V Olimpiji diplomiral iz psihologije in motivacije

Slovenski športniki in trenerji so spoštovani na tujem. Tja so povabili tudi danes 53-letnega Bojana Zajca, nekdanjega hokejskega asa Olimpije in reprezentance. Na kavo se še pripelje v kultni Tivoli, cekine pa služi nekoliko severneje. »Dve sezoni po razpadu članske ekipe nekdanje Olimpije sem si vzel malce premora, saj je bilo precej stresno. Zdaj spet delam, aktiven sem v hokejskem klubu EC St. Marein na avstrijskem Koroškem, vodim ekipi članov in U14, trikrat na teden sem v Wolfsbergu,« razkrije Zajc, vesel, da mu ob treh treningih v Avstriji ostane še nekaj časa, tudi toliko, da je starejšemu sinu pomagal pri odprtju fitnesa. Prizna, da so prišla vabila iz Italije in Avstrije, a je ostal v Wolfsbergu.

Ko finance niso težava

»Našli so me naključno, ker je nekdo nekoga poznal. Vedeli so, da sem prej deloval na višji ravni, a kdor ima šport rad, ga ima na vseh ravneh,« pravi Bojan, ki ni imel pomislekov. Prišel je v urejen klub, kjer s cekini ni težav, zaposlili so ga. Čeprav ima le dobro uro in pol do doma, ima na voljo stanovanje. Dela mu ne manjka. »Pri mlajših selekcijah imaš še več dela na ledu. Mladi potrebujejo še več tvojega znanja. Dejansko je še najlažje voditi člansko vrsto,« pove Bojan, ki v Avstriji tudi na lastni koži spoznava, kako imajo severni sosedje radi ta šport. In vidi, da se od ljubezni ne da živeti, na severu se v hokej vlaga!

»Koroška ima svojo organizacijo, svojo hokejsko zvezo in ligo. Več kot 100 ekip igra v koroški ligi. Saj nimajo vsi dvoran, je pa zato precej iger na odprtih terenih, t. i. zimskih klasik, kar jim daje še dodaten čar.« Sezona traja od oktobra do februarja. Opaža, da se v klubu spoznajo na posel, predvsem pa znajo ustvarjati sredstva, da se kolesje vrti. Klub ima npr. v domači dvorani v najemu gostinski lokal, kjer ustvari precej sredstev, a ne samo s hokejem. Ob sobotah imajo kegljanje na ledu, od 6. zjutraj do poznega večera se bijejo boji društev in sindikalnih ekip. Zajc opazuje tudi, kaj se dogaja doma. »Finančna disciplina je v Sloveniji prej izjema kot pravilo, sem pa vesel za pot, ki so jo ubrali v Olimpiji, ko so pridobili Slovenske železnice. Pozdravljam tudi odločitev Jesenic, oboji delujejo v okviru svojih zmožnosti,« pove Zajc, ki se spomni dela v Olimpiji, ko je bil še trener, sredstev pa od nikoder.

Ko ugasnejo luči

»V Olimpiji sem v tistih dveh letih diplomiral iz psihologije in motivacije. Ni bilo preprosto priti v garderobo, v mene je bilo uprtih 50 oči, hoteli so slišati kaj novega glede plač, ki jih niso dobili tri, štiri mesece. Ne glede na vse: naredili smo si tako mikroklimo, da smo vse slabo pustili zunaj in uživali v hokeju in poslu, ki ga najbolj obvladamo. Pa še zadnji nismo bili! Prehiteli smo madžarsko Albo, ki je imela osem tujcev. Fantje so se borili. Vedno sem bil zagovornik tega, da se dobro delo vedno enkrat poplača,« se spomni slovesa od klopi zmajev v jeseni 2013. Igrati je nehal šest let prej. »Imel sem srečo, da sem ostal v hokeju, saj sem takoj prevzel mlajše selekcije, potem pa bil pomočnik glavnega trenerja. Vsi te sreče niso imeli. Ne pozabimo: ko je konec igralske kariere, se luči ugasnejo. Športniki se soočimo z realnim življenjem, vprašanje pa je, kako se znajdeš in koliko ti je uspelo privarčevati. Včasih se je dalo dobro zaslužiti, danes ne več,« na realnost opozarja Zajc, ki je že med kariero pametno izkoriščal čas: izšolal se je na področju kitajske masaže in kiropraktike, svoje znanje je izpopolnil še na področju terapij in masaž.

Sinova hokejista

Zdaj je ponosen oče dveh sinov, Jure in Miha sta se zapisala hokeju. »Saj drugače ni moglo biti. Doma smo imeli obilo palic. Jureta so ustavile poškodbe, danes je uspešen osebni trener, Miha pa je reprezentant. Je nadarjen, ga pa čaka še precej dela. Če mu uspe, je pred njim lepa prihodnost, bo pa moral na tuje, če bo hotel kaj zaslužiti,« dodaja Zajc, ki meni, da sta sinova dovolj stara, da sama sprejemata odločitve. No, kak očetov nasvet upoštevata. »Ne bi rad, da prideta do mene, ko bosta stara 30, 40 let, in rečeta, da sta nekaj naredila, ker sem jaz tako hotel. Bistveno je, da v vsem, kar delata, uživata,« zrelo dodaja.

V Kazahstanu realno

Bojan je pozorno spremljal svetovno prvenstvo B-divizije, kjer Slovenija ni segla po mestih, ki vodijo v elito.
»Imeli smo oslabljeno ekipo. Če bi se uvrstili v skupino A, bi bil to čudež, ki bi ga lahko dajali v rang našega preboja na olimpijske igre. Imamo zdravo jedro, a se mu je poznalo, da v Kazahstanu ob sebi ni imelo Urbasa, Jegliča in Tičarja, tri top gune. Smo tam, kamor v tem hipu spadamo. Upam, da dobimo svetovno prvenstvo B-divizije v Stožicah, kjer bo spet pravi spektakel. Slovenci imamo radi hokej in tudi pravi karakter za ta šport v nasprotju z Madžari, ki jim niti izjemna vlaganja ne pomagajo,« pravi o tem, kje smo in kam gre slovenski hokej. Ob tem spomni, da so Olimpija in Jesenice v »vikend paketu državnega prvenstva« napolnile dve hali. »Komu to še uspe razen nogometnemu derbiju, ko igrata Olimpija in Maribor?« za konec opozori, da je hokej pri Slovencih resnično priljubljen šport!