V Indiji je velemojster preskrbljen za vse življenje

Rezultat, ki presega slovenske mejnike športnih uspehov, je tudi nedavna zmaga šahistk kluba Tajfun-ŠK Ljubljana na evropskem klubskem pokalu v Vrnjački Banji. Po vzoru tujih okrepitev v drugih športih so klubu iz prestolnice krono tokrat prišahirale Gruzinka Nana Džagnidze, Kitajka Jiner Zhu, Belorusinja Olga Badelka, ta sicer nastopa za Rusijo, ter Laura Unuk in Zala Urh. Udarna slovenska šahistka, ženska velemojstrica in mednarodna mojstrica Unukova, 9. novembra bo dopolnila 25 let, je po osvojitvi šahovske »lige prvakinj« tudi besedno »dvignila« prestižno lovoriko.

Igrali ste na četrti deski, so imele Gruzinka, Kitajka in Belorusinja prednost, ker so tujke, ali se je gledalo tudi na rating šahistk?

»Kapetan Borki Predojević je igralke izbral po kriteriju, da so te res profesionalke na vseh ravneh. V tem smislu sama nisem še poklicna šahistka, saj sem tudi še študentka, in šahu stoodstotno ne posvečam svojega časa. Tudi rating prvih treh igralk odraža njihovo znanje, ki ga pridobivajo s tem, da se dnevno po osem ur ubadajo s šahom. Zato sem tudi igrala na četrti šahovnici, kjer naj bi bile malce slabše nasprotnice, na koncu se je izkazalo, da sploh niso manj kakovostne od drugih igralk.«

Kako usklajujete šah in študij na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, smer biokemija?

»Na začetku sem menila, da lahko stoodstotno vložim svojo energijo v oboje, a sem kasneje prišla do spoznanja, da tako ne gre. Nato si namreč slab na enem in na drugem področju. Odločila sem se, da šah ločim od fakultetnih zadev. Ko sem v Sloveniji, študijsko delam, ko sem na tekmovanju, se osredotočam le na šah. Zato sama sebi ravno ne govorim, da sem profesionalka, največ postorim na šahovskem tekmovanju, medtem ko poklicne igralke za svoje znanje največ opravijo doma. Moj cilj je, ko diplomiram do konca leta, da se nato nekaj časa ne bom več ukvarjala s fakulteto, in se mislim stoodstotno posvetiti šahu. Sem še mlada in me zanima, do kakšne ravni bi lahko prišla, če vso svojo energijo vložim v šah.«

Kako si razlagate dejstvo, da je Indija, domovina šaha, danes takšna velesila?

»Indija sploh ni bila šahovska velesila, dokler Višvanatan Anand ni postal svetovni prvak. Pred tem je imela le dva velemojstra in po tem naslovu ne le, da so ljudje ugotovili, da je šah več kot le igra, tako se je dogodilo tudi pri bankah, pokroviteljih in velikih podjetjih. Zanje je šah tudi bistritev uma, je pokazatelj pameti, tudi prihodnost računalniškega programiranja in tako naprej. Podjetja so preprosto ugotovila, da je to nekaj več, kot le igra, je šport, znanost, umetnost, vse skupaj. Slišala sem, da če v Indiji postaneš velemojster, si z družino preskrbljen za vse življenje, imaš stanovanje in tako naprej. Kar se mi zdi zelo velika motivacija, da na koncu tudi uspejo. In upam, da bo v prihodnosti tudi v Evropi kdaj takšna miselnost.«

Seveda si tudi v Sloveniji želite večjo podporo šahu, kajne?

»Tako. Absolutna sem hvaležna za podporo, ki jo imam do zdaj, a tudi sama sem mišljenja, da je šah več kot igra in da spada v kategorijo športa. Vem, da se nekateri ne bodo strinjali z menoj, a če bodo stopili v moje čevlje, bodo videli, da je šah šport in še več. Želela bi si, da tudi veliko podjetje v Sloveniji spozna, da ni potrebno biti pameten za igranje šaha, temveč da ta pripomore k izoblikovanju v pametnejšo osebo, ki razmišlja naprej in je odgovorna za svoje poteze v življenju. To se lahko morebiti poveže tudi s podjetništvom. Tako, da si želim, da bi do česa podobnega prišlo tudi v Sloveniji.«