Tadej Pogačar kot T. P. Vesoljček
Pravkar končani Tour je podal jasno sliko: Pogačar je stopnjo nad vsemi. Pravzaprav je za razred boljši od Jonasa Vingegaarda in Remca Evenepoela, od vseh preostalih lahko zvišamo razrede.
Najprej je treba poudariti, da so vsi trije največji Pogačarjevi tekmeci za zmago na 111. dirki po Franciji, prišli na start v Firencah s slabo popotnico oziroma s težkim bremenom. Vsi trije so namreč hudo padli 4. aprila na dirki po Baskiji. Z najmanjšimi poškodbami jo je odnesel Primož Roglič, ki je vso sezono podredil prav Touru.
Z nekoliko hujšimi poškodbami se je moral boriti Remco Evenepoel, najhuje pa jo je skupil prav največji Pogijev tekmec Jonas Vingegaard. Jonas je imel zlomljeno ključnico, več zlomljenih reber, kontuzijo pljuč in pnevmotoraks. Po 12 dneh je zapustil bolnišnico po 30 pa je prvič sedel na kolo. Nekateri pravijo, da celo po 40. Samo mesec in pol se je pripravljal za nastop na Touru. Vemo, kako je dirkal na dirki vseh dirk.
Čudeži se ne nehajo
O sodobnem kolesarstvu zdaj govorimo kot o čudežnem dogajanju. Če vprašate zdajšnjo generacijo kolesarjev, kako gledajo na dogajanje v kolesarskem svetu, jih večina skomigne z rameni, češ, da samo poskušajo slediti smernicam.
Če vprašate kolesarje, ki so starejši od 35 let in niso rogliči, bodo rekli, da se je sodobno kolesarstvo korenito spremenilo, skoraj čez noč, da je vse drugače, da nič več ni, kot je bilo. To nas spomni na začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, kajne?
Tudi takrat so starejši, tudi tisti najboljši kolesarji začeli postavljati vprašanja, kako to, da se je kolesarski svet spremenil čez noč. In smo potem dolgih petnajst let ugotavljali, kaj se dogaja. In dobili odgovor. Ampak ne bomo o nedovoljenih sredstvih. Kaj se je zares zgodilo, da je danes vse drugače?
Zakaj imajo Pogija za vesoljčka
Zmaguje v slogu, o katerem malokdo sploh sanja. Pogačar pride v cilj sam pred vsemi. Seveda, saj je tudi za vsaj razred boljši od vseh. In ob tem tudi tuji kolesarski strokovnjaki samo še uživajo. Pogačarja sploh nimajo za Slovenca, ampak za najboljšega kolesarja na svetu.
In potem so letos padali še rekordi. V letošnji sezoni ima Pogi 52 startov, 18 posamičnih zmag na dirkah in 3 v skupnem seštevku. Vse od marčne dirke Milano–Sanremo ni izgubil tekme. Tu ne štejemo etap. Na Giru in Touru je 39 dni nosil majico vodilnega, rožnato in rumeno.
Na letošnjem Touru je dva rekorda na klancih podrl kar v dveh dneh zaporedoma. Rekord Tonyja Romingerja na Pla d'Adet in Marca Pantanija na Plateau de Beille. Pogačar je dobesedno zdesetkal Pantanijev rekord in bil hitrejši za skoraj 10 odstotkov. Pogi melje vse pred sabo, pravimo. Res je. In podiranje starih rekordov je nekaj vsakdanjega zanj, čeprav je večkrat izjavil, da ga to zdaj niti najmanj ne zanima. Da mu bo toplo pri srcu nekoč, čez trideset let, ko bo prebiral o svojih dosežkih, najbrž.
Seveda, če bi kdo danes zajahal Romingerjevo kolo in se oblekel v njegova oblačila, bi verjetno pomislil, da gre za skrito kamero ali pa vintage kolesarski izlet. Nič ni tako, kot je bilo pred šestimi leti, kaj šele pred petindvajsetimi in več. Ampak stare rekorde na klancih je podiralo vsaj šest kolesarjev na letošnjem Touru ...
Pri vsem ugibanju, kako Pogiju to uspe, ni treba komplicirati, dovolj se je samo zavedati, da ga primerjajo z največjim imenom kolesarstva v zgodovini, in to ime je Eddy Merckx! Pač takega kolesarja, kot je Pogačar, vse od Merckxa ni bilo, in pika. In ker je Pogi še zelo mlad, lahko začnemo sklepati, da bo na koncu res presegel tudi njega.
Kolesarstvo ni čudež, kolesarji niso vesoljci
Prvih deset kolesarjev na letošnjem Touru je dosegalo tako statistiko (vse njihove predstave spremlja znanost), da smo se vsi začeli spraševati o vesoljcih.
Prvih deset in še kdo zraven, in ne samo Pogačar, ki je, kot smo že ugotovili razred zase. Pred Tourom sem večkrat rekel tudi jaz, da če Pogačar zmaga na Giru in Touru v eni sezoni, potem o (sodobnem) kolesarstvu ne vem nič.
