Špela Pretnar: Super je, naj traja, dokler lahko

V pradavnini, v neki tretji državi, smo peli, kako je v naši domovini lepo biti mlad. Kako je v zdajšnji mladim, ne vem. Je pa nekaterim lepo, celo onim, ki so tik pred zmenkom z abrahamom.

Zagotovo Špeli Pretnar, nekdanji vražji alpski smučarki. Od letos je spet bolj v smučariji, pomaga, svetuje Andreji Slokar, ki je »zelo hitro prišla v vrh in so jo določene stvari prehitele«. Špela poskrbi za njen piar, sponzorje, pa ob poškodbi, kakršna zdaj tare Slokarjevo, »potrebuješ nekoga ob strani«. Uteha, nasveti, spodbuda in to.

Pretnarjeva (alpsko) smuča bolj malo, če že, s smučarsko ne pretirano zagnanim 12-letnim sinom Makom, sama gre raje na turne ali tekaške dile. Nasmučala se je v življenju dovolj, kaj ji je dal šport? »Vrhunski šport te nauči discipline, reda, vztrajnosti.« Svojo, izključno svojo pot bi privoščila tudi otroku, nikakor pa tega, kar vrhunski šport od mladih zahteva zdaj. Z vrstniki se večkrat pogovarjajo, strinjajo se, da so imeli lepo otroštvo. Šola, vsako popoldne trening na Zatrniku ali Kobli: »Najhuje je bilo, da ob nedeljah nisem mogla gledati Živ-žava.«.

Imela je, pravi, relativno običajno mladost, zavoljo naskoka na športne vrhove ni tvegala vsega: »Jaz sem hotela živeti, po horoskopu sem uživačka, jaz se hočem imeti dobro. Morda zaradi tega nisem dosegla vsega, kar bi lahko, a mi niti slučajno ni žal.« Pogrešala pa je študijska leta, študentsko življenje, pa faksa ni dokončala.

V njenih očeh je podoba naše smučarije bolj sivkasta, zdaj je vse noro profesionalno, otroci so ves čas po avtomobilih, snega ni, desetletni mulčki se vozijo v Avstrijo, več manjkajo v šoli ... »Pa še drago je tako, da si smučarijo lahko privoščijo samo dobro situirani, pa s tem ne mislim nič slabega.« Jasno pa je, da so veliko večji borci oni, ki se morajo boriti od malega, kot tisti, ki jim je veliko vnaprej dano.

Ampak smučanje je bilo vedno naporen šport, je z uspehi poplačalo, kar je vanj vložila? »Poglejmo Janico Kostelić, dosegla je vse, kar se je dalo, a danes ne more smučati, teči, le potaplja se lahko. S tega vidika sem imela jaz ogromno srečo, saj sem bila večkrat poškodovana, a danes posledic ne čutim.« Dela lahko vse in je zelo aktivna. Zato meni, da je za človeka primernejša rekreacija, pa študij pa da v poklicu nekaj dosežeš. V vrhunskem športu se ti mora vse poklopiti, že takoj moraš imeti »dobrega, predvsem pametnega trenerja, tukaj velikokrat šepamo«. In ni stvari, ni zlate olimpijske medalje, ki bi odtehtala dve tretjini življenja po karieri, ki bi bili polni vsakovrstnega nevšečja. Njeni zdajšnji dnevi niso prepojeni s spomini na šest zmag v svetovnem pokalu, na slalomski kristalni globus ...

V centru

»V tej sekundi še enkrat podpišem za enako pot.« Tisto, ki jo je iz vijuganja vodila na POP TV, pa na našo smučarsko zvezo, zdaj pa – Althea, medicinski center, Begunje na Gorenjskem. »Trije lastniki, fizioterapevt in nekdanji smučar Nace Gartner, dr. Anže Kristan, ki je bil dolga leta zdravnik pri smučarski reprezentanci, in jaz smo ga odkupili konec leta 2020.« Fizioterapija, ortopedija/travmatologija, ultrazvok, dermatologija, kineziologija, »v letu in pol smo se precej razširili«. Pretnarjeva je direktorica, »v to sem bila bolj vržena, doktor ali fizioterapevt se ne moreta ukvarjati še s papirji. Smo pa sami športniki noter in lahko rečem, da so športniki dobri delavci.«

Z, no, prvo polovico življenja je zelo zadovoljna, prve dni marca se bliža druga. Ni še čisto dojela, da jo na pijačo vabi Abraham, ker se tako ne počuti. Spomni se, ko je bila njena mama stara petdeset, se je Špeli zdelo, da je z eno nogo v grobu, »jaz se počutim v razcvetu svojega življenja, pride pa pošta, vabilo za mamografijo ...«.

Dobro se počuti, ima hiperaktivnega otroka, ne kaže, da bo znanstvenik ali pa kulturnik, »ampak s stropa visi cel dan, službo imam super in partnersko sem zelo zadovoljna«. Vse ima urejeno, pravzaprav nima želja. »Naj traja, dokler lahko.«

Človek kar siten rata, ko posluša, kako se imajo nekateri lepo, če se malo pošalimo. Slišal pa sem, da je veliko odvisno od tega, kako si človek življenje ureja v zgornjem nadstropju, pod lasiščem. Če ga ima. No, tam nekje.