Talentiranega Domna si želijo vsi

Celjskim grofom se je bolje pisalo, ko so se povezali s Habsburžani, leta 1341 pa je cesar Ludvik Bavarski povzdignil Ulrika I. v grofa. Družina se je odslej imenovala po Celju, ki je rokometna metropola Slovenije. Celjani skupaj s trenerjem Brankom Tamšetom ne iščejo pomoči drugod, ampak v dvorani klešejo nove ase. Da bi nekako zadržali stik z evropskim vrhom. Zadnji iz Branetove delavnice je 17-letni Domen Makuc, ki je rojstno vas Rodik in ekipo RD Škerjanec Jadran Hrpelje-Kozina zamenjal za dres Celjanov.

Po očetovi poti

»Sprva sem se malce lovil, a sem imel srečo, da sem hitro dobil nekaj novih prijateljev, sošolcev. Hvala jim. Zdaj se že počutim malce Celjana,« pravi Domen, s katerim smo se srečali po enem od treningov. V njegovem glasu ni čutiti primorskega dialekta. »Tega uporabim, ko sem v družbi deklet, ker imajo to rade,« pristavi Domen, ki mu je bil rokomet zapisan v DNK. Oče Simon je bil dober igralec sprva Izole, potem Cimosa Koper, Gold Cluba, preizkusil pa se je tudi na tujem. Očetovih tekem se ne spomni. Le tega, da so ga metali v zrak, ko je končal kariero, pove Domen, ki je še kot otrok hodil z očetom na treninge, v 1. razredu osnovne šole pa začel vaditi v rokometnem krožku. »V vseh starostnih kategorijah je bil korak pred vsemi,« se njegovih iger na Primorskem spominja rokometni strokovnjak Vojko Lazar, ki pozorno spremlja njegovo kariero.

Celjani so bili vztrajni, Domen pa ni veliko okleval. »Celje je največji in najelitnejši klub v Sloveniji. Ne vem, ali bi kdo lahko zavrnil tako ponudbo. V Celju sem se vpisal tudi v gimnazijo. Za zdaj kaže vse dobro, odločitev za prihod sem je bila prava. Sem v klubu, kjer dobro in veliko treniram pri trenerju Branku Tamšetu, ki je zagotovo eden najboljših strokovnjakov v Evropi,« pohvali šefa, ki mu dovoli tudi kako potezo več. »Nekaj se zgodi spontano, nekaj je uigrano. So se pa tudi soigralci že navadili na moje podaje. Vedno se trudim, da žogo spravim do njih,« o naravi svoje igre pove Domen, ki ima potezo več, zaradi katere se hodi na tekme in se dodatno uživa v rokometu. Ker igra na srednjem zunanjem položaju, ima žogo precej v rokah.
Domen si kritik ne žene k srcu. Nekaterim prisluhne, nekaj jih presliši. Zagotovo pa z veseljem prisluhne očetu. »Z očetom si vse poveva. Po vsaki tekmi se slišiva in proučiva poteze, dobre in slabe,« opiše njun odnos. Na družino je zelo navezan, ima 15-letnega brata Andraža, ki prav tako igra rokomet, in mamo Tanjo. Domen si želi, da bi z bratom nekoč zaigrala skupaj.

Pohvala Balića

S Celjani ima pogodbo do leta 2020, do takrat namerava ostati v mestu ob Savinji, rad bi tudi uspešno sklenil šolanje (obožuje matematiko!), potem pa v svet. Ni skrivnost, da ga po izvrstnih igrah, tudi na finalnem turnirju lige SEHA je bilo tako, obletavajo številni snubci. Od številk in sladkih besed pa se Domnu ne zvrti v glavi. »Sem miren in realen. Še več takih tekem si lahko le želim. Dokazovati se je treba vsakič znova,« trezno razmišlja Makuc, verjetno eden največjih talentov, ki so oblekli dres celjskega kluba. Rokomet ima preprost rad, uživa v vsaki potezi. Nima pa še dovolj izkušenj, da bi se vsakič pravilno odločil v igri, zato z veseljem posluša nasvete izkušenega soigralca Igorja Anića, v Celju pa se v mladinski ekipi kali tudi Domnov rojak Tadej Kljun.

Domen ima na dresu številko 34. Tako kot brat Andraž, ki igra še na Hrpeljah v matičnem klubu. Posvečena je tudi Ivanu Baliću, ki je Domnov idol in je celjskemu biseru v zadnjih treh letih namenil precej vzpodbudnih in laskavih besed.
Vsaka tekma se začne z rezultatom 0:0, je jasen Domen, ki je v letošnji ligi prvakov s svojimi potezami in dvema goloma razjezil tudi velikane PSG z Nikolo Karabatićem na čelu. Niti udarcev ni manjkalo, Domen pa je izkoristil dejstvo, da se Parižani na golobradega talenta iz dvorane Zlatorog verjetno sploh niso pripravili.