V košarki je blestel, na vrsti je nogomet
Tony Parker bo očitno naslednji predsednik Olympiqua iz Lyona. Začel kot srednji napadalec, pod obroče so ga premamili Jordanovi uspehi.
Odpri galerijo
Novi, poslovno usmerjeni Tony Parker. FOTO: Ol Groupe
Potem ko je Tony Parker osvojil štiri šampionske prstane v ligi NBA v dresu San Antonia in s francosko reprezentanco štiri kolajne na evropskih prvenstvih, zlato v Ljubljani 2013, mu po lanskem koncu igralske kariere ne zmanjka izzivov. Leta 2009 je postal 20-odstotni lastnik košarkarskega kluba Asvel, pred petimi leti je prevzel večinski delež in predsedniško vlogo, zdaj pa ga vsi vidijo na čelu nogometašev Olympiqua iz Lyona. Tudi dolgoletni predsednik kluba Jean-Michel Aulas, ki je napovedal upokojitev. Parker je v pogovoru za revijo So Foot potrdil, da nikakor ni ravnodušen.
Gospod Parker, čez nekaj dni boste praznovali 38. rojstni dan, torej ste 31 let mlajši od Aulasa, ki je lastnik Olympiqua od leta 1987. Kljub razliki v starosti se dobro razumeta. Kot pravi, bi vas rad najpozneje v treh letih videl na čelu kluba. Na čem temelji vajino prijateljstvo?
»Zbližal naju je podoben način razmišljanja. Oba sva pozitivno usmerjena, rada gledava v prihodnost in premikava meje dosegljivega. Imava podobno vizijo, kako oblikovati sestavo kluba in izbrati prave ljudi, kakšno strategijo izbrati za nove projekte. Aulas je vedno razmišljal zelo sodobno in tako poskušam delovati tudi v košarki. Vloga trenerja me ni nikoli pritegnila. Marsikaj, kar nima primerjave v zgodovini francoske košarke, smo že postorili pri Asvelu, ki je znova našel mesto v evroligi. Trenutno je OL Groupe, ki ga vodi Jean-Michel, 31,7-odstotni delničar Asvela, zato lahko marsikaj postoriva skupaj. A če me bo nekega dne prosil, naj prevzamem njegovo krmilo, ga ne bom mogel zavrniti.«
Nedvomno si oba zelo želita, da bi nogometaši Olympiqua prvič osvojili ligo prvakov, v kateri so se najdlje prebili leta 2010 z uvrstitvijo v polfinale. Kje se jim je zataknilo v zadnjem desetletju?
»Po moji oceni je Olympique najbolje zasnovan klub v Evropi. Ko bo poplačal vse naložbe, bo lahko vložil še več denarja v sestavo vrhunskega moštva. Lepo bi bilo, če bi se Aulas upokojil z zmagoslavjem v LP ali vsaj s svojo osmo lovoriko v francoskem DP; prvo po letu 2008. To ni nemogoče.«
Javnost še nedavno ni vedela, da ste tako naklonjeni nogometu. Kako ste se zaljubili vanj?
»Zame je bil dokaj logična izbira, čeprav je bil že moj oče poklicni košarkar. Nogomet je šport št. 1 v Franciji in tudi jaz sem začel športno kariero kot nogometaš, tri leta sem vadil v Dieppu. Bil sem srednji napadalec, zelo hiter, tako kot sem bil pri košarki, ne morem pa reči, ali sem bil dovolj nadarjen. Veliko mojih prijateljev je nogometašev, v živo pa sem si ogledal več vrhunskih tekem, med drugimi finale SP 2006, lige prvakov 2009 in 2011 ... Zaradi Thierryja Henryja in Zinedina Zidana sem se vse bolj poglabljal v nogomet.«
Nogomet je bil torej vaša prva ljubezen.
»Res je. SP 1990 se še vedno živo spomnim, kot da bi bilo včeraj, zmage Nemčije, golov Tota Schillacija in nesrečnega poraza Kameruna proti Angliji v četrtfinalu. Bil sem star osem let in prvič spremljal mundial prek televizije, podobe iz Italije pa so me povsem prevzele. Pozneje sem se odločil za košarko zaradi zmagoslavij Michaela Jordana, a nogomet je bil prvi. Na vrtu hiše v San Antoniu imam manjše igrišče, na katerem se udarimo s prijatelji, podobno tudi pri Asvelu med premori za kosilo. Končalo pa se je moje obdobje navdušenja nad nogometom na igralni konzoli.«
Kdo je bil v tistih letih vaš najljubši nogometaš?
»Marco van Basten. Moja mama je pač Nizozemka. Zelo ljub mi je bil tudi George Weah. Seveda sem redno spremljal Thierryja Henryja tako pri Arsenalu kot pri Barceloni. Občudujem Zidanov Real in njegove tri zaporedne uspehe v ligi prvakov, a v zadnjem desetletju je Barça vendarle naredila večji vtis name. Nadzor žoge, kakršnega so bili sposobni Andres Iniesta, Xavi in Lionel Messi, je bil nekaj neverjetnega. Lepo jih je bilo gledati skupaj.«
Kaj torej manjka francoskim klubom?
