Španščina lepo zveni, tudi v glasbi

Če bi šlo po ustaljenih tirnicah, bi bil pred izbrano teniško karavano prav zdaj Roland Garros, drugi turnir v letu med štirimi največjimi. Toda koronavirus je svet prikrojil po svoje, in namesto da bi športniki tekmovali, v teh dneh večinoma lahko le vadijo. Tako je tudi z našo obetavno najstnico Kajo Juvan. Štejemo jo med dragulje teniške prihodnosti, februarja se je odrezala z izjemno zmago nad Venus Williams, konec lanskega leta jo je Društvo športnih novinarjev Slovenije razglasilo za mlado športno osebnost leta pri nas. Namesto turnirjev zdaj resno vadi na teniškem igrišču in po spletu študira španščino.

Kaja, kako ste preživeli ta dva meseca brez običajnega tekmovalnega ritma?
»Najprej bi seveda poudarila, da sem bila več kot po navadi z družino. Hkrati je bil to zame ravno pravi čas, da sem začela vzpostavljati rutino, ki jo bom pozneje potrebovala na turnirjih. Zdi se mi pomembno, da ohranjaš rituale, ki ti ustrezajo v tekmovalnih nastopih. Poskusila sem izboljšati dejavnike, za katere prej nisem imela časa, denimo psihično trdnost. Sočasno sem se lotila študija prek medmrežja v povezavi z WTA. Zdaj pa se že vsi skupaj vračamo v klasično pripravljalno teniško obdobje in tudi sicer k normalnemu vsakdanu.«

Kako so v tem trenutku obveznosti na univerzi po spletu, ki ste jih v bistvu napovedali že lani, po koncu uspešno opravljene mature?
»Lahko si izberem poljubno število predmetov na semester, zdaj imam španščino, edino, kar je za zdaj pri tem pomembno, je opravljanje nalog brez prestavljanja, časa za posamezno imaš recimo tri dni. A za to sem se odločila, ker se hočem naučiti in spoznati kaj novega, ne le v športnem okolju. Profesorji se trudijo, kar mi je všeč.«

Kot vemo, vas zelo zanimajo tuji jeziki, od kod takšna naklonjenost prav do španščine?
»Številni jeziki so mi všeč, toda bolj hodiš po svetu, bolj ugotavljaš, kako je španski jezik poleg angleškega že prav univerzalni. Povsod srečaš koga, ki bi se pogovarjal v španščini. Lepo mi zveni, denimo tudi v glasbi. V gimnaziji sem se resno učila nemščino, težava je, ker je zdaj ne uporabljam, toda temelj imam dober. V osnovnošolskih časih sem se malce spoznavala tudi s francoščino.«

O vašem napredovanju res ni dvoma, malce pred pandemijo koronavirusa ste močno opozorili nase z zmago nad Venus Williams, kakšni so zdaj spomini na to predstavo?
»Turnir v Acapulcu je poseben. Bivaš ob morju, ob hotelu so igrišča. Vroče je, precej je vlage, zato se žogica drugače odbija, občasno še veter piha. V kvalifikacijah sem bila zanesljiva, pozneje sva se tako Venus kot jaz lovili v teh posebnih razmerah. Vedela sem, da sem telesno bolje pripravljena, res pa nekaj časa nisem našla želenega ritma v igri. Garala sem od točke do točke, jaz nikdar ne odneham, dokler zares ni konec dvoboja. Če mi je kaj motivacija za prihodnost, je to spoznanje, da lahko ubranim sedem zaključnih žogic. Ko se mi bo zgodilo kaj podobnega, se bom vedno spomnila tega nastopa, boljšega motiva ne more biti.«

V katerem mestu ali deželi se zunaj teniških igrišč najbolje počutite?
»Vsako mesto ohranja svoje posebnosti. Acapulco je zanimiv, rada imam Valencio, njen utrip in arhitekturo. Avstralija mi je všeč, Melbourne je zelo lep. Ljubljana pa ostaja moje najljubše mesto, ker je tu toliko zelene narave in tudi miru. Podobno je v Valencii. Vrvež Pariza, Londona ali New Yorka mi ne ustreza najbolj, Res, tisti čarobni mir najbolj občutim doma.«