Tina Trstenjak: ko se ozre nazaj, si misli le: Vav!

Po lanskih OI v Tokiu se je slovenska judoistična šampionka Tina Trstenjak znašla na razpotju, saj dolgo ni vedela, ali naj nadaljuje ali konča športno pot. Po temeljitem premisleku je 32-letna Celjanka začutila, da je napočil čas za tekmovalno slovo.

Ali je bila odločitev težka?

»Na začetku je bila, zdaj pa niti ne več.«

Kaj je slednjič pretehtalo?

»Potem ko sem dosegla velikanske uspehe, na katere sem izjemno ponosna, sem spoznala, da se je treba na določeni točki ustaviti. In mislim, da je čas, ko se leto zaključuje, pravšnji za takšno odločitev.«

V bogati karieri ste osvojili vse, kar se je osvojiti dalo. Kako se ozirate na prehojeno pot na blazinah?

»Z judom sem se začela ukvarjati leta 1998 in uresničila vse cilje, ki sem si jih zastavila. V Sloveniji sem kot edina osvojila naslove evropske, svetovne in olimpijske prvakinje. Vse lovorike sem si lastila istočasno, kar je izjemen dosežek. Z evropskih prvenstev imam sicer sedem kolajn, od tega tri zlate, poleg tega imam še štiri s svetovnih prvenstev in dve z olimpijskih iger. Vsega tega ne bi osvojila, če ne bi imela podpore staršev Silve in Borisa, trenerja Marjana Fabjana, klubskih kolegov ter vseh, ki so trenirali z menoj. Sama takšnih rezultatov ne bi mogla doseči. Vsem, ki so mi pomagali, bom večno hvaležna.«

Največ vam zagotovo pomeni zlata olimpijska kolajna. Kateri uspehi so vam še posebno pri srcu?

»Najsrečnejša sem bila nedvomno po zmagi v zaključnem dvoboju na OI v Riu de Janeiru, čeprav se takrat še nisem zavedala, kaj mi je uspelo. To je prišlo za menoj. Ko se zdaj spomnim tistega podviga, si mislim: 'Vav!' Ni jih veliko, ki jim uspe kaj takšnega. Ob vseh kolajnah, ki sem jih že naštela, sem zelo ponosna tudi na to, da sem se dvakrat zapored prebila v finale OI in bila več kot leto dni na vrhu svetovne lestvice. Veliko mi pomeni tudi to, da se kljub uspehom nisem spremenila. Da sem ostala z obema nogama na trdnih tleh in ista Tina, kot sem bila.«

Veliko zaslug za vse vaše uspehe ima vsekakor trener Marjan Fabjan. Kako je sprejel vašo odločitev?

»Marjan me vseskozi podpira – tako kot me je ves čas ob tatamiju, me tudi zdaj. Čeprav je verjetno čutil, da ne bom več vztrajala, ni pritiskal name, ampak mi je pustil, da sem sama prišla do te odločitve.«

Kako ste ga doživljali in sprejemali med kariero?

»Včasih je bilo težko, a brez njega ne bi bilo ničesar. Zaradi tega sem mu nadvse hvaležna! Zelo sem vesela, da sem lahko trenirala pod njegovim vodstvom, zato lahko rečem, da sem imela velikansko srečo, da sem se ob pravem času znašla na pravem mestu.«

Kaj boste počeli poslej?

»Ostajam v judu. Še naprej se bom tudi trudila biti navdih za mlade slovenske judoiste. Po svojih močeh bom pomagala tudi svojemu klubu Z'dežele Sankaku, ki je moj drugi dom. Zdi se mi prav, da mu po vsem, kar sem dobila, nekaj tudi vrnem.«

Kako vidite prihodnost slovenskega juda brez vas?

»Glede na to, kakšni so zdaj rezultati slovenskega juda, verjetno kar manjkajo moji uspehi. A nočem, da zdaj zveni, kot da se hvalim. Želim si, da bi naši judoisti in judoistke nadaljevali v dosedanjem slogu, je pa jasno, da smo s tem, kar smo ustvarili doslej, zelo visoko postavili letvico. Vedno bom navijala za slovenske borce in borke, ki bodo dobili, kolikor bodo vložili. Za lovorike na največjih tekmovanjih pa je treba vložiti ogromno. Ni dovolj, če si stoodstoten na treningu, zelo pomembno je tudi, kako živiš, ko enkrat stopiš iz telovadnice.« Miha Šimnovec