»Naj še tako dobro vzgajajo svoje talente, se težko kosajo s tekmeci iz drugih držav, saj zanje veljajo drugačni davčni predpisi. Zato bi morali s pametnim oblikovanjem proračuna nadomestiti razliko. To je izziv za Olympique, da bi se lahko Aulas poslovil z lovoriko.«
Gospod Parker, čez nekaj dni boste praznovali 38. rojstni dan, torej ste 31 let mlajši od Aulasa, ki je lastnik Olympiqua od leta 1987. Kljub razliki v starosti se dobro razumeta. Kot pravi, bi vas rad najpozneje v treh letih videl na čelu kluba. Na čem temelji vajino prijateljstvo?
»Zbližal naju je podoben način razmišljanja. Oba sva pozitivno usmerjena, rada gledava v prihodnost in premikava meje dosegljivega. Imava podobno vizijo, kako oblikovati sestavo kluba in izbrati prave ljudi, kakšno strategijo izbrati za nove projekte. Aulas je vedno razmišljal zelo sodobno in tako poskušam delovati tudi v košarki. Vloga trenerja me ni nikoli pritegnila. Marsikaj, kar nima primerjave v zgodovini francoske košarke, smo že postorili pri Asvelu, ki je znova našel mesto v evroligi. Trenutno je OL Groupe, ki ga vodi Jean-Michel, 31,7-odstotni delničar Asvela, zato lahko marsikaj postoriva skupaj. A če me bo nekega dne prosil, naj prevzamem njegovo krmilo, ga ne bom mogel zavrniti.«
Nedvomno si oba zelo želita, da bi nogometaši Olympiqua prvič osvojili ligo prvakov, v kateri so se najdlje prebili leta 2010 z uvrstitvijo v polfinale. Kje se jim je zataknilo v zadnjem desetletju?
»Po moji oceni je Olympique najbolje zasnovan klub v Evropi. Ko bo poplačal vse naložbe, bo lahko vložil še več denarja v sestavo vrhunskega moštva. Lepo bi bilo, če bi se Aulas upokojil z zmagoslavjem v LP ali vsaj s svojo osmo lovoriko v francoskem DP; prvo po letu 2008. To ni nemogoče.«
Javnost še nedavno ni vedela, da ste tako naklonjeni nogometu. Kako ste se zaljubili vanj?
»Zame je bil dokaj logična izbira, čeprav je bil že moj oče poklicni košarkar. Nogomet je šport št. 1 v Franciji in tudi jaz sem začel športno kariero kot nogometaš, tri leta sem vadil v Dieppu. Bil sem srednji napadalec, zelo hiter, tako kot sem bil pri košarki, ne morem pa reči, ali sem bil dovolj nadarjen. Veliko mojih prijateljev je nogometašev, v živo pa sem si ogledal več vrhunskih tekem, med drugimi finale SP 2006, lige prvakov 2009 in 2011 ... Zaradi Thierryja Henryja in Zinedina Zidana sem se vse bolj poglabljal v nogomet.«
Nogomet je bil torej vaša prva ljubezen.
»Res je. SP 1990 se še vedno živo spomnim, kot da bi bilo včeraj, zmage Nemčije, golov Tota Schillacija in nesrečnega poraza Kameruna proti Angliji v četrtfinalu. Bil sem star osem let in prvič spremljal mundial prek televizije, podobe iz Italije pa so me povsem prevzele. Pozneje sem se odločil za košarko zaradi zmagoslavij Michaela Jordana, a nogomet je bil prvi. Na vrtu hiše v San Antoniu imam manjše igrišče, na katerem se udarimo s prijatelji, podobno tudi pri Asvelu med premori za kosilo. Končalo pa se je moje obdobje navdušenja nad nogometom na igralni konzoli.«
Kdo je bil v tistih letih vaš najljubši nogometaš?
»Marco van Basten. Moja mama je pač Nizozemka. Zelo ljub mi je bil tudi George Weah. Seveda sem redno spremljal Thierryja Henryja tako pri Arsenalu kot pri Barceloni. Občudujem Zidanov Real in njegove tri zaporedne uspehe v ligi prvakov, a v zadnjem desetletju je Barça vendarle naredila večji vtis name. Nadzor žoge, kakršnega so bili sposobni Andres Iniesta, Xavi in Lionel Messi, je bil nekaj neverjetnega. Lepo jih je bilo gledati skupaj.«
Kaj torej manjka francoskim klubom?
»Naj še tako dobro vzgajajo svoje talente, se težko kosajo s tekmeci iz drugih držav, saj zanje veljajo drugačni davčni predpisi. Zato bi morali s pametnim oblikovanjem proračuna nadomestiti razliko. To je izziv za Olympique, da bi se lahko Aulas poslovil z lovoriko.«
