Tolminec piše lepo zgodbo o uspehu ob Baltiku

Na športnem zemljevidu je bila latvijska metropola v zadnjih dneh hokejska, hitra igra na ledu je najbolj priljubljena športna panoga v državi. Toda nogomet se je na Baltiku vidneje kot v preteklosti prebil v središče pozornosti. Domači klub RFS, pri čigar moštvu je kapetan Žiga Lipušček, 27-letnik iz Tolmina, se je uvrstil v skupinski del evropske lige. Z nekdanjim članom slovenske mlade reprezentance smo se srečali na sončno sobotno popoldne v središču živahne latvijske metropole.

Žena Maja, sin Liam in dva kužka

»Zagotovo uživate tukaj, vsakomur, ki me je obiskal iz domovine, je mesto všeč. Toda le v obdobju od pomladi do jeseni, pozimi je tu prehladno. Temperature so nižje kot v Sloveniji, tudi 20 ali 25 stopinj pod lediščem, za povrh pogosto piha. Takrat ni druge kot ostati v notranjih prostorih,« je povedal otrok tolminske nogometne šole, ki se je pozneje uveljavljal pri Gorici in Mariboru. V mestu ob Dravi je spoznal zdajšnjo ženo Majo, pred dobrim letom sta se razveselila rojstva sina Liama.

»Imamo tudi dva kužka, tako da nam res ni dolgčas,« se nasmehne zgovorni Tolminec. Živi v klubskem stanovanju tik ob Areni Riga, v zadnjih dneh prizorišču olimpijskega kvalifikacijskega turnirja, lani pa svetovnega prvenstva.

V Rigi se imenitno počuti. FOTO: S. U.

»Hokeju tu pripada posebna zgodba. Predvsem svetovno prvenstvo mi bo ostalo v spominu kot pravi športni praznik. Takrat sva bila s češkim soigralcem na tekmi med Slovenijo in Češko. Na 2. mestu po priljubljenosti med ljudstvom je v Latviji košarka, nato je na vrsti nogomet. Toda pri slednjem je zdaj že drugače: ko sem pred skoraj petimi leti prvič prišel v Latvijo, je na naše tekme hodilo 500 ali 600 gledalcev, pred dnevi si je mestni derbi proti moštvu Riga FC ogledalo 5000 navijačev. Zadnji uspehi na mednarodni sceni botrujejo zanimanju tudi tistih, ki prej nogometa niso spremljali,« nam je dejal Lipušček.

Dan pred našim pogovorom se je s soigralci vrnil iz Nikozije, tam je RFS z uvrstitvijo v evropsko ligo dosegel največji uspeh mlade klubske zgodovine. Pred dvema letoma je to moštvo že nastopilo v konferenčni ligi.

»Sleherni uspeh ti ponudi novo energijo. Tako je tudi glede infrastrukture: ko sem prvič prišel v Rigo, so bili nogometni objekti na nizki ravni. Zdaj je naš novi bazni tabor ob reki Daugavi s štadionom ter manjšima igriščema z naravno in umetno travo prav lep. No, še bolj razkošno je pri naših mestnih tekmecih, ki imajo dve bazi, tudi svoj hotel ter spodoben proračun med 6 in 7 milijonov evrov. Njihov predsednik je lastnik še dveh klubov, tudi moskovske Rodine, pri kateri igra moj vrstnik Mitja Križan,« omeni rojaka.

Povsod govorijo rusko

Sicer pa se je Lipuščkova latvijska zgodba začela po izpadu Goričanov v drugoligaško tekmovanje. Takrat se je med ponudbama iz Celja in Rige odločil za slednjo: »Želel sem si na tuje, nisem pa pravzaprav ničesar vedel o Latviji in tukajšnjem nogometu. Začetek je bil vse prej kot preprost, saj je kmalu po mojem prihodu udarila pandemija koronavirusa. Maja je takrat prišla z menoj za en teden, saj je zaradi začetka novega semestra na fakulteti nameravala hitro domov, ostala pa je celo leto, ker ni bilo več mogoče potovati ...«

A po uvodnem prilagajanju in učenju ruskega jezika (»Kot ste opazili, ga tu govorijo vsepovsod. Latvijščina je zame pretežka.«) se je hitro vživel v novo okolje. »Prav vesel sem, da sem se odločil za življenje in igranje nogometa tukaj,« nam je še dejal kapetan moštva, pri katerem ima pogodbo do leta 2027.