EUROVOLLEY
Trije razlogi za poraz v finalu
Odbojkarski trener Zoran Jerončič se spominja, kako je slovenska stroka nekoč prezirala Italijane.
Odpri galerijo
Slovenski odbojkarji so navdušili na evropskem prvenstvu. Foto: CEV
Zamenjal bi vse tri srebrne za eno zlato,« je dan po finalu iskreno, da bolj ne bi mogel, dejal naš odbojkarski reprezentant Jani Kovačič. Italijani so na 32. evropskem prvenstvu osvojili že sedmo zlato kolajno v zgodovini evropskih prvenstev, Slovenija ostaja pri treh srebrnih.
»Moj prijatelj iz Milana mi je že pred leti rekel, da sem malce čuden, ko sem se jezil ob porazu naših rokometašev. Preklinjal sem, takega me ni poznal. Pa me je pogledal in dejal: pa kaj ti je, vas v Sloveniji je za pol Milana, pa zmagujete povsod! To mi je dalo misliti in tako gledam tudi na to zadnje srebro,« pove Zoran Jerončič, nekdanji selektor, danes pa uspešen trener in izjemen poznavalec odbojke. Za uvod ne moremo mimo finala.
»Trije razlogi so botrovali porazu Slovenije: prvi je zagotovo, da smo imeli v polfinalu eno najzahtevnejših tekem, v kateri smo se psihološko in fizično izčrpali. Italijani so mlajši, v polfinalu so povozili Srbijo. Poleg tega je svoje odigral selektor Ferdinand De Giorgio. Prenos sem spremljal na italijanskem programu RAI 1. V eni od minut odmora je svoje fante pogledal, potem pa rekel: poglejte, kakšni ste, bledi, oči imate povešene. S takšnim odnosom ne boste nič naredili. Ste v finalu evropskega prvenstva, najmlajša reprezentanca, ničesar ne morete izgubiti, zabavajte se, predvsem pa igrajte odbojko. Za nameček pa je tu še tretji faktor: Yuri Romano. Kot pišejo italijanski mediji, se v Kalabriji že zbira denar, da mu postavijo spomenik,« naniza Jerončič.
Odbojki se je zapisal že kot otrok, prihaja iz vasi Lig (občina Kanal ob Soči), kjer je preživel otroštvo, pasel je 100 ovac, pot od pašnika do elitne italijanske lige je opisal v knjižnem delu Pogled čez mrežo. Z Italijani je vedno dobro sodeloval, predvsem pa sledil modernim odbojkarskim smernicam.
»Italija je naredila največji korak naprej, ko je za trenerja prišel Julio Velasco. Italijani so vedno cenili vzhodnjaško odbojkarsko šolo, Velasco pa je iz vseh delov sveta vzel tisto najboljše in zgradil ta italijanski sistem – temelja sta bili tehnika in pedantnost –, ki mu še danes poskušajo slediti po vsem svetu,« Jerončič spoštljivo govori o sosedih, ki so imeli vpliv tudi na slovensko odbojko. »Ne gre toliko za to, da so nas naučili, lahko pa rečem, da so nam pomagali in da je tudi z njihovo pomočjo prišlo do miselnega preobrata. Naši trenerji so potrebovali ta preskok v glavi. Še zdaj se spomnim kar nekaj svojih trenerskih kolegov, ki so me zmerjali, ker sem na seminarje vabil italijanske trenerje. Pusti makaronarje, so mi večkrat rekli … A sem vztrajal. Po letu 2004 se je ta miselnost zamenjala. Naši trenerji so začeli hoditi na tekme v Trst, ki je igral v prvi ligi. Gašper Ribič in Luka Slabe sta me prosila, da sem pomagal urediti, da sta šla gledat treninge v Trentino. Saj smo imeli dobre igralce, a dodano vrednost so dobili v Italiji.« Jerončič razkrije, da je na njegovo povabilo v Sloveniji predavalo kar 24 italijanskih strokovnjakov.
»Pri Italijanih je tako, da so zelo nesebični. Tam ni skrivnosti, pri nas pa so se skrivale še vaje ali knjige, da ga sosed ne bi premagal. Italijani ti dajo vse, še danes,« nadaljuje Jerončič, ki ni začuden, da je tudi Slovenija prav v Italiji poiskala selektorja – sprva je bil to Andrea Giani (Slovenijo je vodil med letoma 2015 in 2016), zdaj Alberto Giuliani.
»Seveda ni presenečenje. Italijani premorejo kar 19.000 trenerjev, samo v Furlaniji jih je okoli 800. Veste, kaj to pomeni? Da moraš biti izjemno dober, če želiš uspeti. Veliko moraš delati, napredovati. Iz mase pride kakovost. Giulianija poznam že lep čas. Je zelo zahteven, oster, tudi drugačen, veliko stavi na psihologijo, sicer pa je zelo preprost,« Jerončiča ne preseneča, da sta oba Italijana žela take uspehe na klopi Slovenije.
»Moj prijatelj iz Milana mi je že pred leti rekel, da sem malce čuden, ko sem se jezil ob porazu naših rokometašev. Preklinjal sem, takega me ni poznal. Pa me je pogledal in dejal: pa kaj ti je, vas v Sloveniji je za pol Milana, pa zmagujete povsod! To mi je dalo misliti in tako gledam tudi na to zadnje srebro,« pove Zoran Jerončič, nekdanji selektor, danes pa uspešen trener in izjemen poznavalec odbojke. Za uvod ne moremo mimo finala.
