Sodil je na 222 prvoligaških tekmah: stoječe ovacije v Ljudskem vrtu
Območje Gornje Radgone, zlasti bazen ob reki Muri, kamor spada Apaška dolina, je slovenskim in tujim nogometnim zelenicam in drugim športnim terenom ponudilo veliko vrhunskih športnikov, še zlasti nogometašev. Če omenimo le nekaj imen, Dare Vršič, Borut Semler, Janko Irgolič, Matic Maruško, Tine Čuk itd., je jasno, da so bili na tem območju veliki talenti. »Vsa čast vsem omenjenim in tudi nekaterim drugim, a največ je vseeno dosegel nekdo drug, ki ni neposredno tekal za okroglim usnjem,« pove dobri poznavalec nogometnih razmer v Sloveniji. Seveda ni težko ugotoviti, da gre za 46-letnega Roberta Vukana, ki je po 222 tekmah Prve slovenske lige odložil zastavico in končal bogato kariero; ne le v Pomurju in Sloveniji, temveč domala po vsem svetu. Radgončan, ki je na nogometnih terenih deloval kar 26 let, se je poslovil na dan sv. Miklavža, ko je bil v Ljudskem vrtu na tekmi 19. kroga Prve lige med NK Maribor in NK Kalcer Radomlje še zadnjič v uradni sodniški vlogi.
Mednarodne razsežnosti
Vukan sicer ni kar tako prišel do funkcije mednarodnega sodnika, saj je nekoč igral v Nogometnem klubu Apače, v mladih letih pa je kot mladinec soboške Mure osvojil državni naslov. Po izobrazbi je diplomirani ekonomist, nogometni sodnik je postal pri 21 letih. V sodniške almanahe se je zapisal kot udeleženec prve sodniške ekipe iz Slovenije, ki jo je Mednarodna nogometna zveza (Fifa) imenovala za sojenje na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2018 v Rusiji in kjer je deloval na treh tekmah največjega reprezentančnega tekmovanja na svetu, in sicer Kolumbija - Japonska, Anglija - Belgija ter na tekmi osmine finala med Švico in Švedsko.
Leta 2012 so ga uvrstili na seznam mednarodnih pomočnikov sodnika, najlepše spomine pa bo ohranil na čas delovanja v sodniški ekipi Damirja Skomine, s katerim je kot njegov drugi pomočnik sodil na največjih klubskih in reprezentančnih tekmovanjih (evropsko prvenstvo 2016 v Franciji, finale lige Europa 2017, turnir za pokal konfederacij 2007, svetovno prvenstvo 2018 v Rusiji in na največji klubski tekmi v finalu lige prvakov junija 2019 med angleškima ekipama Tottenham in Liverpool).
Zlati grb
V medobčinskem Društvu nogometnih sodnikov Murska Sobota je bil imenovan za vodjo strokovnega odbora sodnikov in sodnic ter kot licencirani kontrolor sojenja z najvišjo stopnjo licence pri Zvezi nogometnih sodnikov Slovenije, v letu 2019 pa je prejel zlati grb občine Apače, najvišje občinsko priznanje za zasluge v mednarodnem merilu. Že prej je dobil listino občine Gornja Radgona za večletno delo na področju športa.
Ob nedavnem slovesu so se na radgonskega sodnika po koncu srečanja med Mariborom in Radomljani spomnili tudi v taboru domačega kluba, večkratnega slovenskega prvaka. Po zadnjem sodnikovem pisku je namreč do Vukana prišel nekdanji dolgoletni kapetan vijoličastih Marcos Tavares in mu v zahvalo oziroma v slovo izročil dres 16-kratnih državnih prvakov. In težko je verjeti, a se je zgodilo, ves stadion mu je ploskal, vstali so in ga tako pospremili z igrišča. Česa takega, vsaj ko gre za sodnike, do zdaj ni bilo videti. To je le potrditev njegovega poštenega dela. Skratka, zelo čustveno je bilo, tudi njegovim kolegom sodnikom na omenjeni tekmi je bilo hudo, objemali so ga s solznimi očmi in že od daleč se je videlo njihovo spoštovanje do odhajajočega kolega.
Seveda ga niso pozabili niti v Apačah, saj so v tamkajšnjem klubu med drugim zapisali, da je »Robert verjetno eden najbolj prepoznavnih Apačanov, saj je sodil tako finale lige prvakov kot finale lige Europa ter na evropskem prvenstvu v Franciji in svetovnem v Rusiji. Dolga leta je bil tudi član in igralec našega nogometnega kluba ter je sodeloval pri vseh humanitarnih akcijah NK Apače. Verjamemo, da bo Robert svoje znanje in bogate izkušnje, ki jih je pridobil na igrišču, delil z mladimi sodniki.«
Robert Vukan se z nogometom ukvarja od mladih nog, začel je v Apačah. Kot mladinec je bil član soboške Mure v času, ko so postali državni prvaki. Žoga in igrišče sta rdeča nit njegovega življenja. Športu in sojenju je predan, brez tega si skorajda ne more predstavljati življenja. Prvi žig v sodniški izkaznici je iz leta 1997. Leta 2001 je vlogo igralca povsem zamenjal z vlogo sodnika. Leta 2010 je postal sodnik v Prvi slovenski ligi, od takrat pa je šla njegova kariera samo navzgor. Že čez dve leti je postal pomočnik sodnika Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Prvič v zgodovini Slovenije so po odločitvi sodniškega odbora Fife na svetovnem nogometnem prvenstvu v članski kategoriji v Rusiji sodili slovenski sodniki, in sicer Koprčan Damir Skomina, Jure Praprotnik iz Ljubljane ter Robert Vukan iz Gornje Radgone. Vsako leto se je udeleževal različnih seminarjev in testiranj, kar je zahtevalo veliko truda, rednega vzdrževanja kondicije in odrekanja, a prav ničesar ne obžaluje. Danes je upravičeno ponosen na svoje dosežke. Nedvomno bo še naprej aktiven v športu, bo pa imel zdaj več časa za družino, ženo Karmen in otroka, ki sta prav tako športnika.