Bernard Hinault je rekel, da če zmaga Vingegaard po vseh poškodbah, o katerih so govorili, da jih je staknil, potem on o kolesarstvu ne ve nič. Na tem mestu vam nisem dolžan razlagati, kdo je Bernard Hinault, kajne? Vemo, da so v preteklosti tisti največji kolesarski mojstri imeli tudi Giro za trening za Tour.
Ampak kot pravijo vsi mladi, tisto so bili drugačni časi. Takrat v pelotonu niso poznali take specializacije in periodizacije treninga in dirkanja, kot ga zdaj. Nazadnje je dvojček uspel kolesarju zelo sumljivega slovesa pred 26 leti. To je že daljna zgodovina za sodobni kolesarski svet.
Največji grešnik vseh časov v kolesarstvu in hkrati tudi najboljši kolesar vseh časov, če sprašujete Američane, ki podpirajo nedovoljena sredstva, je v svojih časih izjavil, da mu niti na misel ne pride osvojiti dvojček.
Za trojček sploh ni upal vedeti. Zakaj je bilo pred Pogačarjem nemogoče osvojiti dvojček, pravzaprav? Zato ker je v teh časih nemogoče biti v optimalni formi za kaj takega. In zakaj ne?
Zato ker se človeško telo po naravni poti ne more pripraviti na dve taki ekstremni preizkušnji v tako kratkem času, trdijo zdravniki znanstveniki.
Tekmeci so predobri fizično in psihično, da bi komu to lahko uspelo. Pač taki časi so, sodobni. Ampak na vsake toliko časa se pojavi kak posebnež, ki to zmore. In tokrat je to na našo srečo prav Slovenec.
To je edini odgovor, ki pije vodo. Nekaj resnice je tudi v tem, da tritedenske dirke izgubljajo svoj čar, ravno zato, ker je v kolesarskem svetu tako malo kolesarjev, ki so sposobni česa takega. Mladi kolesarji vse manj razmišljajo o zmagah na tritedenskih dirkah in vse več o tistih na enodnevnih.
Ljudje, navijači pa so že naveličani gledati dve dirki na dirki. Ali kot je rekel Remco po letošnjem Touru, letos smo gledali kar tri dirke na eni dirki.
Na prvi smo gledali lovce na etapne zmage. Na drugi smo gledali favorite za skupni seštevek in na tretji dirko za drugo mesto. In res je bilo tako.
V nekih nesodobnih kolesarskih časih je bilo nepredstavljivo biti v najboljši formi vse od začetka marca pa do konca julija. Potem je bilo to v nekih spet drugačnih časih čisto izvedljivo in potem sploh ne, zdaj pa Pogačar in druščina dokazujejo, da je to spet zelo možno. Kolesarsko zgodovinsko kolo se obrača in se ponavlja, če mladi to priznajo ali ne.
Vse, kar se dogaja danes, smo že videli. In to večkrat. Da, tudi včasih so zelo mladi kolesarji dirkali na najboljših dirkah in bili zelo uspešni. Da, tudi na tritedenskih dirkah so zmagovali, kaj šele na klasikah. In da, tudi včasih, in to v več obdobjih, so imeli ogljikove hidrate in sladkorje za atomsko gorivo. Vse, kar se danes dogaja v kolesarstvu, smo že videli. Ampak Slovenci smo srečni, ker se končno dogaja tudi Slovencem. In ne, kolesarji niso vesoljci. Celo Slovenci so.
Vse najboljše o Pogačarju
Primož Roglič in Tadej Pogačar sta spremenila svetovno kolesarstvo. Nekateri tega niso veseli, ker sta jima podrla celoten sistem. Predvsem so trenerji tisti, ki so onemeli in začeli dvomiti o svojem znanju. Tudi zdravniki ne vedo, kaj točno se dogaja. Je za tako početje res najbolj pomemben talent, geni, če hočete? Seveda.
Pri 20 letih ne moreš imeti izkušenj za stopničke na tritedenski dirki, pri 21 letih sploh ne moreš biti natreniran za zmago na največji dirki na svetu.
Pri 23 letih ne moreš biti kandidat za najboljšega kolesarja na svetu niti za potencialnega olimpionika. Zakaj ne? Zato ker znanost tega ne potrjuje. Ampak zakaj bi morala znanost vse potrditi? In se je vseeno zgodilo. Hvaležni smo lahko le, da se je to zgodilo končno tudi v Sloveniji.
Tuji trenerji na vprašanje, ali imajo v mladih kategorijah kakega dobrega, perspektivnega kolesarja, odgovorijo: imamo dobre, nimamo pa fenomena. In samo fenomen se lahko kosa s Pogačarjem.
Uspeh Tadeja Pogačarja je merljiv, seveda. Od leta 2021 je najboljši kolesar na svetu. Zmagal je na treh Tourih, to je zdaj hudičevo resna zadeva. Od tu naprej moramo govoriti o pisanju kolesarske zgodovine na novo.
Zakaj? Zato ker Pogačar ni osvojil samo treh Tourov in enega Gira, Pogačar zmaguje tudi na enodnevnih dirkah kot po tekočem traku. In ne samo to; na kakšen način zmaguje Pogačar!
Tadej Pogačar je sam na cesti, dolgo za njim ni nikogar. FOTO: Marco Bertorello Afp
