Tudi Donald Trump hitro navdušen nad ligo prvakov
Evropa ne ve, katero smer naj izbere v prihodnje, na čigav »gol« naj strelja in na koga naj se pri tem opre. Znano je le, da se boji Rusije, Kitajske in po novem celo ZDA, najbrž pa bi se morala bati le sebe. Stara celina bi se lahko znašla pred trade-off izbiro med ZDA in Kitajsko, ki naj bi jo vsilil Evropejcem novi ameriški predsednik Donald Trump, med 450 milijoni prebivalcev Evropske unije namreč na obzorju ni resne figure, ki bi premogla pravo vizijo za upehano evropsko družbo. Z drugimi besedami: Evropa bo morda sprejela vse, kar ji bodo ponudili v zameno za nekakšne kratkoročne rešitve, karkoli bi že te pomenile. V resnici nihče ne ve, kaj bo čez en teden, kaj šele čez eno leto, ki predstavlja osnovno mejo srednjeročnega načrtovanja.
Ne le da bi Donald Trump za udeležbo na takšnem dogodku pozabil na carine za Evropejce, morda bi jim namenil celo subvencije.
Evropi ostal le nogomet
Le upamo lahko, da Trump ne bo prenesel splošne 60-odstotne carine, s katerimi grozi Kitajski, tudi na Evropo, in da morebitna rokohitrska rešitev vojne v Ukrajini, ki jo napoveduje, ne bo le zatišje pred viharjem v naslednjih letih. Takega scenarija ne bi videli prvič. Evropa ne premore skoraj nobene pomembne besede pri večini strateških panog in ne drži v rokah skoraj nobenega pomembnega geopolitičnega inštrumenta.
Predsednik, ki se bo vrnil na čelo ZDA čez dva meseca, drži v rokah tudi škarje in platno največjega športnega tekmovanja v naslednjih štirih letih – svetovnega prvenstva v nogometu, ki bo domovalo na tleh ZDA, Mehike in Kanade med 11. junijem in 19. julijem leta 2026. Seveda gre za neprimerljivo manj usodno področje od svetovnega miru, kljub temu pa zadeva več milijard prebivalcev našega planeta. Malokdo ve, da premore liga prvakov – paradni produkt Evropske nogometne zveze (Uefe) – samo na Kitajskem 300 milijonov privržencev, še večji odstotek navdušenih nad evropskim nogometom domuje v Afriki, Latinski Ameriki in vse bolj v ZDA.
30 MILIJARD EVROV na leto ustvarijo v evropskem nogometu, to znaša približno 0,2 % evropskega BDP, kar nikakor ni zanemarljivo.
Nogomet, ki na stari celini neposredno generira dobrih 30 milijard evrov prihodkov na leto – posredno veliko več –, tako predstavlja od 0,15 do 0,2 % evropskega BDP, kar ni zanemarljivo. Donald Trump vsaj v javnosti ne velja za kdo ve kako dobrega poznavalca evropskega nogometa, zanj naj bi bil ameriški football pomembnejši od »naše« igre, ki ji Američani pravijo soccer, toda to povsem ne drži.
Odločilen Barron Trump
Prav Trump je v svojem prvem mandatu podprl ameriško kandidaturo za organizacijo SP 2026, ki jo je Fifa nato res podelila ZDA, Mehiki in Kanadi. Tudi njegov najmlajši sin Barron – edini od petih otrok, ki ga ima s sedanjo soprogo Melanio – je navdušen nad evropskim nogometom, evropskimi klubi in njihovimi zvezdniki. Ko je Wayne Rooney igral v Washingtonu, je moral tedanji predsednik Trump sinu Barronu urediti srečanje prav z njim, ne z zvezdniki lig NBA ali NFL.
Nogomet je ena redkih gospodarskih panog v Evropi, ki je Trump z uvedbo carin ne bi mogel prizadeti, prej drži obratno. Številne države so spreminjale celo svoje uradne politike, če sta jim Uefa ali Fifa zagrozili z izključitvijo iz največjih tekmovanj. Iran in Severna Koreja sta v preteklosti že morala omehčati stališča zaradi grožnje z izključitvijo s svetovnega prvenstva, kar bi bilo za tamkajšnja režima huje od izključitve iz kakšne resne politične organizacije. Severna Koreja prav v času zadnjega nastopa Slovenije na mundialu – leta 2010.
Nogometna zveza Srednje in Severne Amerike ter Karibov (Concacaf), ki vključuje tudi ZDA, je ideološko morda bližje Fifi kot Uefi, toda glavni igralci so vendarle doma na stari celini. Uefa je v zadnjem obdobju sklenila zavezništvo z Južnoameričani (Conmebol), brez njunih reprezentanc bi bil mundial nezanimiv in nepomemben, nasprotno pa bi hipotetično evropsko-južnoameriško tekmovanje brez težav štelo 24 vrhunskih reprezentanc in bi spremljali spektakel par excellence.
Predsednika Alejandro Dominguez in Aleksander Čeferin tesno sodelujeta, Paragvajca lahko opazimo na vseh kongresih Uefe, druži ju več skupnih točk: prvi je vrhunski ekonomist, drugi vrhunski pravnik, na čelo krovnih hiš sta prišla leta 2016 po hudih aferah na Uefi in Conmebolu, jima povrnila ugled in povečala sredstva za celinska tekmovanja, navsezadnje imata oba po tri otroke.
Dominguez in Čeferin sta se zbližala: prvi je vrhunski ekonomist, drugi vrhunski pravnik, na čelo krovnih hiš sta prišla leta 2016 po hudih aferah na Uefi in Conmebolu.
Mednarodna tekma med evropskim in južnoameriškim prvakom, t. i. finalissima, je postala z vnovično uvedbo (2022) takojšnja uspešnica na Wembleyju, podobno bo naslednje leto. Tu se ameriški predsednik ne more vmešati, z odprtimi rokami pa bi sprejel finale lige prvakov na tleh ZDA in v zameno Evropejcem morda pogledal skozi prste kje drugje. Naslednji prizorišči je Uefa resda že določila – München in Budimpešta –, po letu 2026 je mogoče postaviti na mizo vse, tudi finale lige prvakov denimo v New Yorku, kot je pred časom potrdil Čeferin. Ne le da bi Donald Trump za udeležbo na takšnem dogodku pozabil na carine za Evropejce, morda bi jim namenil celo subvencije. To ne pomeni, da bo liga prvakov resnično kdaj gostovala onstran Atlantika, le razkriva visok domet in potencial enega od evropskih produktov.
