V Mehiki nepozabna samba najboljšega moštva vseh časov
Zlati jubilej Pelejeve nogometne druščine. Brazilci leta 1970 tretjič svetovni prvaki.
Odpri galerijo
Niti italijanski kapetan Giacinto Facchetti ni ustavil Jairzinha, ki je na SP 1970 zatresel mrežo tekmecev na vseh šestih tekmah. FOTO: Reuters
Katera je najboljša reprezentanca v zgodovini nogometa? Primerjava rodov iz povsem različnih obdobij običajno ni prav smiselna, vse prevečkrat je celo krivična, toda ob tem vprašanju so bili športni zgodovinarji in strokovnjaki že večkrat presenetljivo enotni. Najglobljo sled je pustila brazilska izbrana vrsta, ki je osvojila naslov svetovnega prvaka leta 1970. Odločilno potezo je povlekla na včerajšnji dan pred 50 leti, ko je v finalnem dvoboju v Ciudadu de Mexicu prekosila Italijo s 4:1.
Pele! To je daleč najpogostejša prispodoba ob brskanju po spominih na deveto SP po vrsti, prvo, ki so ga priredili zunaj Evrope in Južne Amerike. Brazilski velemojster je po mnenju mnogih najboljši nogometaš vseh časov, v Mehiki pa je pri 29 letih starosti prišel do tretjega svetovnega naslova (po letih 1958 in 1962), s katerim še vedno vodi na lestvici najuspešnejših udeležencev mundialov pred skupino 20 igralcev s po dvema lovorikama. Kar 15 je Brazilcev, štirje Italijani in Argentinec Daniel Passarella.
»Pele je bil najbolj popoln nogometaš, kar sem jih videl,« meni nemška legenda Franz Beckenbauer, pokojni nizozemski virtuoz Johan Cruyff pa je dodal: »Pele je edini, ki je presegel vse meje logičnega.« Tudi za stratega zmagovitega argentinskega moštva na SP 1978 Luisa Cesarja Menottija ni dvoma: »Najboljši vseh časov je bil Pele. Bil je mešanica Alfreda Di Stefana, Diega Maradone in Lionela Messija.« Ob silnih komplimentih bi pričakovali, da so se tekmeci Brazilije množično zgrinjali okoli neustavljivega napadalca v rumeni majici s številko 10 v želji, da bi ga ustavili. Toda leta 1970 si tega niso mogli privoščiti. Južnoameriški »seleção« je imel preveč virtuozov.
Felix v vratih, pred njim kapetan moštva Carlos Alberto, Everaldo, Clodoaldo, Brito in Piazza, v napadu pa ob Peleju še Jairzinho, Gerson, Tostao in Rivellino. Takrat 38-letni trener Mario Zagallo, ki je bil član šampionske brazilske reprezentance že ob njenih prvih dveh zmagoslavjih na Švedskem in v Čilu ter je poleg Beckenbauerja in Francoza Didierja Deschampsa edini z naslovom svetovnega prvaka v vlogah igralca in selektorja, je razpolagal s pravim sanjskim moštvom, še preden je ta izraz prišel v splošno rabo. Njegovi nogometaši so si priigrali pot v Ciudad de Mexico s šestimi zmagami v kvalifikacijah z razliko v golih 23:2, na SP pa niso niti malo upočasnili ritma. V skupini C so ugnali Češkoslovaško, Romunijo in branilko naslova Anglijo (1:0), v četrtfinalu Peru (4:2), v polfinalu Urugvaj (3:1), 21. junija 1970 pa še Italijo, ki se je dve leti prej povzpela na evropski prestol s finalno zmago nad Jugoslavijo.
V nadaljevanju finala SP, v katerem sta se prvič pomerila nekdanja svetovna prvaka, so se vendarle izrazile vse odlike Brazilcev. Gerson, Jairzinho, ki je zatresel tekmečevo mrežo na vseh šestih tekmah SP, a s sedmi goli slednjič zaostal za Nemcem Gerdom Müllerjem (10), in Carlos Alberto so s tremi goli razrešili zadnje trohice dvoma. Brazilija je s tretjim zmagoslavjem na SP osvojila pokal Julesa Rimeta v trajno last, s katerim pa ni ravnala tako spretno kot 21. junija 1970 na igrišču. Leta 1983 so ga neznanci ukradli in za njim se je izgubila vsaka sled.
