ŽAN-LUK LEBAN
V Evertonu že klešejo slovenski nogometni up
Žan-Luk Leban dober mesec biva v Angliji, kjer ga je k sebi vzel klub iz Liverpoola. Športno pot je mladi vratar začel na Poljskem, kamor se je preselila vsa družina.
Odpri galerijo
Pa smo spet pri jabolku in jablani. Sadež ni padel daleč od drevesa. Nadarjeni 16-letni Žan-Luk Leban se je zapisal športu in velja za izjemno nadarjenega nogometnega vratarja, pred dnevi pa je podpisal prvo profesionalno pogodbo z angleškim velikanom Evertonom. Še o jablani: njegov oče Boštjan je bil namreč izvrsten košarkar, ki je igral za slovensko reprezentanco (15 nastopov na uradnih tekmah), med prvimi pa se je šolal in igral v severnoameriški ligi NCAA. Danes je uspešni poslovnež in ponosni oče dveh otrok.
»Na nabor, kamor je prispelo več tisoč fantov z vse Poljske, me je prijavila mama Urška. Sprejeli so me in tukaj se je vse začelo.« Katalonci so bili tako navdušeni, da so ga pri 15 letih povabili v Barcelono. Pozneje so ga povabili še v Manchester United in Liverpool. Taki preizkusi niso kar tako.
»Sprva si vesel, poln energije. Potem pa se pojavi nekaj treme, kaj pa če bom morda slabši od teh, ki me čakajo na treningu. Po začetnih minutah je že vse lažje. Po nekaj potezah si miren in preprosto po najboljših zmožnostih opraviš trening,« pripoveduje Žan-Luk. Ob tem hvaležno ne pozabi reči hvala mami, ki ga je vsa ta leta vozila na treninge. Tudi takrat, ko je dobil mlajšo sestrico, ki ga je že kot dojenčica spremljala na vseh treningih. V zadnjih letih je bil dežurni voznik tudi oče. »V določenih trenutkih je bil oče precej kritičen, a takrat še nisem znal dobro sprejemati kritik. Zdaj je drugače, z očetom se precej pogovarjava, sprejemam kritike in vem, da imam njegovo polno podporo. Predvsem pa je on tisti, ki mi kot nekdanji športnik s svojimi izkušnjami svetuje pri pomembnih odločitvah,« še dodaja Žan-Luk.
»Zelo sem ponosen na sina. Žan-Luk je presegel vsa pričakovanja. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da lahko pride na tako visoko raven. Sem pa velik realist, po eni strani je to velika stvar, a po drugi daleč od tega, da lahko rečemo, da bo nogomet zadovoljil njegove eksistenčne potrebe. Ker delam v poslovnem svetu, gledam na stvari precej kruto, in takšen je, žal, tudi profesionalni nogomet. Še vedno ga usmerjamo, ob tem pa si želim, da se da poudarek tudi izobrazbi. Prezgodaj je, da bi vse stavili na eno karto. Vesel pa sem, ker je Everton zelo urejen klub (kot vsi v premiere league) in dobro sodeluje z bližnjim kolidžem, kjer mladim nogometašem omogočijo primerno izobrazbo,« poudari oče Boštjan, ki mu je prav to široko razmišljanje odprlo številne poti. Vse dobro pa razumljivo želi tudi sinu.
Na Poljskem v nogometne vode
Verjetno bi tudi Žan-Luk igral košarko, če se družina iz Slovenije ne bi selila v Varšavo. Našemu junaku je bilo le pet let in pol. »Če bi ostal v Sloveniji, bi verjetno igral košarko. Na Poljskem pa je nogomet precej bolj popularen in večina mojih vrstnikov je igrala oziroma trenirala nogomet,« se Žan-Luk spominja začetkov. Lebanove je na Poljsko popeljalo očetovo delo v podjetju ETI, sprejel je mesto predsednika uprave podjetja ETI Polam. »Pogovorili smo se doma in se odločili za nov življenjski izziv. Vem pa, da za Žan-Luka oziroma vso družino ni bilo lahko. Pri petih in pol je šel v povsem novo okolje, kjer se je moral hitro naučiti poljsko in angleško,« priznava oče. Starši so sina vpisali v mednarodno šolo, vzporedno pa je igral nogomet. Začel je v klubu, kjer je prve nogometne korake naredil poljski junak Robert Lewandowski, ki danes zabija v dresu Bayerna.Ponosen na dres SlovenijeŽan-Luk je tudi član slovenske mladinske reprezentance, vsakega zbora in druženja z generacijo pa je zelo vesel. »Velika čast je, da nosim dres z grbom!« še doda. Pove, da pravega vzornika nima, da bi rad naredil svojo zgodbo. »Rad bi imel od vsakega nekaj dobrega,« pristavi, potem pa našteje atribute, ki jih imajo Hugo Lloris, Jan Oblak in Marc-Andre ter Stegen.
