Srečko Katanec postal prepoznaven obraz tudi v Iraku

LJUBLJANA – V zadnjih štiridesetih letih nemara nihče ni z uspehi zaznamoval slovenskega nogometa močneje kot nogometaš in trener Srečko Katanec. Tudi v Iraku, kamor ga je zvabila ponudba za delo tamkajšnje nogometne zveze, je postal prepoznaven obraz in selektor, s katerim država na tleh nekdanje Mezopotamije odkrito meri na Katar 2022, torej mundial v neposredni soseščini. Prav Irak je bil na minulem azijskem prvenstvu najbližje poznejšemu prvaku Katarju.

Turnir v Združenih arabskih emiratih so tedaj podrobno – po večini prav zaradi vas na čelu Iraka – spremljali tudi Slovenci. Ste čutili ta interes rojakov?
»Priznam, da sem se izključil iz medijskega dogajanja in tega nisem čutil. Gotovo pa je to lepo slišati. Na neki način sem bil pod velikim pritiskom tudi brez slovenskega medijskega prostora, saj so pritisk, če hočete, ustvarili že iraški novinarji.«

Bi lahko primerjali ti medijski okolji?
»Vsi slovenski novinarji skupaj ustvarite približno deset odstotkov pritiska, ki ga zmorejo pred tovrstnimi turnirji vaši iraški kolegi. Iračani resnično živijo za nogomet, kar je zares lepo videti in doživeti, tamkajšnje zanimanje za nogomet je ogromno. Pred turnirjem so me ob vsaki priložnosti zasuli s sugestivnimi vprašanji, češ, ali bomo postali azijski prvaki. Po vrnitvi nisem doživel negativnih kritik.«

Ponudbo iraške nogometne zveze ste sprejeli konec lanskega poletja. V kakšnem položaju je iraška reprezentanca?
»Igrali smo šest prijateljskih tekem in štiri tekme na azijskem prvenstvu. Izgubili smo le z Argentino in azijskim prvakom Katarjem. Moj načrt je pripraviti reprezentanco za uspešen nastop v kvalifikacijah za svetovno prvenstvu v Katarju. To sem povedal tudi predsedniku zveze.«

Ni zahteval kratkoročnih ciljev?
»Seveda bi si vsi želeli doseči čim več, najprej jaz. Toda še preden sem podpisal pogodbo, sem jim povedal: Če želite izvajati pritisk na prenovljeno reprezentanco in boste zahtevali naslov azijskega prvaka, začnite iskati drugega selektorja, saj vam jaz tega ne morem zagotoviti po enih skupnih pripravah.«

Kaj želite doseči v Iraku?
»Moj izziv je igrati na svetovnem prvenstvu, zato želim selekcionirati ekipo pravih tekmovalcev, torej ne le fantov, ki bi denimo igrali lep nogomet. Na azijskem prvenstvu sem dobil ogromno uporabnih informacij. Posebej me veseli, da bodo Iračani prvič po dolgem času igrali prave tekme v domovini. Vsi prebivalci Iraka so izjemno ponosni na svoje korenine. To denimo nam Slovencem gotovo vsaj delno manjka in se lahko kaj naučimo od Iračanov.«

Država je bila vrsto let ujeta v vojno. Kakšne razmere za vadbo imate v Iraku?
»Trije objekti so odlični, veliko dela pa jih čaka z gradnjo vadbenih središč, brez katerih je težko napredovati. Stadion v Basri je denimo primerljiv z najboljšimi v Evropi, ima 60.000 sedišč, zraven je več petzvezdničnih hotelov, novozgrajena sta tudi objekta v Nadžafu in Karbali. Najmočnejše ekipe resda domujejo v Bagdadu, kjer Šorta, Zavra in Al Džavija igrajo na istem stadionu.«

Kako deluje tamkajšnja liga?
»V 1. ligi je dvajset klubov, v njej je ogromno nadarjenih fantov, iz katerih bi bilo mogoče izvleči veliko nogometnega znanja. Številni izzivi jih resda še čakajo, kar je razumljivo. V Iraku denimo nimajo organiziranih ligaških tekmovanj mlajših selekcij. Fantje vadijo v klubih, toda nimajo tekem. Ko napoči čas za akcije mlajših reprezentanc, najboljše naberejo po klubih in se nato nekaj dni pripravljajo za tekmo.«

Vas je med bivanjem v Iraku kar koli presenetilo?
»Ne, saj sem bil dobro pripravljen. Mi stanujemo v Erbilu, to je na severu Iraka v delu države, kjer živijo pretežno Kurdi. Tam je denimo obvladljiv tudi promet, gre za mesto s približno milijonom prebivalcev.«


Promet v Bagdadu?
»Tam je druga zgodba, zgolj po cesti se težko prebiješ daleč. Cestnih pasov je toliko, kolikor hočeš. Vabim vas, da si pridete pogledat Bagdad, Erbil, na splošno Irak, saj gre za zanimivo državo.«

Kako je bil organiziran turnir za azijsko prvenstvo?
»Vrhunsko, čeprav bi bilo lahko logistično še bolje. Nenehno smo se denimo selili skupaj s prtljago vred, nismo torej imeli baze. Začeli smo pri marini Jas, torej tam, kjer imajo dirko formule ena, to je pol ure iz Abu Dabija. Stanovali smo v top hotelu, toda zvečer smo spoznali, da leži ob letališču … Drugo tekmo smo igrali v Šardži, tretjo v Dubaju, četrto spet v Abu Dabiju. Za športnike to logistično ni bilo optimalno.«

Kako dobro deluje Katar? Ne nazadnje je postal prvak, gostil bo tudi naslednje svetovno prvenstvo.
»Vsi govorijo le o katarskem denarju, le redki pa vedo, da ima Katar tudi odličen načrt in pravo strategijo. Selektor Felix Bas jih na različne načine vodi že 13 let. Iz Katalonije je prišel v katarsko akademijo Aspire – to raven vadbenega središča si morate zares ogledati! –, začel delati z najmlajšimi, pred dvema letoma je prevzel člane. Niti Xavi in Gabi nista prišla zaman v katarsko ligo, vsi se učijo od njiju. Ob tem je treba priznati, da jim je šlo na azijskem prvenstvu prav vse po načrtu, vključno s tekmo proti nam.«