Med enim od svojih 97 predavanj Foto: Osebni arhiv Z. J.
»Trije razlogi so botrovali porazu Slovenije: prvi je zagotovo, da smo imeli v polfinalu eno najzahtevnejših tekem, v kateri smo se psihološko in fizično izčrpali. Italijani so mlajši, v polfinalu so povozili Srbijo. Poleg tega je svoje odigral selektor Ferdinand De Giorgio. Prenos sem spremljal na italijanskem programu RAI 1. V eni od minut odmora je svoje fante pogledal, potem pa rekel: poglejte, kakšni ste, bledi, oči imate povešene. S takšnim odnosom ne boste nič naredili. Ste v finalu evropskega prvenstva, najmlajša reprezentanca, ničesar ne morete izgubiti, zabavajte se, predvsem pa igrajte odbojko. Za nameček pa je tu še tretji faktor: Yuri Romano. Kot pišejo italijanski mediji, se v Kalabriji že zbira denar, da mu postavijo spomenik,« naniza Jerončič.
Odbojki se je zapisal že kot otrok, prihaja iz vasi Lig (občina Kanal ob Soči), kjer je preživel otroštvo, pasel je 100 ovac, pot od pašnika do elitne italijanske lige je opisal v knjižnem delu Pogled čez mrežo. Z Italijani je vedno dobro sodeloval, predvsem pa sledil modernim odbojkarskim smernicam.
Z italijansko licencoJerončič je leta 1973 med služenjem vojaške obveznosti v Nikšiću v Črni gori nastopal na vojaških igrah Jugoslavije. Po vrnitvi domov je kot amaterski odbojkar nastopal na občinskih in sindikalnih tekmovanjih v ekipi Salonita Anhovo. Po letu 1980 se je še bolj posvetil odbojki. Najprej je deloval kot občinski, regijski in republiški sodnik, po opravljenem prvem trenerskem izpitu leta 1987 pa začel vadbo deklic na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici. Zatem je bil izbran za prvega trenerja druge ekipe OK HIT iz Nove Gorice, s katero je leta 1989 postal državni pionirski prvak. V 90. letih si je v Italiji pridobil licenco za treniranje v italijanski ligi A. V 21-letni trenerski karieri je treniral najrazličnejše ženske in moške članske ekipe, med letoma 1992 in 2002 je bil tudi trener in selektor kadetske, mladinske in članske reprezentance Slovenije.
»Italija je naredila največji korak naprej, ko je za trenerja prišel Julio Velasco. Italijani so vedno cenili vzhodnjaško odbojkarsko šolo, Velasco pa je iz vseh delov sveta vzel tisto najboljše in zgradil ta italijanski sistem – temelja sta bili tehnika in pedantnost –, ki mu še danes poskušajo slediti po vsem svetu,« Jerončič spoštljivo govori o sosedih, ki so imeli vpliv tudi na slovensko odbojko. »Ne gre toliko za to, da so nas naučili, lahko pa rečem, da so nam pomagali in da je tudi z njihovo pomočjo prišlo do miselnega preobrata. Naši trenerji so potrebovali ta preskok v glavi. Še zdaj se spomnim kar nekaj svojih trenerskih kolegov, ki so me zmerjali, ker sem na seminarje vabil italijanske trenerje. Pusti makaronarje, so mi večkrat rekli … A sem vztrajal. Po letu 2004 se je ta miselnost zamenjala. Naši trenerji so začeli hoditi na tekme v Trst, ki je igral v prvi ligi. Gašper Ribič in Luka Slabe sta me prosila, da sem pomagal urediti, da sta šla gledat treninge v Trentino. Saj smo imeli dobre igralce, a dodano vrednost so dobili v Italiji.« Jerončič razkrije, da je na njegovo povabilo v Sloveniji predavalo kar 24 italijanskih strokovnjakov.
»Pri Italijanih je tako, da so zelo nesebični. Tam ni skrivnosti, pri nas pa so se skrivale še vaje ali knjige, da ga sosed ne bi premagal. Italijani ti dajo vse, še danes,« nadaljuje Jerončič, ki ni začuden, da je tudi Slovenija prav v Italiji poiskala selektorja – sprva je bil to Andrea Giani (Slovenijo je vodil med letoma 2015 in 2016), zdaj Alberto Giuliani.
Že šesta knjigaJerončič, rojen leta 1953, deluje na Bledu, kjer želijo spraviti žensko in moško odbojko na visoko raven. Vodi kadetinje, z njimi bo igral v tretji državni ligi. Živi v Novi Gorici, ponosen je na očeta Franca, ki bo kmalu praznoval 99. rojstni dan. Zelo rad tudi piše, v ciljni ravnini je izid njegove šeste knjige.
»Seveda ni presenečenje. Italijani premorejo kar 19.000 trenerjev, samo v Furlaniji jih je okoli 800. Veste, kaj to pomeni? Da moraš biti izjemno dober, če želiš uspeti. Veliko moraš delati, napredovati. Iz mase pride kakovost. Giulianija poznam že lep čas. Je zelo zahteven, oster, tudi drugačen, veliko stavi na psihologijo, sicer pa je zelo preprost,« Jerončiča ne preseneča, da sta oba Italijana žela take uspehe na klopi Slovenije.
