izboljšala svojo uvrstitev izpred štirih let, ko je bila v Ciudadu de Mexicu šesta. Lep uspeh sta dosegla tudi Janez Andrejašič in Peter Guzelj, ki sta v dvojcu v kanuju na divjih vodah zasedla šesto mesto.
Na peto mesto se je uvrstila tudi jugoslovanska košarkarska reprezentanca, za katero je igral Istran Vinko Jelovac. Dolgoletnega košarkarja in pozneje trenerja ljubljanske Olimpije je imel zaradi dela, študija ter bivanja v Ljubljani domala ves športni svet v Sloveniji za domačega igralca. Kot zanimivost v zgodovini slovenskega olimpizma pa ne smemo pozabiti omeniti, da je v atletski štafeti 4 x 400 metrov v Münchnu nastopil tudi Miro Kocuvan. Štiriindvajset let pozneje se je v Atlanti med olimpijske udeležence vpisal še njegov sin Miro ml.
Srebro Jelovca
Čez štiri leta v kanadskem Montrealu je bilo v 86-članski jugoslovanski olimpijski odpravi tudi osem Slovencev. V individualnih športih nihče od njih ni dosegel vidnejšega rezultata. Košarkarska reprezentanca Jugoslavije je v Kanadi osvojila srebrno medaljo, med njimi tudi »naš« Vinko Jelovac, petega mesta jugoslovanske rokometne reprezentance pa se je veselil tudi Celjan Vlado Bojović.
Na olimpijske igre v Moskvo leta 1980, ki so se v zgodovino zapisale predvsem po bojkotu Amerike in njenih zahodnih zaveznic zaradi sovjetskega vojaškega posredovanja v Afganistanu leto dni prej, se je v okviru 162-članske jugoslovanske »delegacije« podalo 11 slovenskih športnikov. Najboljša rezultata sta takrat od slovenskih športnikov dosegla plavalec Borut Petrič, ki je v disciplini 1500 metrov v prostem slogu, kjer je zmago slavil neprekosljivi domačin Vladimir Salnikov, osvojil peto mesto, in Rok Kopitar, ki je na teku na 400 metrov z ovirami zasedel prav tako ugledno peto mesto. Z osmim mestom se je na cestni kolesarski dirki izkazal še Vinko Polončič.
Križajeva smola v Ameriki
Zimski športniki v tem času niso imeli tako razburljivih časov. V japonskem Sapporu leta 1972 je največji uspeh dosegel Danilo Pudgar, ki je na veliki skakalnici z osmim mestom izboljšal dosedanji najboljši dosežek kakšnega slovenskega oziroma jugoslovanskega športnika na zimskih olimpijskih igrah. Peter Štefančič pa je z 10. mestom na mali skakalnici nakazal, da delo v skakalnem športu v Sloveniji napreduje. Na Japonsko so potovali tudi hokejisti, ki pa jim je uspelo samo na tekmi s Švicarji izvleči remi in so pristali na zadnjem mestu. Najbrž ni treba posebno poudarjati, da so reprezentanco tvorili hokejisti Olimpije in Jesenic, le Boris Renaud je prihajal iz zagrebškega Medveščaka.
Na igrah v Lake Placidu leta 1980 je Bojan Križaj za las zgrešil bronasto medaljo v veleslalomu in pristal na za športnike nehvaležnem četrtem mestu.
Čez štiri leta v avstrijskem Innsbrucku so hokejisti, spet seveda sami Slovenci, ki jim je družbo delal le Hrvat Miroslav Gojanović, bili boljši. Po uvodnem porazu z ZDA so v tolažilni skupini premagali Švico in Bolgarijo, izgubili pa proti Romuniji, Japonski in Avstriji ter pristali na koncu na 10. mestu. Sicer pa je v glavnem mestu Tirolske prvič na olimpijskih igrah nastopil Bojan Križaj, ki je v veleslalomu takrat zasedel 18. mesto.
Napoved prve zimske olimpijske medalje je prišla leta 1980 v ameriškem Lake Placidu na severu zvezne države New York, kamor je odpotovalo 14 slovenskih športnikov. Tam je Bojan Križaj za las zgrešil bronasto medaljo v veleslalomu in pristal na za športnike nehvaležnem četrtem mestu. Njegov uspeh, največji dotedanji v zimskih športih za jugoslovansko reprezentanco na olimpijskih igrah, je z osmim mestom dopolnil Boris Strel. Jure Franko je bil takrat dvanajsti. Napoved, da bo na naslednjih igrah drugače.
Prihodnjič: Igre v Sarajevu.