Podpora družine
Sprva je bil Žan-Luk branilec in se je prav dobro znašel na tem igralnem mestu. Ko pa se je na enem od treningov poškodoval vratar, se je kar sam javil, da bi šel na gol. Izkazal se je in se začel razvijati v nadarjenega golmana. Leta 2011 je FC Barcelona v Varšavi odprla svojo prvo evropsko akademijo, poleg seveda slavne La Masia.
»Na nabor, kamor je prispelo več tisoč fantov z vse Poljske, me je prijavila mama Urška. Sprejeli so me in tukaj se je vse začelo.« Katalonci so bili tako navdušeni, da so ga pri 15 letih povabili v Barcelono. Pozneje so ga povabili še v Manchester United in Liverpool. Taki preizkusi niso kar tako.
»Sprva si vesel, poln energije. Potem pa se pojavi nekaj treme, kaj pa če bom morda slabši od teh, ki me čakajo na treningu. Po začetnih minutah je že vse lažje. Po nekaj potezah si miren in preprosto po najboljših zmožnostih opraviš trening,« pripoveduje Žan-Luk. Ob tem hvaležno ne pozabi reči hvala mami, ki ga je vsa ta leta vozila na treninge. Tudi takrat, ko je dobil mlajšo sestrico, ki ga je že kot dojenčica spremljala na vseh treningih. V zadnjih letih je bil dežurni voznik tudi oče. »V določenih trenutkih je bil oče precej kritičen, a takrat še nisem znal dobro sprejemati kritik. Zdaj je drugače, z očetom se precej pogovarjava, sprejemam kritike in vem, da imam njegovo polno podporo. Predvsem pa je on tisti, ki mi kot nekdanji športnik s svojimi izkušnjami svetuje pri pomembnih odločitvah,« še dodaja Žan-Luk.
Nadomestna družina
Ob vseh ponudbah se je odločil za Everton, klub z dolgoletno tradicijo, ki je bil ustanovljen leta 1878. Konec junija je podpisal pogodbo, prvi trening je z ekipo opravil 1. julija. »Naporno je bilo, a sem hitro ujel ritem, saj sem čakal na to in zato treniral vsa ta leta! Na vse skupaj sem bil tudi mentalno pripravljen. Vadim z ekipo do 23 let, ki je v bistvu druga ekipa, ki nastopa v premier league 2,« nadaljuje naš sogovornik. Obetavni vratar pravi, da se v Angliji igra hitreje in od vratarja se zahteva tudi odlična igra z nogami. Leban Junior ne živi sam. Klub mu je našel nadomestno družino v Angliji, kjer biva, za nameček pa ga vozijo v trening center, kjer ostaja ves dan. V teh tednih ima na sporedu po tri treninge, prvi se začne ob 8.30, zadnji ob 13.00. Center Finch farm praviloma zapusti po 16. uri. Jeseni bo dodal še šolo, saj želi uspešno do mednarodne mature.»Zelo sem ponosen na sina. Žan-Luk je presegel vsa pričakovanja. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da lahko pride na tako visoko raven. Sem pa velik realist, po eni strani je to velika stvar, a po drugi daleč od tega, da lahko rečemo, da bo nogomet zadovoljil njegove eksistenčne potrebe. Ker delam v poslovnem svetu, gledam na stvari precej kruto, in takšen je, žal, tudi profesionalni nogomet. Še vedno ga usmerjamo, ob tem pa si želim, da se da poudarek tudi izobrazbi. Prezgodaj je, da bi vse stavili na eno karto. Vesel pa sem, ker je Everton zelo urejen klub (kot vsi v premiere league) in dobro sodeluje z bližnjim kolidžem, kjer mladim nogometašem omogočijo primerno izobrazbo,« poudari oče Boštjan, ki mu je prav to široko razmišljanje odprlo številne poti. Vse dobro pa razumljivo želi tudi sinu.