Pele! To je daleč najpogostejša prispodoba ob brskanju po spominih na deveto SP po vrsti, prvo, ki so ga priredili zunaj Evrope in Južne Amerike. Brazilski velemojster je po mnenju mnogih najboljši nogometaš vseh časov, v Mehiki pa je pri 29 letih starosti prišel do tretjega svetovnega naslova (po letih 1958 in 1962), s katerim še vedno vodi na lestvici najuspešnejših udeležencev mundialov pred skupino 20 igralcev s po dvema lovorikama. Kar 15 je Brazilcev, štirje Italijani in Argentinec Daniel Passarella.
»Pele je bil najbolj popoln nogometaš, kar sem jih videl,« meni nemška legenda Franz Beckenbauer, pokojni nizozemski virtuoz Johan Cruyff pa je dodal: »Pele je edini, ki je presegel vse meje logičnega.« Tudi za stratega zmagovitega argentinskega moštva na SP 1978 Luisa Cesarja Menottija ni dvoma: »Najboljši vseh časov je bil Pele. Bil je mešanica Alfreda Di Stefana, Diega Maradone in Lionela Messija.« Ob silnih komplimentih bi pričakovali, da so se tekmeci Brazilije množično zgrinjali okoli neustavljivega napadalca v rumeni majici s številko 10 v želji, da bi ga ustavili. Toda leta 1970 si tega niso mogli privoščiti. Južnoameriški »seleção« je imel preveč virtuozov.
Felix v vratih, pred njim kapetan moštva Carlos Alberto, Everaldo, Clodoaldo, Brito in Piazza, v napadu pa ob Peleju še Jairzinho, Gerson, Tostao in Rivellino. Takrat 38-letni trener Mario Zagallo, ki je bil član šampionske brazilske reprezentance že ob njenih prvih dveh zmagoslavjih na Švedskem in v Čilu ter je poleg Beckenbauerja in Francoza Didierja Deschampsa edini z naslovom svetovnega prvaka v vlogah igralca in selektorja, je razpolagal s pravim sanjskim moštvom, še preden je ta izraz prišel v splošno rabo. Njegovi nogometaši so si priigrali pot v Ciudad de Mexico s šestimi zmagami v kvalifikacijah z razliko v golih 23:2, na SP pa niso niti malo upočasnili ritma. V skupini C so ugnali Češkoslovaško, Romunijo in branilko naslova Anglijo (1:0), v četrtfinalu Peru (4:2), v polfinalu Urugvaj (3:1), 21. junija 1970 pa še Italijo, ki se je dve leti prej povzpela na evropski prestol s finalno zmago nad Jugoslavijo.
Spretnejši le tatovi
Njen selektor Ferruccio Valcareggi je imel na voljo vrsto odličnih nogometašev, v obrambi Giacinta Facchettija in Tarcisia Burgnicha, v zvezni vrsti Sandra Mazzolo in Giannija Rivero ter v napadu Roberta Boninsegno in Luigija Rivo, ki so si pot utirali na italijanski način. V skupini B so ugnali le Švedsko (1:0) ter remizirali brez golov z Urugvajem in Izraelom, nato pa zaigrali v višjih prestavah ter izločili gostiteljico Mehiko (4:1) in Nemčijo s 4:3 po podaljšku. Na dan D so se brazilski sambi poskusili postaviti po robu z znamenitim obrambnim »catenacciom«, kar jim je prineslo uspeh le v prvem polčasu. Po Pelejevem golu z glavo je Boninsegna izenačil na 1:1.12 zmag so nanizali Brazilci v kvalifikacijah in na SP 1970.
V nadaljevanju finala SP, v katerem sta se prvič pomerila nekdanja svetovna prvaka, so se vendarle izrazile vse odlike Brazilcev. Gerson, Jairzinho, ki je zatresel tekmečevo mrežo na vseh šestih tekmah SP, a s sedmi goli slednjič zaostal za Nemcem Gerdom Müllerjem (10), in Carlos Alberto so s tremi goli razrešili zadnje trohice dvoma. Brazilija je s tretjim zmagoslavjem na SP osvojila pokal Julesa Rimeta v trajno last, s katerim pa ni ravnala tako spretno kot 21. junija 1970 na igrišču. Leta 1983 so ga neznanci ukradli in za njim se je izgubila vsaka sled.
