ZADNJE SLOVO
Umrl slovenski smučarski skakalec: letel je v Planici in nastopil na olimpijskih igrah
V Bistrici pri Tržiču je v 79. letu starosti umrl Marjan Pečar.
Odpri galerijo
BISTRICA PRI TRŽIČU – Marjan Pečar, nekdanji jugoslovanski reprezentant in olimpijec v smučarskih skokih, je leta 1959 v Gstaadu kot drugi slovenski mladinec za Blejcem Božem Jemcem osvojil pokal Kongsberg. Že naslednjo zimo je na tem tedaj prestižnem tekmovanju združenja smučarskih zvez alpskih držav na Galetovem v Ljubljani zmagal še v članski konkurenci; na nekdaj sloviti ljubljanski (Bloudkovi) skakalnici je premagal vso skakalno elito iz alpskih držav.
Ob koncu zime 1959/60 se je izkazal z nekaj imenitnimi nastopi na poletih v Planici. Še zlasti odlično je letel prvi dan poletov, ko se je edini iz močne mednarodne konkurence uspešno kosal z olimpijskim šampionom Helmutom Recknaglom. Pečar se je med drugim kot prvi Slovenec v mednarodni konkurenci uveljavil s sodobnim 'ribjim' slogom z rokami zadaj ob telesu. Sezona 1959/60 pa je bila njegova najboljša v karieri.
Leta 1962 je moral na služenje vojaškega roka v Kolašin v Črni gori namesto v športno četo v Beograd, pozneje pa je, ko se je ob koncu vojaščine le udeležil poletnih skupnih priprav skakalne reprezentance, na plazu pod Prisojnikom doživel nesrečo. Ker ni imel smuči s takrat že široko uporabljanimi varnostnimi vezmi, si je pri dokaj nedolžnem padcu komplicirano zlomil nogo in potrebna je bila dolga rehabilitacija. Leta 1968 je sicer nastopil na olimpijskih igrah v Grenoblu, kjer je bil 46. na manjši napravi in 39. na večji, kariero pa je leta 1969 končal s poleti na novi velikanki v Planici.
Ob koncu zime 1959/60 se je izkazal z nekaj imenitnimi nastopi na poletih v Planici. Še zlasti odlično je letel prvi dan poletov, ko se je edini iz močne mednarodne konkurence uspešno kosal z olimpijskim šampionom Helmutom Recknaglom. Pečar se je med drugim kot prvi Slovenec v mednarodni konkurenci uveljavil s sodobnim 'ribjim' slogom z rokami zadaj ob telesu. Sezona 1959/60 pa je bila njegova najboljša v karieri.
Leta 1962 je moral na služenje vojaškega roka v Kolašin v Črni gori namesto v športno četo v Beograd, pozneje pa je, ko se je ob koncu vojaščine le udeležil poletnih skupnih priprav skakalne reprezentance, na plazu pod Prisojnikom doživel nesrečo. Ker ni imel smuči s takrat že široko uporabljanimi varnostnimi vezmi, si je pri dokaj nedolžnem padcu komplicirano zlomil nogo in potrebna je bila dolga rehabilitacija. Leta 1968 je sicer nastopil na olimpijskih igrah v Grenoblu, kjer je bil 46. na manjši napravi in 39. na večji, kariero pa je leta 1969 končal s poleti na novi velikanki v Planici.