Timi Zajc: Srečen bo, ko se bo enkrat poslovil od skokov
Najboljši smučarski skakalci, tekači in nordijski kombinatorci že nestrpno odštevajo dneve do srede, ko se bo v Trondheimu začelo 44. SP, na katerem bo Timi Zajc branil zlato kolajno izpred dveh let z Bloudkove velikanke. A 24-letni as iz Hramš v občini Žalec se ne uvršča med favorite.
Kako ste zadovoljni z dosedanjimi nastopi v sezoni?
»Če odmislim zmago v Oberstdorfu, nisem dosegel kakšnih presežkov. Zares zadovoljen sem bil le s poleti v Nemčiji, na preostalih tekmah sem bil bolj kot ne povprečen. Ni zmeraj enostavno priti do formule za uspeh.«
Na Norveškem boste branili zlato z velike skakalnice v Planici '23, kjer ste spet dokazali, da ste mož za velika tekmovanja.
»Že, že, a moja forma ni blesteča. To smo lahko videli tudi nazadnje v Saporu (bil je 39. in 10. – op. p.), tako da v Trondheim ne bom odpotoval kot kandidat za kolajno. Z Anžetom Laniškom in Domnom Prevcem sta že v naši ekipi dva fanta pred mano. Sam se moram osredotočiti na svoje skoke, tehniko, iskanje rešitev, poskusiti najti kakšnega asa v rokavu in upati, da se mi bodo 8. marca (takrat bo posamična tekma na veliki skakalnici – op. p.), pokrili vsi dejavniki. Velika naprava je po svoje podobna Bloudkovi velikanki, a ima nižjo krivuljo leta. Lani tam nisem blestel (na srednji skakalnici je bil 21., na veliki 17. – op. p.), bomo videli, kako mi bo šlo letos.«
Kateri skakalci bodo po vašem glavni favoriti?
»Ob Anžetu Lanišku in Domnu Prevcu bo po zadnjih dveh zmagah v Saporu zelo nevaren Japonec Rjoju Kobajaši, ki se je pravi čas 'zbudil', da vseh Avstrijcev sploh ne omenjam.«
Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od SP v Planici?
»Dan, ko sem postal svetovni prvak. Že zjutraj mi je nekaj v telesu sporočalo, da se bo nekaj zgodilo. Zaradi tega me je vseskozi malo stiskalo, dan pa se je zelo vlekel. Bilo je naporno, izšlo pa se mi je kot v pravljici. Po zmagi so me preplavila čustva, ki jih na normalnih tekmah ne moreš doživeti.«
Domače prvenstvo je zaznamoval tudi grd padec Petra Prevca.
»Na srečo ga nisem videl, do konca SP si ga tudi nisem želel pogledati v posnetku. Škoda, da se mu je to zgodilo. Če se ne bi poškodoval, bi bil tudi kandidat za kolajno.«
Kako se v ekipi pozna njegova odsotnost?
»Meni se pozna. Zdaj se vsak drži bolj zase, jaz pa včasih pogrešam druženje. Pero je znal povezati ekipo, šli smo kdaj skupaj na večerjo. To mi zdaj malo manjka, kajti fantje so večinoma zaprti po hotelskih sobah.«
V Willingenu je zelo odmevala vaša diskvalifikacija. Kaj lahko poveste o tem?
»Kaj sem si mislil o diskvalifikaciji, sem pokazal, drugega nimam več za dodati.«
Kako je bilo nato na sestanku z direktorjem skakalnih tekmovanj Sandrom Pertilejem in Christianom Katholom, kontrolorjem opreme pri Mednarodni smučarski zvezi?
»Ni šlo za sestanek. Šel sem se opravičit Katholu, z menoj pa je bil tudi trener Robert Hrgota.«
Ste se morali opravičiti?
»Ne, ni se mi bilo treba, to je bila moja osebna odločitev, na koncu koncev smo na vsaki tekmi v stiku. Ker je bilo veliko vroče krvi, sem se mu opravičil, če sem ga kaj užalil. Osebno nimam nič proti Katholu.«
Čeprav domala iz leta v leto spreminjajo pravila glede dresov, so ti še zmeraj vroča tema pogovorov v skokih. Kako bi se vi lotili tega problema?
»V bistvu nima smisla, da karkoli razlagam, saj ne morem ničesar spremeniti. Preživeti moram še nekaj let, kar mi jih je ostalo v skokih, potem pa bom zelo srečen, ko bom enkrat zaključil.«
Ali so se vam skoki že zamerili?
»Niso se mi zamerili, a ni skrivnost, da gre za zelo zahteven šport. Več je težkih trenutkov kot lepih. Še preden se odpraviš proti vrhu zaletišča, imaš toliko kontrol, da več razmišljaš o njih kot o skokih.«
Kakšno pa je vaše mnenje glede njegove napovedi o združevanju moških in ženskih tekem?
»Po mojem ni pametno, da rečem karkoli. Pred nam je še kar nekaj tekem, na katere se moram osredotočiti, zato ni smiselno, da komentiram takšne neumnosti.«
