Takšni zneski se obračajo na Dirki po Franciji in toliko zaslužita naša zvezdnika
Če Tour de France ne bi bil donosen posel, najbrž ne bi dočakal 111. izvedbe. Leta 1903 je Henri Desgrange prvega priredil, da bi povečal prodajo časopisa L'Auto in dirka se je obdržala, ker se je naklada med njo podvojila. Nova zgodovina dirke po Franciji se je začela pisati po drugi svetovni vojni, ko je pokroviteljstvo nad organizacijo prevzel časopisni magnat Émilion Amaury in z njim največji francoski časnik L'Equipe. Ta naveza je prek agencije, ki nosi Amauryjevo ime (ASO), živa še danes in v rokah drži niti levjega deleža milijonov, ki se vrtijo v kolesarskem športu.
Za ekipe v svetovni seriji Tour de France pomeni dve tretjini sezonske izpostavljenosti njihovih sponzorjev v medijih in družbenih omrežjih po vsej zemeljski obli. Zato ne čudi, da še ni prišlo so »revolucije« pri zahtevah po pravičnejši delitvi denarne pogače. Neposredni proizvajalci je poberejo bore malo, saj ne morejo dobiti deleža od prodaje vstopnic, ki jih v kolesarstvu ni, prireditelji pa tudi svoj največji vir zaslužka iz prodaje televizijskih pravic zadržijo zase.
Le 2,3 milijona evrov vreden nagradni sklad, iz katerega gre zmagovalcu pol milijona evrov, je glede na zahtevnost dirke in v primerjavi z nagradami v tenisu, golfu ali formuli ena drobiž. Pri ASO, ki prireja še kopico drugih kolesarskih dirk svetovne serije in med drugim tudi pariški tekaški maraton ter reli Pariz–Dakar, bi si gotovo lahko privoščili bogatejše nagrajevanje najboljših kolesarjev na svetu, zaradi katerih ljudje po vsem svetu spremljajo njihovo dirko.
Ta je še vedno kronski dragulj skupine Amaury, saj naj bi lani po podatkih Bloomberga z njo ustvarili 53 odstotkov od skupno 588 milijonov evrov prihodkov. To je sedem odstotkov več kot leto prej, rast pa pripisujejo tudi izjemno napetemu boju za zmago med Jonasom Vingegaardom in Tadejem Pogačarjem, ki ju je do 16. etape ločilo le nekaj sekund. V 68-milijonski Franciji je dirko spremljalo 42,5 milijona gledalcev, 2,4 odstotka več kot leto prej. Po vsej Evropi si je 150 milijonov ljudi ogledalo skupno 750 milijonov ur televizijskih prenosov. Lastnica Eurosporta, mreža Warner Bros Discovery, je zabeležila 12-odstotno rast gledanosti pretočnih vsebin.
Pogačar, Vingegaard in drugi kolesarski asi na srečo finančno niso odvisni od nagradnega sklada Toura in drugih dirk, bogato jih plačujejo njihove ekipe z močnimi sponzorji.
Pogačar, Vingegaard in drugi kolesarski asi na srečo finančno niso odvisni od nagradnega sklada, bogato jih plačujejo njihove ekipe z močnimi sponzorji. Pri tem je kot na letošnjih dirkah korak pred konkurenco Pogačar, ki od ekipe UAE prejema šest milijonov evrov na sezono, po zmagi na Giru pa so se pojavile govorice, da bo z zasedbo iz ZAE podaljšal pogodbo do leta 2029 in prejemal osem milijonov na sezono. Njegov najbližji zasledovalec je ta čas Primož Roglič, ki je na drugo mesto s 4,5 milijona letne plače poskočil ob prestopu k Bori Hansgrohe oziroma Red Bullu, ki je včeraj uradno vstopil v kolesarski svet in bi v njem lahko v kratkem na novo definiral igro milijonov.
Gostiteljem osem evrov na enega vloženega
Ti se vrtijo tudi v mestih, ki gostijo etape Toura. Najdražji, vendar zelo zaželen je veliki start, Grand Départ, ki bo letos že šestindvajsetič zunaj Francije. Dirka se bo začela v Firencah, prve tri etape bodo v celoti v Italiji, kjer se bo začela tudi četrta. Številke niso uradne, ocene o vložku naših zahodnih sosedov v zgodovinski prvi začetek dirke po Franciji pri njih pa se vrtijo okoli 20 milijonov evrov (12 milijonov kotizacije, osem milijonov organizacijskih stroškov). Vendar italijanski prireditelji pričakujejo, da jim bo gostovanje velike pentlje navrglo vsaj 120 milijonov evrov prihodkov.
Baskovski prireditelji so v start lanskega Toura vložili 12,2 milijona evrov, na ta račun pa naj bi ustvarili za 103,9 milijona evrov dobrobiti. Vsak vložen evro naj bi se povrnil z 8,5-kratnikom. Od davkov iz ustvarjenih prihodkov so lokalne oblasti pobrale 19,5 milijona evrov davkov.
Po predhodni oceni toskanskega časnika La Nazione naj bi si uvodno etapo od Firenc do Riminija ob trasi ogledalo od 800.000 do 900.000 ljudi. Samo v Firencah naj bi z uvodom v dirko ustvarili 25 milijonov evrov prihodkov, 9,6 milijona z gostinskimi storitvami, devet milijonov s prenočišči in 5,8 milijona s trgovino.
Podobno ambiciozne načrte imajo na Azurni obali, ki bo prvič gostila konec dirke. Računajo, da bodo v treh dneh ustvarili od 50 do 60 milijonov prihodkov ter da bodo s tem za vsak vloženi evro dobili povrnjenih osem evrov.
Čeprav so številni ekonomisti skeptični do tovrstnih izračunov, tem številkam pritrjujeta študiji, ki so jih opravili po zadnjih dveh gostovanjih starta Toura v tujini. Lani se je dirka začela v Bilbau in tri dni gostovala v Baskiji, kjer si jo je ogledalo skoraj milijon ljudi. Lokalni prireditelji so v to vložili 12,2 milijona evrov, na ta račun pa naj bi ustvarili za 103,9 milijona evrov dobrobiti. Vsak vložen evro naj bi se povrnil z 8,5-kratnikom. Od davkov iz ustvarjenih prihodkov so lokalne oblasti pobrale 19,5 milijona evrov davkov.
Podobne številke so objavili tudi po startu Toura 2022 na Danskem, kjer se je zbralo kar 1,6 milijona kolesarskih navdušencev, izplen pa je bil 101 milijon evrov gospodarske dobrobiti. Prihodnje leto se bo Tour začel na severu Francije v Lillu, leta 2026 pa v Barceloni. Bo kdaj prišel tudi v Slovenijo?
